Dandanes se zdi, da na vsakem koraku slišimo pogovore o psihičnih in duševnih motnjah. V ospredju sta depresija in izgorelost. Ni pa ravno jasno, ali se o njih govori več, ker je življenjski slog nekaterih posameznikov postal vse prej kot človeku dostojanstven, ali zgolj zaradi tega, ker je moderno govoriti o tem.

Vsekakor o motnjah govorimo takrat, ko se je posameznik psihološko nezmožen – pod vplivom osebne stiske in oslabljenih vsakodnevnih funkcij – v dani situaciji odzvati tako, kot se od njega pričakuje.

Zlom doživi na spoznavnem področju (doživlja halucinacije), čustvenem področju (žalost in bolečina sta prevelika) in vedenjskem področju (posameznik ni zmožen več samokontrole).

Duševne motnje so torej stanje slabega počutja, v katerem posameznik ne prepoznava svoje zmožnosti, se ne zna spoprijemati z običajnimi življenjskimi težavami in izzivi, neproduktivno dela in ne prispeva k skupnosti ter ne ustvarja in ne vzdržuje zadovoljujočih medosebnih odnosov.

Vzroki za nastanek duševnih motenj

Vzroki, ki pripeljejo do tega, da nekdo zboli za kakšno motnjo, so različni, od življenjskega sloga, izkušenj, delovanja in strukture možganov, genetskega zapisa, okolja, v katerem posameznik živi, do osebnega, psihičnega in vedenjskega razvoja, inteligenčnega kvocienta ter stisk in travm, ki jih je posameznik doživel.

Različne šole in znanosti ponujajo različne teorije, kaj natančno bi botrovalo k temu, da si nekdo »pridela« motnjo. Najbolj znane šole pa zagovarjajo:

• Biološka razlaga: Človek, ki ima duševno motnjo, ima spremenjeno strukturo možganov in spremenila se je tudi njihova funkcija. Npr. pri ljudeh s shizofrenijo so v visokem odstotku našli povečane možganske ventrikle in zmanjšano sivo substanco možganske skorje. Študije kažejo tudi na neravnovesje v delovanju nevrotransmiterjev (pri depresiji in anksioznosti ne delujeta dobro serotonin in noradrenalin, pri psihozi dopamin in pri demenci acetilholin). Prav tako so nekatere motnje dedne (shizofrenija, bipolarna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja …).
• Psihološka razlaga: Psihološki konflikti, kriza, stres, psihološke travme lahko privedejo do nastanka motenj. Predvsem je tukaj govora o fobijah in posledicah razvoja v primarni družini.
• Socialna razlaga: Motnja je lahko povezana ali je celo direktna posledica pomembnih dogodkov in stanj v človekovem okolju (npr.: težave vojakov, ki so bili v vojni; težave gasilcev, policistov, reševalcev po težkih intervencijah).

K temu, da nekdo dejansko razvije motnjo, botruje preplet več dejavnikov in duševna motnja ne nastane zgolj zaradi enega dogodka, lahko pa je en dogodek sprožilec (npr. posttravmatska stresna motnja, shizofrenija).

Motnje, ki jih pozna uradna klasifikacija

Ker je motenj, katere lahko posameznika prizadenejo, ogromno, so le-te razporejene po klasifikaciji – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM-5).

DSM je standardna klasifikacija duševnih motenj, ki jo uporabljajo strokovnjaki za duševno zdravje. Namenjen je širokemu spektru kontekstov, uporabljajo pa ga klinični psihologi in raziskovalci različnih usmeritev. DSM je sestavljen iz treh glavnih komponent: diagnostične klasifikacije, sklopov diagnostičnih meril in opisnega besedila. Zadnjič je bil posodobljen oktobra 2018.

Motnje po DSM-5, ki lahko prizadenejo posameznika, so:

• MOTNJE V NEVROLOŠKEM RAZVOJU (intelektualna razvojna motnja, komunikacijske motnje, motnje avtističnega spektra, motnje pozornosti in hiperaktivnosti, motorične motnje, tiki, vključno s Tourettovim sindromom …),
• SHIZOFRENIJA IN DRUGE PSIHOTIČNE MOTNJE (shizofrenija, paranoidna motnja …),
• BIPOLARNE IN PODOBNE MOTNJE (bipolarna motnja tip I in II, ciklotimija …),
• DEPRESIVNE MOTNJE (velika depresivna motnja, distimija …),
• ANKSIOZNE MOTNJE (separacijska anksiozna motnja, specifične fobije, socialna fobija, panična motnja, agorafobija, generalizirana anksiozna motnja),
• OBSESIVNO-KOMPULZIVNE IN PODOBNE MOTNJE (obsesivno-kompulzivna motnja, telesna dismorfija, zbiranje/puljenje las …),
• MOTNJE, POVEZANE S STRESOM IN TRAVMO (posttravmatska stresna motnja, akutna stresna motnja, motnje prilagajanja …),
• DISOCIATIVNE MOTNJE (depresonalizacijska motnja, disociativna motnja identitete, disociativna amnezija in fuga …),
• SOMATIZACIJSKI SIMPTOMI IN PODOBNE MOTNJE (somatizacijske motnje, konverzivne motnje …),
• MOTNJE HRANJENJA IN PREHRANJEVANJA (anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje …),
• MOTNJE IZLOČANJA (enureza, enkopreza …),
• MOTNJE SPANJA IN BUDNOSTI (nespečnost, narkolepsija, apneja, more …),
• SPOLNE MOTNJE (motnje erekcije, ženske motnje doživljanja orgazma …),
• MOTNJE DOŽIVLJANJA SPOLA,
• MOTNJE NADZORA NAD IMPULZI, VEDENJSKE MOTNJE (eksplozivnost, kleptomanija, piromanija, delno antisocialna osebnostna motnja …),
• MOTNJE, POVEZANE Z UŽIVANJEM PSIHOAKTIVNIH SNOVI IN ODVISNOSTJO,
• NEVROKOGNITIVNE MOTNJE (demenca, amnezija, delirij …),
• OSEBNOSTNE MOTNJE (klaster A: paranoična osebnostna motnja, shizoidna osebnostna motnja, shizotipske osebnostne motnje; klaster B: antisocialna osebnostna motnja, borderline osebnostna motnja, histrionična osebnostna motnja, narcistična osebnostna motnja; klaster C: izogibajoča osebnostna motnja, odvisnostna motnja osebnosti, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja),
• PARAFILIČNE MOTNJE (mazohistična motnja, sadistična motnja, voajerizem, ekshibicionizem, transvestija …),
• DRUGE DUŠEVNE MOTNJE,
• MOTNJE GIBANJA, ki so jih povzročila zdravila …,
• druga stanja.

Zdravljenje motenj je različno

Ker je vsaka motnja edinstvena, je tudi »zdravljenje« različno, nekatere motnje se dajo pozdraviti že pri terapevtu, nekatere v kombinaciji terapevta in zdravila, nekatere zgolj z zdravili, nekatere pa zgolj z bolnišniško oskrbo.

Prav tako nekatere teh motenj nikoli ne prenehajo (npr. shizofrenija), druge prenehajo z razvojno stopnjo posameznika (npr. hiperaktivnost), nekatere pa minejo, ko mine vzrok za nastanek (npr. depresije).

Prav tako ni moč reči, da so za nekatere motnje bolj dovzetne ženske oz. moški, in prav tako je težko govoriti o starostni skupini. Motnja lahko prizadene vsakogar, ne glede na spol, raso, starost in ekonomski položaj. Vsaka motnja je edinstvena in ima svoje zakonitosti.

Vendar je največji problem pri motnjah ravno v tem, da se jih ljudje preprosto ne zavedajo, ne poznajo simptomov in ne nazadnje ne vedo, na koga se obrniti. Nenavadno vedenje pripišejo različnim vzrokom, karakterju posameznika ali celo astrološkemu znamenju.

Dostikrat se zgodi, da tisti, ki je zbolel za motnjo, tega noče priznati, ker problem vidi v drugih, ne v sebi (npr. odvisnost, anoreksija in osebnostne motnje). Sebe dojemajo kot žrtev sistema in spletk drugih ter so prepričani, da so družbene norme tiste, ki imajo napake, oni pa so popolni.

Ravno zaradi naštetega je nujno, da poznamo vsaj osnovne informacije o določeni duševni motnji, še posebej, če je le-ta bila diagnosticirana komu v družini. Sama motnja ne pomeni težave, težava nastane, če se je ne zdravi in se tistega, ki jo ima, ne obravnava ustrezno.

Duševne motnje niso težava samo tistega, ki jo ima, ampak so zalogaj za celotno okolico. Zato je treba o tem govoriti pogosteje, ne pa zgolj na svetovni dan duševnih motenj, ki smo ga obeležili včeraj.

V Sloveniji za kakšno izmed oblik duševne motnje zboli vsak tretji državljan, posledica, če se motnje ne odkrije pravi čas in se z njo tudi sooči, je običajno samomor, zato ne preseneča, da smo v samem evropskem vrhu po številu samomorov.

Zato ne obsojajte, ker »Le čevlje sodi naj Kopitar.«

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/11/dusevne-motnje-izgovor-ali-rdeci-alarm/