Že ptički na veji čivkajo, da pri ločitvah najkrajšo potegnejo otroci. Prevečkrat se zgodi, da starša, ki sta zgolj dva ranjena odrasla, svojo umazano perilo pereta preko otrok. V takšnem primeru je najbolj primerno, da se otroku določi zagovornik. A kdo zagovornik sploh je, kakšna je njegova naloga, čigavo dobro bo zagovarjal?

Takšna in podobna vprašanja se ob postavitvi zagovornika vedno znova pojavljajo, kot tudi težnja po neodobravanju le-tega, saj je strah, da bi otrok tretji osebi zaupal družinske skrivnosti, velik. Izkušnje ljudi z zagovorniki so različne – od tega, da so jih sprejeli kot rešitelje, do tega, da so prepričani, da so zadnji žebelj v krsto zabili ravno zagovorniki.

Institut zagovornika določa Družinski zakonik

Družinski zakonik (DZ) v 182. členu določa:

»(1) Zagovornik varuje koristi otroka v postopkih in dejavnostih, ki ga zadevajo, če varstva njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primernejši način.

(2) Zagovorništvo otroka se uredi s posebnim zakonom.«

Zagovorništvo otrok pa je neodvisno od DZ, kajti DZ določa še, da se zagovorništvo uredi s posebnim zakonom, vendar je zagovorništvo otrok del rednih nalog varuha človekovih pravic – z Zakonom o varuhu človekovih pravic (ZVarCP).

Varuh organizira in skrbi za zagovorništvo otrok v okviru notranje organizacijske enote ter zagovorništvo otrok izvajajo v okviru mreže prostovoljcev, ki vsem otrokom zagotavlja enako dostopnost do zagovornika.

Namen instituta zagovornik otrok

Glavni namen zagovorništva je na splošno določen in enako velja za družinske postopke. Zagovornik nudi strokovno pomoč otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen. Mnenje otroka posreduje pristojnim organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih.

Posebej je določeno, da zagovornik ni otrokov zakoniti zastopnik. Strokovna pomoč pa vključuje psihosocialno podporo otroku, pogovore o njegovih željah, počutju in mnenju, seznanjanje otroka s postopki in dejavnostmi na njemu primeren način, iskanje najbolj primerne rešitve skupaj z otrokom ter spremljanje otroka pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih.

Določeno je, da ima otrok pravico do zagovornika, ta pa ima pri opravljanju svojega dela pravico do stikov z otrokom. Starši in druge osebe imajo dolžnost, da otroku omogočijo stike z zagovornikom. Zagovornik mora to, kar mu je zaupal otrok, varovati kot tajnost. Pri posredovanju otrokovega mnenja zagovornik upošteva otrokovo voljo. Zagovornik posreduje centru za socialno delo ali sodišču izjavo otroka in svoje poročilo, razen če otrok temu nasprotuje.

Izjava otroka, pridobljena s pomočjo zagovornika, se lahko uporabi v vsakem postopku, v katerem se odloča o otrokovih pravicah in koristih. Tudi organ, ki odloča o otrokovih pravicah ali koristih, mora v svoji odločitvi posebej utemeljiti, kako je upošteval otrokovo izjavo in deloval v njegovo največjo korist.

Kako do zagovornika

Pobuda za postavitev zagovornika se poda pri varuhu človekovih pravic. Poda jo lahko vsak (starš, sodišče, CSD …), ki meni, da otrok ne more uresničiti pravice, da izrazi svoje mnenje. Če varuh oceni, da je pobuda utemeljena, pridobi soglasje obeh staršev ali zakonitih zastopnikov in določi zagovornika s seznama zagovornikov. Ni pa potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje.

Soglasje staršev ali zakonitih zastopnikov ni potrebno, če z imenovanjem zagovornika soglaša otrok, ki je že dopolnil 15 let. Če soglasja staršev ali zakonitih zastopnikov glede imenovanja zagovornika ni ali če je naknadno umaknjeno, varuh pošlje predlog za imenovanje zagovornika pristojnemu CSD ali sodišču, ki ga imenuje s seznama zagovornikov, če oceni, da je to v postopkih v korist otroka.

Varuh določi otroku najustreznejšega zagovornika, ko pridobi podlago za postavitev zagovornika (soglasje, odločba ali sklep). Zagovornik se določi in imenuje s seznama, starši poimensko določenega zagovornika ne morejo izbrati.

Kako poteka delo zagovornika

Koordinator pri varuhu organizira uvodno srečanje, na katero povabi otroka, starše oziroma zakonite zastopnike, lahko pa tudi predstavnika institucije, ki je pobudnik za postavitev zagovornika. Zagovornik pa je tisti, ki kontaktira starše mladoletnega otroka in se dogovori za uvodno srečanje.

Uvodno srečanje je namenjeno seznanitvi otroka in staršev z zagovornikom in koordinatorjem ter načinom dela, natančni opredelitvi nalog in ciljev ter dogovoru, kdaj in kje bodo praviloma potekala srečanja.

Zagovornik se z otrokom sreča na dogovorjenem kraju in mu v neformalnem pogovoru, ki je prilagojen otrokovi starosti in zrelosti, predstavi namen zagovorništva in način ugotavljanja njegovih želja in potreb. Predvideva se srečevanje zagovornika in otroka enkrat tedensko, pri čemer je število srečanj odvisno od primera, praviloma pa ni izvedenih več kot deset srečanj.

Odločitev o zaključku primera sprejmeta zagovornik in koordinator v dogovoru. V vseh primerih pa zagovornik napiše zaključno poročilo, ki ga priloži izjavi otroka. Varuh izjave otroka in poročilo pošlje organu, ki vodi postopek, s čimer je postopek zagovorništva praviloma končan.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/01/11/zagovornik-otroka-v-druzinskih-postopkih/