Avtor: Alenka Gabrovec

Dandanes se zdi, da na vsakem koraku slišimo pogovore o psihičnih in duševnih motnjah. V ospredju sta depresija in izgorelost. Ni pa ravno jasno, ali se o njih govori več, ker je življenjski slog nekaterih posameznikov postal vse prej kot človeku dostojanstven, ali zgolj zaradi tega, ker je moderno govoriti o tem.

Vsekakor o motnjah govorimo takrat, ko se je posameznik psihološko nezmožen – pod vplivom osebne stiske in oslabljenih vsakodnevnih funkcij – v dani situaciji odzvati tako, kot se od njega pričakuje.

Zlom doživi na spoznavnem področju (doživlja halucinacije), čustvenem področju (žalost in bolečina sta prevelika) in vedenjskem področju (posameznik ni zmožen več samokontrole).

Duševne motnje so torej stanje slabega počutja, v katerem posameznik ne prepoznava svoje zmožnosti, se ne zna spoprijemati z običajnimi življenjskimi težavami in izzivi, neproduktivno dela in ne prispeva k skupnosti ter ne ustvarja in ne vzdržuje zadovoljujočih medosebnih odnosov.

Vzroki za nastanek duševnih motenj

Vzroki, ki pripeljejo do tega, da nekdo zboli za kakšno motnjo, so različni, od življenjskega sloga, izkušenj, delovanja in strukture možganov, genetskega zapisa, okolja, v katerem posameznik živi, do osebnega, psihičnega in vedenjskega razvoja, inteligenčnega kvocienta ter stisk in travm, ki jih je posameznik doživel.

Različne šole in znanosti ponujajo različne teorije, kaj natančno bi botrovalo k temu, da si nekdo »pridela« motnjo. Najbolj znane šole pa zagovarjajo:

• Biološka razlaga: Človek, ki ima duševno motnjo, ima spremenjeno strukturo možganov in spremenila se je tudi njihova funkcija. Npr. pri ljudeh s shizofrenijo so v visokem odstotku našli povečane možganske ventrikle in zmanjšano sivo substanco možganske skorje. Študije kažejo tudi na neravnovesje v delovanju nevrotransmiterjev (pri depresiji in anksioznosti ne delujeta dobro serotonin in noradrenalin, pri psihozi dopamin in pri demenci acetilholin). Prav tako so nekatere motnje dedne (shizofrenija, bipolarna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja …).
• Psihološka razlaga: Psihološki konflikti, kriza, stres, psihološke travme lahko privedejo do nastanka motenj. Predvsem je tukaj govora o fobijah in posledicah razvoja v primarni družini.
• Socialna razlaga: Motnja je lahko povezana ali je celo direktna posledica pomembnih dogodkov in stanj v človekovem okolju (npr.: težave vojakov, ki so bili v vojni; težave gasilcev, policistov, reševalcev po težkih intervencijah).

K temu, da nekdo dejansko razvije motnjo, botruje preplet več dejavnikov in duševna motnja ne nastane zgolj zaradi enega dogodka, lahko pa je en dogodek sprožilec (npr. posttravmatska stresna motnja, shizofrenija).

Motnje, ki jih pozna uradna klasifikacija

Ker je motenj, katere lahko posameznika prizadenejo, ogromno, so le-te razporejene po klasifikaciji – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM-5).

DSM je standardna klasifikacija duševnih motenj, ki jo uporabljajo strokovnjaki za duševno zdravje. Namenjen je širokemu spektru kontekstov, uporabljajo pa ga klinični psihologi in raziskovalci različnih usmeritev. DSM je sestavljen iz treh glavnih komponent: diagnostične klasifikacije, sklopov diagnostičnih meril in opisnega besedila. Zadnjič je bil posodobljen oktobra 2018.

Motnje po DSM-5, ki lahko prizadenejo posameznika, so:

• MOTNJE V NEVROLOŠKEM RAZVOJU (intelektualna razvojna motnja, komunikacijske motnje, motnje avtističnega spektra, motnje pozornosti in hiperaktivnosti, motorične motnje, tiki, vključno s Tourettovim sindromom …),
• SHIZOFRENIJA IN DRUGE PSIHOTIČNE MOTNJE (shizofrenija, paranoidna motnja …),
• BIPOLARNE IN PODOBNE MOTNJE (bipolarna motnja tip I in II, ciklotimija …),
• DEPRESIVNE MOTNJE (velika depresivna motnja, distimija …),
• ANKSIOZNE MOTNJE (separacijska anksiozna motnja, specifične fobije, socialna fobija, panična motnja, agorafobija, generalizirana anksiozna motnja),
• OBSESIVNO-KOMPULZIVNE IN PODOBNE MOTNJE (obsesivno-kompulzivna motnja, telesna dismorfija, zbiranje/puljenje las …),
• MOTNJE, POVEZANE S STRESOM IN TRAVMO (posttravmatska stresna motnja, akutna stresna motnja, motnje prilagajanja …),
• DISOCIATIVNE MOTNJE (depresonalizacijska motnja, disociativna motnja identitete, disociativna amnezija in fuga …),
• SOMATIZACIJSKI SIMPTOMI IN PODOBNE MOTNJE (somatizacijske motnje, konverzivne motnje …),
• MOTNJE HRANJENJA IN PREHRANJEVANJA (anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje …),
• MOTNJE IZLOČANJA (enureza, enkopreza …),
• MOTNJE SPANJA IN BUDNOSTI (nespečnost, narkolepsija, apneja, more …),
• SPOLNE MOTNJE (motnje erekcije, ženske motnje doživljanja orgazma …),
• MOTNJE DOŽIVLJANJA SPOLA,
• MOTNJE NADZORA NAD IMPULZI, VEDENJSKE MOTNJE (eksplozivnost, kleptomanija, piromanija, delno antisocialna osebnostna motnja …),
• MOTNJE, POVEZANE Z UŽIVANJEM PSIHOAKTIVNIH SNOVI IN ODVISNOSTJO,
• NEVROKOGNITIVNE MOTNJE (demenca, amnezija, delirij …),
• OSEBNOSTNE MOTNJE (klaster A: paranoična osebnostna motnja, shizoidna osebnostna motnja, shizotipske osebnostne motnje; klaster B: antisocialna osebnostna motnja, borderline osebnostna motnja, histrionična osebnostna motnja, narcistična osebnostna motnja; klaster C: izogibajoča osebnostna motnja, odvisnostna motnja osebnosti, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja),
• PARAFILIČNE MOTNJE (mazohistična motnja, sadistična motnja, voajerizem, ekshibicionizem, transvestija …),
• DRUGE DUŠEVNE MOTNJE,
• MOTNJE GIBANJA, ki so jih povzročila zdravila …,
• druga stanja.

Zdravljenje motenj je različno

Ker je vsaka motnja edinstvena, je tudi »zdravljenje« različno, nekatere motnje se dajo pozdraviti že pri terapevtu, nekatere v kombinaciji terapevta in zdravila, nekatere zgolj z zdravili, nekatere pa zgolj z bolnišniško oskrbo.

Prav tako nekatere teh motenj nikoli ne prenehajo (npr. shizofrenija), druge prenehajo z razvojno stopnjo posameznika (npr. hiperaktivnost), nekatere pa minejo, ko mine vzrok za nastanek (npr. depresije).

Prav tako ni moč reči, da so za nekatere motnje bolj dovzetne ženske oz. moški, in prav tako je težko govoriti o starostni skupini. Motnja lahko prizadene vsakogar, ne glede na spol, raso, starost in ekonomski položaj. Vsaka motnja je edinstvena in ima svoje zakonitosti.

Vendar je največji problem pri motnjah ravno v tem, da se jih ljudje preprosto ne zavedajo, ne poznajo simptomov in ne nazadnje ne vedo, na koga se obrniti. Nenavadno vedenje pripišejo različnim vzrokom, karakterju posameznika ali celo astrološkemu znamenju.

Dostikrat se zgodi, da tisti, ki je zbolel za motnjo, tega noče priznati, ker problem vidi v drugih, ne v sebi (npr. odvisnost, anoreksija in osebnostne motnje). Sebe dojemajo kot žrtev sistema in spletk drugih ter so prepričani, da so družbene norme tiste, ki imajo napake, oni pa so popolni.

Ravno zaradi naštetega je nujno, da poznamo vsaj osnovne informacije o določeni duševni motnji, še posebej, če je le-ta bila diagnosticirana komu v družini. Sama motnja ne pomeni težave, težava nastane, če se je ne zdravi in se tistega, ki jo ima, ne obravnava ustrezno.

Duševne motnje niso težava samo tistega, ki jo ima, ampak so zalogaj za celotno okolico. Zato je treba o tem govoriti pogosteje, ne pa zgolj na svetovni dan duševnih motenj, ki smo ga obeležili včeraj.

V Sloveniji za kakšno izmed oblik duševne motnje zboli vsak tretji državljan, posledica, če se motnje ne odkrije pravi čas in se z njo tudi sooči, je običajno samomor, zato ne preseneča, da smo v samem evropskem vrhu po številu samomorov.

Zato ne obsojajte, ker »Le čevlje sodi naj Kopitar.«

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/11/dusevne-motnje-izgovor-ali-rdeci-alarm/

Verjamem, da večina staršev želi svojim otrokom najboljše in da tudi dela v tej smeri. Res je, da je pot do pekla tlakovana z najboljšimi nameni, a vendar je razlika med dobrim staršem in zgolj starši v tem, da dobri prizna, da je delal napake in je pripravljen na obračun, ko bo enkrat prišel.

Tako kot imamo odrasli vzpone in padce, jih imajo tudi otroci, ter tako kot nam občasno postavijo kakšno diagnozo, jo tudi otrokom, le da starši nekako tega ne pričakujemo. Diagnoze so za potem, ko je tvoj izgovor, da česa ne zmoreš, ker ti EMŠO nagaja, nikakor pa ne pri otroku.

A žal se tudi to zgodi. Ko se, se običajno staršu svet podre, še posebej, če diagnoza napoveduje popolno spremembo življenja ali celo morebitno smrt. Močno dvomim, da si normalen starš zna predstavljati to, da bo pokopal svojega otroka. Priznam, da je to moj največji strah in hkrati tudi Ahilova peta.

Zlorabe otrok, nasilje nad otroki, otroška bolečina, neozdravljive bolezni in diagnoze, smrt otroka so teme, o katerih se sploh ne bi smeli pogovarjati, pa ne zaradi tega, ker so tabu ali preboleče, ampak zato, ker preprosto ne bi smele obstajati. Nikoli.

A realnost žal piše drugo zgodbo.

Dostikrat starši rečemo, saj ni važno, da je lump ali da je dobil slabo oceno, važno je, da je zdrav. Teh besed sama že dolgo časa ne uporabljam. Iz čisto preprostega razloga ne, ker je seznam diagnoz, ki so jih postavili hčeri, predolg. S tem se niti ne »hvalim« niti ne razlagam na veliko, ker … je zame osebno preboleče in ker sem že obupala ljudem razlagati, da je svet moje »tamale« drugačen.

Če se sprašujete, zakaj to počnem zdaj – danes je dan boja proti bolečini in dan, ko je zaradi vremskih razmer pri nas ponovno hudo. Bolečine, glavoboli, utrujenost, jokavost, bruhanje in trpljenje zaradi bolečin, ki so v veliki večini posledica »vremenskih razmer« – sicer se vsi zdravniki s tem ne bodo strinjali, a žal so vzporednice – krojijo naš dan. A bo jutri bolje, vsaj upam.

Torej poleg fruktozne intolerance, disleksije, dispraksije, motnje pozornosti in še nekaterih izrazov, ki si jih niti zapomniti ne znam, si je moja, nekoč žogica skokica, z neizmerno energijo in neverjetno domišljijo uspela pridelati še fibromialgijo.

Torej čudo, ki povzroča kronično bolečino v mišicah in v mehkem tkivu telesa. Je bolezensko stanje, ki se medicinsko uvršča med revmatološka stanja, v skupino zunajsklepnega revmatizma. Pri tej bolezni nikoli ni vnet sklep, zato se uvršča med revmatizem mehkih tkiv. Prizadeti so različni telesni sistemi, kot so živčni, hormonski in imunski sistem.

In če pustimo ob strani fino medicinsko razlago, v vsakdanjem življenju ni ravno prijetno. Pri hčeri se je najprej pojavila bolečina v prstih in utrujenost, kar je bilo za otroka, ki je 24/7 v gibanju in poln energije, zelo čudno.

Občasne bolečine v prstih so se razvile v redne bolečine zjutraj, utrujenost čez dan, nezmožnost koncentracije – še bolj kot običajno glede na predhodne diagnoze motnje pozornosti in disleksijo ter dispraksijo. Dokler se neko jutro preprosto ni mogla več zbuditi. Upam, da si predstavljate, kako je staršu, ko pride zjutraj zbudit svojega 10-letnika in ga ne zbudi. Čutiš, da diha, da globoko spi, ni mrzel, ni vroč, samo spi, mirno in nedolžno. Ti pa ne veš, kaj mu je. Kličeš zdravnika in ti mrtvo hladno reče, da pač spi in da otroci pač včasih potrebujejo malo več časa. OK, super, ampak jaz še vedno svojega otroka ne morem zbuditi.

Se je zbudila, pozno popoldan, utrujena. Dobili sva napotnico za strokovnjaka in to je bilo to. Najina nadaljnja jutra so bila v večini podobna, ali se ni uspela prav čas zbuditi, ker se fizično ni mogla, število opravičenih ur in zamujanj zjutraj ne bi štela, ali pa je zjutraj sledila masaža, ker se ni mogla premikati.

Do večera je bila spet ona stara, ampak do tja pa … bolečine, jok, utrujenost in vsekakor tečnarjenje. Na diagnozo sva sicer čakali dobra dva meseca, pa še to zgolj zato, ker sva čakali na prvi pregled. Ko naju je zdravnica pregledala, je bilo že tako jasno, krvni testi pa so domnevo le potrdili in dodali še nekaj tistih diagnoz poleg, ki jih čisto ne razumem in niso ravno pomembne.

Mogoče se sliši čudno, a od takrat je bilo vse lažje. Ne, ker bi hči dobila zdravilo – teh otrokom ne dajejo, ampak ker sva vedeli, s čim imava opravka, ker sva imeli srečo, da je bila zdravnica srčna in sva obe dobili tisto, kar sva potrebovali – da ni z nama nič narobe.

Ja, jutranje bolečine so še vedno prisotne, tudi utrujenost, a je lažje, ker vem, da včasih pač ne more vstati in ne gre v šolo, ker preprosto ne gre. So dnevi, ko jih preleži, ker telo ne more nič. So dnevi, ko je bolečina nevzdržna, da ne more ne spati, ne ležati, ne sedeti, ne hoditi … so dnevi, ko pobegne v svoj svet, ker je tako lažje.

Šolanje na daljavo je bilo za naju, predvsem zanjo, nekaj najboljšega, saj si je čez cel dan lahko razporedila obveznosti, ker je lahko delala po svoje, a ob koncu dneva naredila vse in oddala vse. Ni treba posebej pisati, da je imela na ta način višje ocene, ker je lahko pokazala tisto, kar zna in zmore.

Ni namen tega prispevka v trepljanju po ramenih in domnevno toplih besedah, ampak apel vsem vam. Čeravno se ne vidi, da je komu kaj, še ne pomeni, da v sebi ne trpi, trpi zelo. Ne potrebujemo nasvetov, ker točno vemo, kaj nam je in kaj zmoremo, kaj naš otrok zmore. Tisto, kar boli, pa so obsojanja.

Ne bom štela, kolikokrat se hči prijoče domov, ker je nerazumljena, ker dobi etiketo, ki ne velja zanjo, ker ni slišana in konec koncev je težko gledati otroka, ko vidiš, da ne zmore več, da je začel verjeti, da je z njim nekaj zelo narobe. Ker včasih preprosto ne zmore, ker se večino šolske ure ukvarja s tem, da ne bi začel na glas kričati od bolečine – potem pa je nevljuden, čuden, neposlušen.

Prav tako ne bom več štela, kolikokrat sem želela komu razložiti situacijo, a nazaj dobila – ne smeš tako misliti, normalna je in naj se tako tudi vede ter dela vse kot drugi. Ker ji bo lažje v življenju. Pa ni res. Normalno je, da se od slepega ne zahteva, da vidi, od nekoga, ki ima nevidno »hibo«, pa se zahteva to, česar ne zmore – ker je menda samo izgovor, da ne zmore.

Tudi ne bom štela nasvetov, ki sem jih dobila, predvsem v smeri njenih kilogramov, ker se je iz deklice, ki je bila na meji podhranjenosti, prelevila v deklico, ki je na meji preveč kilogramov.

Naslednjič, ko boste pomislili, da bi dali komu etiketo, se spomnite mojih besed, ni vse tako, kot se zdi. Včasih je resnica za nasmehom kruta in boleča, a dobro skrita. In še enkrat, ne jaz, ne hči, ne tisti, ki boleha za katerokoli boleznijo, ki povzroča konstantne bolečine, si ne želi pomilovanja, le razumevanja. Stric google ve veliko in preden obsojate in pametujete, dajte preveriti, kaj pravi.

Bolezni, diagnoze, virusi … ne izbirajo, pridejo, ko se jim zdi, in vse obrnejo na glavo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/11/bolecine-otrok-so-tudi-bolecine-starsev/

Mogoče ste že zasledili šalo, ki se pojavlja vsako leto ob začetku šolskega leta: »Mati sinu: ‘Petrček, pridi no izpod postelje, v šolo moraš.’ Petrček: ‘Mami, danes ne grem v šolo. Učiteljice se vedno derejo na mene, otroci se norčujejo iz mene, še čistilke me postrani gledajo …’ ‘Le pojdi, sine, le pojdi. Navsezadnje si pa star 50 let in kot ravnatelj šole moraš dajati dober zgled.’«

Šala, v kateri je bistveno več resnice kot razloga za smeh. V zadnjih desetletjih se je način življenja mladih močno spremenil. Čas, ki ga nekateri porabijo za študij, se podaljšuje. Starostna meja, ko se mladi odločijo za družino in prvega otroka, se je dvignila.

Na koncu pa so mladi pri 30 še vedno doma in imajo za opraviti še kakšen izpit in diplomo. Službe ne dobijo, nekateri so celo brez partnerja.

Razlogov za to je prav toliko, kot je mladih. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo, travme in izgovore, zakaj mu zadev še ni uspelo izpeljati do konca. Vendar precej tistih, ki so pri 30 doma in jim malo manjka, da bi končali šolo, ter ne najdejo ustreznega partnerja, tarna, kako je svet krivičen.

Starši pa ob njih norijo in iščejo načine, kako otroku pomagati.

Starši prevečkrat močno posežejo v življenje otrok

Glavni problem v večini teh primerov tiči v starših. Preprosto ne dajo svojemu otroku dovoljenja, da lahko gre. Zanje je še vedno majhen otrok, za katerega morajo poskrbeti. Na glas sicer rečejo, da komaj čakajo, da gre, a podzavestno ni tako.

Družinski sistem ne dovoljuje odhoda, ker bi se zrušil. Nevidna vez med starši in tem otrokom je tako močna, da ta otrok dela ravno tisto, kar starša želita, a si ne upata priznati. Dokler je otrok prisoten, se vsa njuna energija in skrb vrtita okoli njega. Vse nezadovoljstvo z otrokom in njegove napake odpirajo možnosti, da se jima ni treba soočiti, najprej samim s sabo, nato drug z drugim.

Leta minevajo, šola še ni končana, ker bi to pomenilo, da so vrata za odhod odprta. Partner pomeni enako grožnjo. Služba prav tako. In ko otroku uspe zbežati, se veliko staršev potem loči ali se posesivno vmešavajo v življenje svojih otrok.

Razdalja še ne pomeni odhoda od doma

Vendar je treba tu opozoriti, da se otrok lahko odseli in si ustvari družino, a če popkovina ni pretrgana, ta otrok še vedno ni odšel od doma in bo še vedno poskrbel za to, da bodo lahko starši svojo energijo usmerjali vanj.

Mogoče si bo res začel ustvarjati nov dom, a se bo na koncu morda vrnil domov, razočaran in prizadet. Doma bo spet čutil razočaranje, ker mu ni uspelo, in znova bo imel možnost, da se miselni proces usmeri drugam.

Krivce za takšne dogodke bo ta družina iskala drugje, tako v družbi kot v delodajalcu, v težavnosti šole in ne nazadnje v slabo izbranem partnerju. Nikoli pa ne bo pomislila, da so ravno oni tisti, ki preprosto ne pustijo otroku, da gre.

Otroku je treba dati krila, da bo poletel, in korenine, da se bo lahko vračal

Z dnem, ko se otrok rodi, ga ob pravilni vzgoji in dobrem vodstvu pripravljamo na to, da bo poletel iz gnezda. Ljubezen do otroka ni v tem, da ga priklenemo nase in iz njega naredimo čustvenega invalida.

Lepo je, da obstaja vez med starši in otrokom, a ta vez ne sme biti posesivna in zgolj način, kako se izogniti realnosti. Vez z otrokom mora temeljiti na prepričanju, da staršu ni treba skrbeti za otroka, ko ga ni, in mu s tem povzročati skrbi.

Ne smemo ga omejevati, ko gre, a vedeti mora, da bomo tam, ko se vrne. Preprosto povedano, starš mora dati otroku občutek, da je vse v redu, ko gre, in da se lahko vedno vrne. Ko otrok to začuti, ga nič ne ustavi pri poletu, saj se bo počutil varnega in vedel bo, da je s staršem vse dobro. Če pa tega občutka ne dobi, bo ostajal in ustvarjal scenarije, ki bodo opravičevali njegovo bivanje doma.

Zavestno ne bo vedel, da to počne, in bo za izgovor poiskal dobre argumente, prav tako starši zavestno ne poznajo tega scenarija in se jezijo, ker jim razum pravi, da to ni prav. Kdo bo tisti, ki bo končal to igro, pa je odvisno od njih samih, predvsem pa od otroka in njegove želje po lastnem življenju, ne pa zgolj bledi kopiji življenja svojih staršev.

Res je tudi, da trenutno razmere, ko ni služb in stanovanj, navidezno ustvarjajo prepričanje, da za odhode od doma ni pravi čas. A žal je resnica globlja in bistveno bolj kompleksna. Stanovanje in služba sta le vrh ledene gore. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo iskal izgovore ali pot.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/25/treba-jim-je-dati-le-brco-v-rit/

Ljudje smo bitja čustev in nas večino življenja tudi vodijo. V odnosih z drugimi si dovolimo del čustev spustiti na plan. Globlji kot je odnos, več čustev je v igri. Žal pa nas lahko le oseba, ki smo jo imeli ali jo imamo najraje, tudi najbolj prizadene. Drugi te moči nimajo.

Dostikrat pa se zgodi, da zaradi lastne prizadetosti, ega in nuje, da smo prvi slišani, ne izrečemo besed »rad/a te imam«, »ponosen/a sem nate« ali »oprosti mi«. Včasih se le sprašujemo, kaj lahko še naredimo, da nas bo nekdo imel rad, kaj naj še rečemo, da bomo deležni tistega objema in besed »oprosti mi«. Trma včasih zmaga in nam ljuba oseba odide, ne da bi se z njo spravili ali ona z nami.

Na koncu ostaneta le praznina in grob, na katerega se lahko vračamo, jočemo in prosimo ali se zgolj spominjamo lepih trenutkov. A grob ni vse, tudi prižgana svečka doma in iskrena molitev delata čudeže.

Prav tako pa lahko ogromno naredimo z meditacijo in z njo »stopimo v stik« z ljubljeno osebo, ji povemo, da jo pogrešamo, da jo imamo radi, ali celo, da ji oprostimo.

Ena izmed ljudskih vraž pravi, da ko oseba umre, pride v sanjah tretji dan k nam in nam pove tisto, česar nam v času življenja ni mogla, na nas pa je, da se odločimo, če bomo to sprejeli. Prav tako vraže pravijo, da oseba, ki še ni opravila te zemeljske naloge v celoti, bo z nami kot angel varuh. Zato se nam bodo dogajale čudne stvari.

A ne glede na to, v kaj verjamete, kaj čutite, so načini, kako najdete notranji mir, kar pa je tisto, kar je na koncu najbolj pomembno. Tega vam ne bodo dale prižgane sveče na grobu, urejen grob ali najlepša ikebana, ta mir si boste dali le sami, ko si boste dovolili in spustili vse tisto, kar vas pri tem ovira.

Kaj je meditacija?

V novodobnem času je zelo težko opredeliti, kaj je meditacija, ne da bi ob tem kdo pomislil tudi na vse novodobne »prenove duha« in »sekte«, ki ljudem le jemljejo denar, a nič ne dajo. Ljudje so upravičeno skeptični do tega.

Meditacija ima dolgo zgodovino in sam izraz izhaja iz besede meditatio, kar pomeni premišljevati, oblikovati. Torej je meditacija dejanje, kjer posameznik načrtno spreminja stanje zavesti z namenom, da bi dosegel nekaj več ali da bi se preprosto umiril. Gre preprosto za »preseganje« samega sebe.

Meditacijo poznajo tako v športu kot v različnih verstvih, tudi v krščanstvu. Skupna točka vsem pa je, da se posameznik umiri do te točke, da zmore več, da najde odgovore v sebi in da pride v stik s sabo.

Meditacija iz kaosa čutenj naredi red. Športnik z njo umiri svoje misli, telo in zmore še tisto nekaj več, česar v stanju kaosa ne bi zmogel, ne glede na to, kako močno je treniral.

Človek, ki živi stresno, v kaosu, z meditacijo umiri svoje misli, jih spravi v red in začne reševati nastalo situacijo korak za korakom.

Nekdo, ki ima »nedokončane posle« z umrlim, pa lahko s pomočjo meditacije pride do zaključkov in »posel zaključi«.

Z meditacijo lahko najdete svoj notranji mir

Prvi predpogoj, da bo vaša meditacija uspešna, je, da ne pričakujete ničesar. Vsak se na meditacijo odzove drugače, nekateri se ne zmorejo umiriti in odtavati v svoje misli in ni nič narobe z njimi. A bolj ko to postane vaše rutina, lažje je.

Če ste začetnik in še nikoli niste meditirali, razen v šoli pri kakšni šolski športni uri, kjer je učiteljica preizkušala nove pristope, si najprej najdite kraj v domu, kjer boste imeli mir ter kjer se vsekakor počutite varno.

V tem varnem prostoru se udobno namestite, ali se uležete ali sedite, ni pomembno, pomembno je le, da vam je udobno. Vsekakor boste marsikje brali, da mora biti telo v posebnem položaju – da sedite po turško in imate roke na nogah ter dlani obrnjene navzgor ali da če sedite na stolu, morajo biti noge trdno na tleh in ponovno roke na vaših kolenih. Celo za ležanje boste brali, da morate biti na hrbtu z rokami ob strani ter z dlanmi, obrnjenimi navzgor. Načeloma vse to drži, a pred tem sta vsekakor udobje in občutek varnosti.

Udobno ste se namestili, varno se počutite in mir tudi imate. Lahko si prižgete svečko ali celo meditativno glasbo (na spletu je kar nekaj primerov). Prostor naj bo malo zatemnjen.

Zaprite oči in globoko vdihnite in izdihnite. Res je tudi, da je pravilna tehnika dihanja skorajda nujna, a če boste preveč časa namenili temu, boste kaj kmalu obupali. Za prvič ali vsaj na začetku je nujno, da se zmorete osredotočiti na dihanje, tako na vdihe in izdihe, in jim tudi sledite.

Ko boste začutili, da je vse, kar še ujamete, zgolj vaše dihanje ter niti ne slišite več glasbe ali drugih glasov ter ste v dihanju popolnoma sami, se začnite zavedati svojega telesa, začutite svoje telo od prstov na nogah do las na glavi. A pot vašega čutenja naj gre počasi.

Ko boste tako začutili svoje telo v celoti, se spomnite na najsrečnejši dogodek v življenju. Prikličite si ga pred oči, začutite ga, vsak vonj, glas, okolje, barve, okus, ljudi, ki so bili del tega, in predvsem veselje, ki ste ga ob tem začutili. Zahvalite se za ta dogodek.

Nato si v misli prikličite kraj, kjer se počutite najvarnejše. Začutite ga, začutite vonj, glasove, okus, barve, celotno okolico vašega varnega kraja. Ko boste prepleteni v tem okolju, k sebi pokličite osebo, s katero se želite pogovoriti, jo videti, objeti, ji povedati vse tisto, česar niste zmogli, ko je bila še živa.

Ko pride do vas, vedite, da ste vi voditelj meditacije in da ste vi tisti, ki postavljate pogoje. Pogovorite se torej s poklicano osebo, povejte ji tisto, česar ji v času življenja niste mogli. Vprašajte jo vse tisto, česar poprej niste upali. Odgovori vas bodo presenetili.

Po končanem pogovoru se tej osebi zahvalite, dajte ji dovoljenje, da gre, da je svobodna, saj s tem osvobodite tudi sebe.

Ko odide, se ponovno spomnite svojega najsrečnejšega dogodka v življenju, začutite ga v celoti in se na koncu zanj tudi zahvalite.

Nato se ponovno osredotočite na svoje telo, na dihanje, in ko boste pripravljeni, lahko mirno odprete oči.

Tovrstne meditacije ne smete opravljati vsak dan, le npr. neko obdobje, največ tri mesece, na vsake tri dni. Več od tega ne bo dalo učinka, hkrati pa lahko povzroči kaos, da ne boste več vedeli, kaj je res in kaj ne.

Poslovite se lahko tudi s pismom

Čeravno meditacije lahko dajo veliko, so lahko tudi nevarne. Je pa pisanje pisma čisto varno in tudi prav tako učinkovito.

Edino, kar potrebujete, je list papirja, pisalo in sveča. Na list papirja lastnoročno zapišete svoje misli o umrlem – tiste boleče, neizrečene. Začnete pa z Dragi/a … in pišete in pišete, dokler niso na listu zadnje besede.

Ne berite za sabo, list papirja le zažgite in ob tem izrecite besede »dovolj je bilo, svoboden/svobodna si«. Vajo lahko ponovite čez tri dni. In to počnete tako dolgo, dokler za to osebo ne boste imeli več potrebe karkoli zapisati. Takrat boste svobodni.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/01/meditacija-za-stik-z-ljubljeno-rajno-osebo/

Skoraj vsak od nas ima koga v bližini, ki je nonstop pri zdravniku ali je vedno nekaj bolan. Včasih se zdi, da že pretirava in da prav išče nekaj, da bi bil bolan. Covid je vsekakor dober material za »biti bolan«. A tam, kjer je dim, je tudi ogenj.

Ljudje, ki se v večini zatekajo k potrebi, da so bolni, izhajajo iz podobnega okolja.

Na svoje otroštvo in najstniška leta nimajo preveč lepih spominov. Veliko so pretrpeli, a niso obupali. Sedaj imajo v življenju približno vse tisto, o čemer so kadarkoli sanjali, in čas je, da začnejo živeti v miru in harmoniji, ki si ga želijo in zaslužijo. A vendar je v tej zgodbi en ampak – zdravje.

Imajo pogoste glavobole, velikokrat imajo občutek dušenja in srce jim razbija, kot da bo vsak čas počilo. Ko poiščejo pomoč pri zdravniku in opravijo vse teste, jim povedo, da je z njimi vse v redu in da niso bolni, a oni vseeno čutijo, da je z njihovim zdravjem nekaj močno narobe. Prepričani so, da so zdravniki tisti, ki se motijo, ter jih niso dovolj temeljito pregledali. Mogoče res, mogoče pa so res bolni in imajo hipohondrijo.

Hipohondrija traja vsaj šest mesecev

Hipohondrija je sinonim za namišljeno bolezen in je med ljudmi v večini sprejeta kot nekaj slabšalnega in tisti, ki za njo boleha, naj bi bil slabič in lenuh. Vendar je hipohondrija odraz zavrtih čustvenih impulzov, ki so za človeka nesprejemljivi. Te svoje impulze človek nato izrazi preko telesa.

O hipohondriji govorimo takrat, ko zdrav človek doživlja neprestani strah, da boleha za kakšno resno boleznijo (npr. rakom, srčno boleznijo ali celo za covidom). Svoje simptome prepozna kot simptome hudih bolezni in je dobro izobražen o vsakem simptomu posebej. To njegovo »stanje« traja vsaj šest mesecev.

Poznamo dve vrsti hipohondrije

Hipohondre bi lahko ločili v dve skupini. Prvi gredo k zdravniku, in ko jim zdravnik reče, da so v redu in da nimajo npr. raka, so veseli, a se čez čas vrnejo in so prepričani, da jim odpoveduje srce. Tako so redni obiskovalci zdravnikov, a vedno z novimi simptomi.

Drugi pa, ko jim zdravniki povedo, da so v redu, temu ne verjamejo in se podrobneje poglobijo v simptome ter tako celo izzovejo lažne bolezni, a ob podrobnih raziskavah se izkaže, da vseeno niso bolni. Ti znajo biti za zdravnike zelo nadležni, saj skušajo na vsak način dokazati, da je z njimi nekaj narobe. V skrajnih primerih svoje težave predstavijo tudi širši javnosti, v upanju, da jih bo nekdo slišal. So bolni, a ne tako, kot mislijo sami.

Vsak lahko zboli za hipohondrijo

Vsak človek je lahko dovzeten za hipohondrijo. »Na dan« pride ob prehodu iz enega življenjskega obdobja v drugega (adolescenca, srednja leta, starost …) ali ob stresnih dogodkih (ločitev, selitev …). Kje natančno leži vzrok, da nekdo zboli za hipohondrijo, je težko reči, a se strokovnjaki nagibajo k razlagi, da se osnova za hipohondrijo izoblikuje v prvih dveh letih življenja.

Takrat otrok še ne zna pravilno regulirati vseh svojih čutenj, potreb in zaznav, zato ob vsaki prepočasni reakciji matere na njegove potrebe otrok začuti napetost, ki jo nato potlači. Ko odraste, se ti potlačeni občutki ob stresnih dogodkih sprostijo in jih posameznik zazna kot nevarne. Tako mu telo sporoča, da je npr. neki udarec bistveno hujši, kot se zdi na zunaj. Človek je lahko prepričan, da ima zlomljeno nogo, a v resnici gre zgolj za modrico.

Hkrati je pomembno tudi obdobje med četrtim in petim letom, ko otrok usmeri več svoje agresije v roditelja istega spola. Če se bitka, ki jo bije s svojim roditeljem, ne konča uspešno (uspešno je takrat, ko mu starši pustijo svobodo, a kljub temu obdržijo svojo avtoriteto in znajo pokazati mejo, brez zatiranja), nastanejo težave z nadzorom čustev, pojavijo se motnja identitete in tudi spolne motnje. Skupek vsega pa pripomore k temu, da nekdo zboli za hipohondrijo.

Hipohondrija se zdravi le s psihoterapijami

Edino zdravilo za hipohondrijo je terapija – psihoterapija oziroma psihološka obravnava. A tu nastane težava, ker večina hipohondrov svojo pomoč poišče pri osebnem zdravniku in želi zdravljenje pri njem, ne pa pri terapevtu, psihologu ali psihiatru, ker svojo bolezen doživlja zelo živo in je prepričan, da se motijo drugi.

Človeku, čigar simptomi izhajajo iz psihološkega stanja, je zelo težko dopovedati, da izvor njegovih težav izhaja iz psihe. V zadnjih letih se je sicer ideja o tem, da imajo bolezni tudi psihološko osnovo, nekoliko bolj »prijela«. A govoriti o psihosomatiki je še vedno »bogokletno«.

Zgolj za informacijo, ste vedeli, da imajo težave s črevesjem tudi izvor v tem, da določenih stvari v preteklosti nočete izpustiti in še vedno gojite zamere za nekatere dogodke. Da imajo migrene in glavoboli dostikrat izvor v vašem lastnem nezaupanju vase. Ker ste preveč samokritični in vas je strah kritike drugih, sebe potiskate tako daleč, da se telo upre.

Ste vedeli, da dostikrat bolečina v hrbtu izvira tudi iz strahu pred življenjem, iz dejstva, da se čutite osamljenega v svojem svetu in da čutite, da nimate podpore?

Veliko naših bolezni ima tudi psihološki izvor, nekateri pa razvijejo čisto novo bolezen – hipohondrijo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/08/kje-je-meja-med-dejansko-in-namisljeno-boleznijo/