Mogoče ste že zasledili šalo, ki se pojavlja vsako leto ob začetku šolskega leta: »Mati sinu: ‘Petrček, pridi no izpod postelje, v šolo moraš.’ Petrček: ‘Mami, danes ne grem v šolo. Učiteljice se vedno derejo na mene, otroci se norčujejo iz mene, še čistilke me postrani gledajo …’ ‘Le pojdi, sine, le pojdi. Navsezadnje si pa star 50 let in kot ravnatelj šole moraš dajati dober zgled.’«

Šala, v kateri je bistveno več resnice kot razloga za smeh. V zadnjih desetletjih se je način življenja mladih močno spremenil. Čas, ki ga nekateri porabijo za študij, se podaljšuje. Starostna meja, ko se mladi odločijo za družino in prvega otroka, se je dvignila.

Na koncu pa so mladi pri 30 še vedno doma in imajo za opraviti še kakšen izpit in diplomo. Službe ne dobijo, nekateri so celo brez partnerja.

Razlogov za to je prav toliko, kot je mladih. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo, travme in izgovore, zakaj mu zadev še ni uspelo izpeljati do konca. Vendar precej tistih, ki so pri 30 doma in jim malo manjka, da bi končali šolo, ter ne najdejo ustreznega partnerja, tarna, kako je svet krivičen.

Starši pa ob njih norijo in iščejo načine, kako otroku pomagati.

Starši prevečkrat močno posežejo v življenje otrok

Glavni problem v večini teh primerov tiči v starših. Preprosto ne dajo svojemu otroku dovoljenja, da lahko gre. Zanje je še vedno majhen otrok, za katerega morajo poskrbeti. Na glas sicer rečejo, da komaj čakajo, da gre, a podzavestno ni tako.

Družinski sistem ne dovoljuje odhoda, ker bi se zrušil. Nevidna vez med starši in tem otrokom je tako močna, da ta otrok dela ravno tisto, kar starša želita, a si ne upata priznati. Dokler je otrok prisoten, se vsa njuna energija in skrb vrtita okoli njega. Vse nezadovoljstvo z otrokom in njegove napake odpirajo možnosti, da se jima ni treba soočiti, najprej samim s sabo, nato drug z drugim.

Leta minevajo, šola še ni končana, ker bi to pomenilo, da so vrata za odhod odprta. Partner pomeni enako grožnjo. Služba prav tako. In ko otroku uspe zbežati, se veliko staršev potem loči ali se posesivno vmešavajo v življenje svojih otrok.

Razdalja še ne pomeni odhoda od doma

Vendar je treba tu opozoriti, da se otrok lahko odseli in si ustvari družino, a če popkovina ni pretrgana, ta otrok še vedno ni odšel od doma in bo še vedno poskrbel za to, da bodo lahko starši svojo energijo usmerjali vanj.

Mogoče si bo res začel ustvarjati nov dom, a se bo na koncu morda vrnil domov, razočaran in prizadet. Doma bo spet čutil razočaranje, ker mu ni uspelo, in znova bo imel možnost, da se miselni proces usmeri drugam.

Krivce za takšne dogodke bo ta družina iskala drugje, tako v družbi kot v delodajalcu, v težavnosti šole in ne nazadnje v slabo izbranem partnerju. Nikoli pa ne bo pomislila, da so ravno oni tisti, ki preprosto ne pustijo otroku, da gre.

Otroku je treba dati krila, da bo poletel, in korenine, da se bo lahko vračal

Z dnem, ko se otrok rodi, ga ob pravilni vzgoji in dobrem vodstvu pripravljamo na to, da bo poletel iz gnezda. Ljubezen do otroka ni v tem, da ga priklenemo nase in iz njega naredimo čustvenega invalida.

Lepo je, da obstaja vez med starši in otrokom, a ta vez ne sme biti posesivna in zgolj način, kako se izogniti realnosti. Vez z otrokom mora temeljiti na prepričanju, da staršu ni treba skrbeti za otroka, ko ga ni, in mu s tem povzročati skrbi.

Ne smemo ga omejevati, ko gre, a vedeti mora, da bomo tam, ko se vrne. Preprosto povedano, starš mora dati otroku občutek, da je vse v redu, ko gre, in da se lahko vedno vrne. Ko otrok to začuti, ga nič ne ustavi pri poletu, saj se bo počutil varnega in vedel bo, da je s staršem vse dobro. Če pa tega občutka ne dobi, bo ostajal in ustvarjal scenarije, ki bodo opravičevali njegovo bivanje doma.

Zavestno ne bo vedel, da to počne, in bo za izgovor poiskal dobre argumente, prav tako starši zavestno ne poznajo tega scenarija in se jezijo, ker jim razum pravi, da to ni prav. Kdo bo tisti, ki bo končal to igro, pa je odvisno od njih samih, predvsem pa od otroka in njegove želje po lastnem življenju, ne pa zgolj bledi kopiji življenja svojih staršev.

Res je tudi, da trenutno razmere, ko ni služb in stanovanj, navidezno ustvarjajo prepričanje, da za odhode od doma ni pravi čas. A žal je resnica globlja in bistveno bolj kompleksna. Stanovanje in služba sta le vrh ledene gore. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo iskal izgovore ali pot.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/25/treba-jim-je-dati-le-brco-v-rit/