Slovenija je po številu popitega alkohola na prebivalca v samem evropskem vrhu – na petem mestu, na svetovni ravni pa malce pod desetim mestom. Situacija preteklega leta, kljub prodani manjši količini slovenskega piva in vina, pa je problem pitja še samo povečala. Težav zaradi alkoholizma se, kljub temu da se leta opozarja na to, da je situacija resna, večina še vedno ne zaveda.

Medtem ko je bilo leta nazaj v podjetjih za zaposlene zdravljenje alkoholizma obvezno ter je bilo za zaključitev zdravljenja nujno, da je zdravljenec vsaj še pet let hodil v lokalni klub zdravljenih alkoholikov, bi zdaj z lučjo po belem dnevu iskali podjetja, ki svoje zaposlene še napotujejo na zdravljenje. Veliko lažje jim je dati odpoved in plačati odpravnino, kar za delodajalca pomeni manj stroškov in skrbi.

Klubi zdravljenih alkoholikov pa malce zaradi tega, malce zaradi vsesplošne prepričanosti, da so alkoholiki le brezdomci in nasilneži, pa tudi zaradi covida v zadnjem letu, »razpadajo«. Žalostno je tudi to, da je malo osebnih zdravnikov, ki znajo prepoznati znake alkoholizma, še posebej pri tistih, kjer gre navidezno za urejeno družino, če pa znake že prepoznajo, marsikomu zmanjka znanja o tem, kam naj alkoholika pošlje. 

V Sloveniji imajo alkoholiki možnost, da se zdravijo bolnišnično – so približno tri mesece v eni izmed ustanov (v Vojniku, Ormožu, Mariboru, Ljubljani, Idriji in Begunjah), ali se zdravijo ambulantno – tedensko (redko tako pogosto) obiskujejo zdravnika v omenjenih šestih ustanovah, ponekod pa nudijo tudi pripravo na zdravljenje, kjer se posameznik približno tri mesece pripravlja na zdravljenje, in običajno mnogi svojo pot zdravljenja tam tudi zaključijo.

Kot že omenjeno, resnosti alkoholizma se premalo zavedamo in je tudi nekakšna tabu tema. »Jaz pa že ne pijem toliko,« je običajno najpogostejši argument, hkrati pa so to tudi besede domala vseh, ki so se zdravili, le da so oni še dodajali, da z alkoholom nimajo težav, da jih imajo drugi, in so vztrajno dokazovali, da vsi drugi pijejo več.

Dokler je alkohol prisoten v navidezno urejeni družini, kjer alkoholik ni nasilen, ne zapravlja preveč družinskega denarja in ne sramoti preveč svoje družine, se ga tolerira in za njegovo pitje poišče odlične izgovore – bil je rojstni dan, sklenil je odličen posel, imel je naporen dan, bila je ta ali ona proslava, to je del njegove službe … seznam je dolg kot jara kača, a vsi izgovori imajo skupno točko, so le načini prikrivanja resnosti situacije.

Alkohol je le nadomestilo za čustveni manko

Alkoholizem je odvisnost, in kot vse odvisnosti, se ne zgodi čez noč. Posameznik leta in leta svoj čustveni primanjkljaj utaplja v substanci, alkoholu. Večino časa se tega ne zaveda in tudi situacije ne dojema tako, ker po njegovem mnenju pije tisti deci, dva, tri, pa kdo bi štel, zaradi vzdušja, ne tako pogosto, le tiste steklenice v smeteh rišejo malce drugačno podobo.

Večina je mnenja, da postanejo alkoholiki tisti, ki prihajajo iz družin, kjer so že bili alkoholiki, pa to ne drži. Seveda so tudi takšni, ampak v ozadju je odvisnost. To je tisto, kar se pretaka iz generacije v generacijo. Lahko so starši bili le deloholiki, mogoče so bili pretirano odvisni od športa, hrane, pozornosti, čustev, kockanja … tudi tukaj bi lahko naštevali, kaj vse so odvisnosti.

Ne glede na to, kakšna je bila dinamika odvisnosti v družini, lahko nekdo izbere alkohol kot svojo odvisnost. Nikjer ne piše, da bo potem brezdomec, zanemarjen in bo večino časa hodil okoli nadevan. Zgodbe alkoholikov so različne, tako so med njimi najmanj izobraženi in doktorji ne vem česa, revni in bogati, samski in z družino. Alkohol ne izbira, izbira le ranjen posameznik.

Dinamika družine, kjer je alkohol doma

Otrok, ki odrašča v družini, kjer je alkohol doma, pa ni nujno, da je tisti, ki pije nasilnež, lahko je uspešen, dober oče in mož oziroma mati in žena, dobi namesto občutka varnosti, ljubezni, spoštovanja, potrditve le občutek sramu, strahu, preplavlja ga jeza in izoblikuje nižjo samopodobo.

Takšna družina se vrti v začaranem krogu čustvenega in včasih tudi fizičnega nasilja. Alkoholik se napije in ima svoj šov, ne glede na to, kako se vede, svojcem to povzroča stisko. Če je zabaven, slej kot prej ta njegova zabavnost preide v sramotenje. Če je tiho in gre samo spat, slej kot prej to postane moteče. Ko početje alkoholika postane moteče, se začno prepiri, obljube, grožnje in tiste čarobne besede, spremenil/a se bom, temu obdobju sledi tisti obljubljeni raj, ki lahko traja dneve, tedne, mesece, dokler alkoholik ponovno ne poseže po alkoholu. Sprva je samo požirek, kozarček, dva in tudi to obdobje ter skrivanje lahko traja nekaj mesecev, dokler alkoholik ponovno ne začne svojega čustvenega primanjkljaja utapljati v alkoholu.

Partner alkoholika pa je, dokler ne postavi meje, sokrivec v tej agoniji. Večina tega ne želi slišati, saj menijo, da niso soodgovorni za to, da nekdo pije, saj mu ne vlivajo alkohola v usta. Res ga ne, ampak mu to dovoljujejo. Ob tem se odigra podobna dinamika kot pri vzgoji otroka, alkoholik je otrok in partner starš.

»Vsega so krive ženske,« so znane Rugljeve besede, ki so dostikrat naletele na kritiko. A ženske so tiste, ali kot matere ali kot žene, ki imajo moč spreminjati svet, saj so tiste, ki bi morale poskrbeti za čustveno ravnovesje, pa v primeru alkoholizma v večini odpovedo. Ravno zaradi tega otroci hitreje oprostijo očetu in težje materam.

Vloge otrok in odrasli v družinski dinamiki alkoholikov

V družini, kjer vlada alkohol, prikrito ali javno, je otrok prisiljen na hitro odrasti. Običajno starejši otrok prevzame vlogo odgovornega otroka, ki poskrbi za vse, uredi vse, je v šoli uspešen, prav tako v vseh dejavnostih, ki jih ima. Mlajši pa pridno igra vlogo večnega upornika brez razloga. Otrok lahko prevzame tudi vlogo grešnega kozla in je kriv za vse, hkrati pa se vedno znajde ob nepravem času na nepravem mestu.

Otrok lahko prevzame tudi vlogo klovna ter čuti, da mora zabavati vse okoli sebe, tako doma kot v družbi, v razredu ali službi, a je v sebi ranjen. Marsikateri otrok pa se zateče v nasilje ali ima učne težave.

Ne glede na to, kakšno vlogo otrok prevzame, je prepričan, da ni vreden, da je ljubljen. Prepričan je, da je on kriv za to, da je alkohol prisoten, ker nima dovolj visokih ocen, ni dovolj lep, uspešen … Takšni otroci se pretirano odzivajo na kritike ter jih zelo težko sprejemajo, prehajajo iz enega ekstrema v drugega in konstantno iščejo potrditev, včasih tudi na napačnih področjih.

Otrok, ki je odraščal v družini alkoholikov, ima pred sabo trnovo pot in ta ne poteka pri vseh enako. Mnogi imajo na videz popolno življenje, le tisti ampak je prisoten. Drugi ekstrem so tisti, pri katerih se zdi, da česarkoli se lotijo, bo propadlo. Skoraj večina teh otrok ne zna postavljati mej, kar se odraža na vseh področjih, tako pri vzgoji kot v partnerskem odnosu, v šoli ali celo v trgovini, ko bi se morali postaviti zase.

Posameznik, ki ima dediščino alkoholizma, ima pred sabo težko pot, saj mora na novo zgraditi občutek varnosti in zaupanja. To sicer najlažje naredi ob partnerju, ki razume dinamiko, a če tega ni, sta potrebna jeklena volja in globoko zavedanje, da odkoraka iz pekla, v katerem se je znašel. Večno nedoslednost, nezanesljivost, kaos, občutek sramu in strahu mora zamenjati z bolj zdravimi občutki in čutenji. Kako uspešen je bil pri tem, se potem pokaže pri njegovih otrocih. A dokler je glavno vodilo zanikanje, tudi do razrešitve te globoko ukoreninjene zlorabe ne pride.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/17/zivljenje-z-alkoholom/