Moram priznati, da sem že nekajkrat začela pisati tale prispevek ter se spraševala, če se spodobi, če ima smisel. A vedno ko preletim socialna omrežja, naletim na kakšno politično agendo v »podporo« spolno zlorabljenih in pobude po spremembi zakona, da bi »samo ja pomenilo ja«. Pa se sprašujem – zakaj? Komu na čast? In najpomembneje, bo to res komu pomagalo?

Žal mi ne morete reči, da nimam pojma, ker spadam v to kvoto #MeToo in podobnih idej, vsi moji rablji niso bili obsojeni in ja, bilo jih je več, prvi, ko sem imela dobrih pet let, in zadnji, ki mi je razlagal, da je to mojo zakonska dolžnost. Vrsto let sem bila tudi psihoterapevtka na področju spolnih zlorab in mi je kristalno jasno, kakšna je dinamika osebe, ki je preživela ali preživlja ta pekel.

Kot smo si različni ljudje, tako različno žrtve dojemajo zlorabe, zgodb je ogromno, a moja je namenjena razumevanju vseh tistih, ki nismo povedale na glas, ki smo, pa smo naletele na besede: »saj je bila to tvoja dolžnost«, »si že izzivala«, »potrpi še malo, ker si ženska in je moški imel že razlog« …

Kot že omenjeno, sem bila prvič žrtev pri petih letih in ne vem, kaj lahko petletnici pomaga besedna zveza »samo ja je ja«. Iz igre, žgečkanja, »buci buci« v trebuh se je sprevrglo v »žgečkanje« po spolovilu in primi tole, o podrobnostih in nadaljevanju mi ni treba posebej pisati, ker mislim, da vam je jasno, kaj se je zgodilo. Tega, da sem otrpnila in jokala, mi ni treba razlagati. Ko sem vsa mokra in jokava pribežala domov, namreč, dogajalo se je pri družinskih prijateljih, sem naletela na dodaten šok. Vprašanje, kaj sem delala, pa naj se poberem umit in preobleč ter da je nevljudno, da z rojstnega dneva kar pobegnem domov, ne da povem.

Pa sem se umila in šla nazaj, a od takrat se je moj svet obrnil na glavo. V sebi sem počasi umirala in na zunaj izoblikovala podobo nasmejane, nagajive, pametne in malce problematične deklice. A to ni bilo dovolj, saj sem bila pravi magnet za pedofile. Nihče ni tega opazil, ne moje stiske, ne mojega umiranja, ne mojih begov od doma, ne nevzdržne situacije doma, niti tega ne, da sem želela imeti kratke lase, da ne bom lepa, da bom fantovska in me bodo mogoče pustili pri miru. Ni pomagalo. Pa je zlorabo ponovil trener, ki je bil pred leti celo obsojen. Pa so zlorabo ponovili mnogi in jaz sem bila tiho, ker sem si že izoblikovala renome divje deklice, ki ji nihče ne verjame. Vsaj v domačem okolju, v šoli sem se pa počutila varno, tudi na treningih ob določenih trenerjih.

Pridno sem skrbela za to, da se je vedno znova lahko potrdilo, da sem čudna. Široka oblačila, fantovsko vedenje bi načeloma moralo pomagati, pa ni. Pa sem sprejela, da sem kriva sama in začela z mini krili in mini mikicami ter koketiranjem. Začela sem celo delati v gostilni, seveda ob šoli, ter tako sama dajala razloge, zakaj se me je dovoljeno dotikati, zlorabljati na tisoč in en način. Do takrat sem bila že tako uničena, »pokvarjena«, da sem verjela, da je to prav. »Samo ja pomeni ja,« mi prav nič ne bi pomagal.

Prvi »prostovoljni« spolni odnos sem imela pri 14-ih, z devet let starejšim, in še danes bijem bitko razuma in čustev, ker razum pravi, da je šlo za zlorabo, čustva pa, da tako nisem rekla ne in sem ga menda imela rada, menda.

V tem času me je poiskal tudi moj prvi rabelj in mi razložil, da bom vedno njegova, da sem posebna, da mu pripadam. Čakal me je pred šolo, me konstantno klical, vedno poskrbel, da me je vsaj enkrat na dan videl ter mi svoj lepljivi jezik porinil v usta. Vmes pa je rekel besede, ki so zaznamovale moje nadaljnje življenje. Da sem mu tako všeč, ker sem tako suha, ter dokler bom tako popolna, bom njegova. Zame je bila rešitev v pridobivanju kilogramov in nisem potrebovala veliko, da me je začel zmerjati z debelo kravo ter da me noče več. Besede, ki sem jih še kasneje velikokrat slišala od drugih, pa sem vsaj do rojstva mojih otrok bila suhica. Čez leta je bil tudi on obsojen, ne zaradi mene, ampak ker jaz nisem bila niti prva in niti ne zadnja. Rad je imel punčke, tako ali drugače ranjene, se celo z njimi poročil, ko so bile mladoletne, in ko so dopolnile 18, 19 let, se je ločil. Ko ga zdaj kdaj srečam, ker je svojo kazen že odsedel … narava je poskrbela zanj. Svobodna pa bom tisti dan, ko bom prebrala njegovo osmrtnico. A glede na to, da gre za gospoda krepko čez 80 let …

Iz svoje rešilne strategije sem tako pridno izoblikovala motnjo hranjena. Motnja hranjenja ni samo anoreksija in bulimija, je še veliko več. Hkrati pa sem se zaprla v svoj svet, v katerem živim še danes, le da je čustva zamenjal razum in da mi vloga »ledene kraljice« odgovarja.

To ni bila moja želja, samo način preživetja, ker to, da si pokvarjena roba, prinese zraven velik kaos. Nihče nikoli ni razumel, zakaj se vedem, kakor se, nihče ni nikoli razumel, zakaj so moji odzivi takšni, kot so. Vedno so mi razlagali, da je težava v meni, da sem nesramna, konfliktna, da se neprimerno vedem, da se ne spodobi, da povem svoje mnenje, da moram biti poslušna, prijazna …

To zlorabljajoče vzdušje sem vnesla v vsa področja svojega življenja – med prijatelje, službo, družino. Težava pa je nastala vedno, ko sem imela dovolj, da sem le postrešček, ki samo kima, in sem prvič odločno rekla NE. Če sem vztrajala pri svojem, sem kaj hitro ostala sama. Zato sem pridno izoblikovala videz močne osebe, ki se vedno bori ter je konfliktna.

Za tem pa se je skrivala deklica, ki je bila in delno še je globoko ranjena, ki je samo čakala nekoga, ki bo zmogel zdržati v njenem kaosu in ji bo povedal, da ni škart roba, da ni z njo nič narobe, da je lahko ljubljena in da ji je dovoljeno ljubiti. Nihče ni nikoli pomislil, da še nihče ni spoznal tiste majhne deklice, ki samo čaka, da jo nekdo reši, da zdrži ob njej …

Žalostno ob vsem tem je, da nas je teh deklic ogromno. Na zunaj levinje, ki so se naučile, da morajo narediti vse same, ki ne zaupajo niti lastni senci, ki globoko v sebi trpijo ter jim nič ne pomenijo besede »ti si močna«, »ti to zmoreš« … ne zmoremo, nismo močne, a zelo dobro igramo to vlogo.

Ne potrebujemo pomilovanja, ker nobeno tolaženje: »boga«, »veš, to ni bilo prav« in podobno ne bo zbrisalo bolečine in rane, ki jo nosimo. Delno pomaga soočenje z rabljem, ampak za to moraš za sabo imeti leta terapij ter ob sebi osebe, ki razumejo tvojo bolečino in vedo, čez kaj vse greš.

Ne bo nam pomagal noben zakon, konec koncev je bila večina zlorabljenih prvič na takšen ali drugačen način zlorabljena v otroštvu. Spremeniti je treba druge stvari. Začetek bi bil lahko že v urejanju zakonodaje na področju psihologije, uvrstitev psihoterapij na seznam storitev, ki jih krije osnovno zdravstveno zavarovanje. Da spolno zlorabo predelaš, so potrebna leta tedenskih terapij. To pa v najboljšem primeru znese letno 2340 evrov. Koliko žrtev si lahko to privošči?

Spremeniti bi morali osveščanje ljudi, da bi hitreje prepoznali žrtev, ne da se ji da le etiketa »neprimerna«. Vzgojitelji, učitelji, profesorji bi morali imeti vsaj poletna izobraževanja o tem, da bi dejansko lahko prepoznali spolno zlorabljenega otroka. Da o policiji, CSD in izvedencih sploh ne govorim. Dokler družba ne bo ponotranjila, da nas je žrtev veliko, preveč, ter da se zlorabe »prenašajo« iz generacije v generacijo, nam noben zakon in gibanje ne bo pomagalo.

Smo tukaj, smo drugačne, težko nas je včasih razumeti, redko komu pustimo blizu in za to imamo odličen razlog. Dokler ne stojite v naših čevljih, nas ne obsojajte, hkrati pa ne potrebujemo pomilovanja, ker nas s tem samo še dodatno zlorabite. Poveste nam, da smo škart roba. Ne nas skušati razumeti, ker se nas ne da, le bodite tu in zdržite naš kaos in sčasoma boste spoznali tisto malo deklico, ki še vedno sanja o srečni prihodnosti, o princu na belem konju, o tem, da bi se vsaj enkrat počutila srečno, svobodno in ljubljeno.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/20/resitev-spolnih-zlorab-ni-v-spremembi-zakonodaje/