Avtor: Alenka Gabrovec

Navezanost je temeljna dinamika sistema, ki določa organsko podlago vzorca relacij znotraj družinskega sistema. Ravno družinski sistem določa območje in pogoje, v okviru katerih se bodo razvili temeljni čustveni vzorci navezanosti, ki dajejo osnovo za izoblikovanje identitete znotraj pripadnosti določenega odnosa.

Vse oblike povezanosti znotraj primarne družine se v že zelo zgodnjem otrokovem razvoju zapišejo v njegov notranjepsihični svet. Navezanost je torej organsko-psihološki pogoj za razvoj posameznika in hkrati sposobnost posameznika, da vzpostavi in ohrani odnos s tistimi pomembnimi osebami v njegovi okolici, ki mu omogočajo preživetje.

Osnovni biološki mehanizmi so povezani s psihičnimi procesi. Družina pa je sistem, ki v svojem temelju deluje na osnovi biološke sistemske teorije.

Vsak sistem je celota, znotraj katere so vsi delčki med seboj povezani in soodvisni. Vzorci vedenja v sistemu so krožni in vsak posameznik v odnosu tvori neizogiben del vzorca. Vzorci medosebnih odnosov se ponavljajo tudi znotraj posameznikove psihične dinamike. Vsak sistem posebej ima svojo dinamiko, ki ohranja status quo družinskega sistema, in vsaka patologija v sistemu je le normalen odziv, ki ohranja sistem v ravnovesju.

Razvoj sistema zahteva konstantne spremembe vseh odnosov znotraj njega. Vsak novi član, ki vstopi v sistem, mora izoblikovati svoj način vzpostavljanja stika z drugimi, pri tem pa paziti, da njegov vstop ne bo zrušil samega ravnovesja znotraj družinskega sistema.

Navezanost je osnovna oblika jaza

Navezanost je torej osnovna oblika jaza, ki je nastala v odnosu otrok – mati – oče. Vzorec navezanosti vsebuje paleto misli, čutenj, prepričanj, ciljev in načrtov ter ima organsko, biološko nalogo zavarovati otroka pred nevarnostmi iz okolice. Navezanost daje otroku možnost, da se počuti čustveno potešenega in varnega.

Otrok ve, da lahko odide od starša, in ima dovoljenje, da se vedno lahko vrne, kjer ga bo čakala oseba, na katero je navezan in mu bo na voljo, ko bo čutil bolečino in potreboval tolažbo in bližino.

Oblika navezanosti je oblika čustvenih vezi, ki so relativno stabilne in trajne. Navezanost obstoji in jo je moč razumeti izključno znotraj vzajemnega, obojestranskega odnosa otrok – starš. Otrokova navezanost je prvo zrcalo staršem in jim pove, kako dobro so s svojim otrokom uglašeni, kako dobro znajo poskrbeti za njegove potrebe in hkrati dobijo potrditev, če to, kar počnejo, počnejo prav.

Uglašenost staršev na otrokove potrebe daje temeljno čustveno strukturo družini in predpostavlja temelje otrokovih čustvenih vzorcev, po katerih bo v svetu ravnal. Če starši zaradi različnih vzrokov ne slišijo in ne vidijo potreb otroka že v zgodnjem otrokovem razvoju, tudi kasneje težko vzpostavijo stik z njim.

Ozadje teorije navezanosti

Ob materi je otrok razvil navezanost, ki je bistveno odvisna od tega, kako se je mati oziroma skrbnica odzvala na njegove potrebe, koliko nežnosti, ljubezni in varnosti mu je uspela zagotoviti tekom hranjenja, čebljanja, smeha, joka in dotika.

Mary Ainswort je v petdesetih let izvedla raziskavo, pri kateri je opazovala enoinpolletne otroke in njihove matere v igralnici na inštitutu. Opazovala je, kako se otrok igra z materjo v igralnici in kako otrok reagira ob prihodu tretje osebe – raziskovalca. Najprej je potem iz prostora šla tretja oseba in se vrnila, potem mati in se je vrnila in na koncu sta mati in otrok ostala sama.

Opazovalci so spremljali otrokove odzive na prihode in odhode, njegovo igro glede na odhode in prihode ter njegovo vedenje do matere in tretje osebe. Opazovali so otrokovo raziskovanje novega prostora, njegov protest ob odhodu matere iz prostora, njegov odziv na ponovni prihod matere, tolažbo in njegovo držo ob tuji osebi – tretji osebi. Na podlagi teh opazovanj so otroke razdelili v kategorije, ki jih poznamo kot štiri tipe navezanosti. Najmočnejši kriterij razvrščanja je bila otrokova reakcija na materin ponovni prihod v prostor.

Varno navezani otroci so stekli k materi, se z njo pocrkljali ali se šli dalje igrat. Ambivalentno navezani otroci so se matere razveselili in jo hkrati odganjali. Izogibajoče navezani otroci se na videz sploh niso zmenili zanjo, njihovi telesni znaki pa so kazali izjemno visoko raven stresa.

Navezanost je vrojen sistem v možganih, ki se razvija tako, da vpliva in organizira sistem motivacije, emocij in spominov glede na starše oziroma skrbnike. Navezanost in pripadnost otrok, kasneje odrasla oseba, išče avtomatično, v skladu z nevrološkim razvojem in razvitostjo limbičnega sistema ter povezav med amigdalo ter hipotalamusom. Sistem navezanosti otroka motivira, da poišče bližino staršev oziroma skrbnikov ter z njimi vzpostavi komunikacijo. Otrokov temeljni vzvod je težnja po preživetju in sprejemanje informacij za njegove potrebe. Starši oziroma skrbniki se odzivajo na otrokove signale, če je prestrašen, tesnoben, žalosten…, ki gradijo pozitivno emocionalno stanje in modulirajo negativno. Odzivi se mu vtisnejo v implicitni spomin, ki mu daje varno zavetje.

Oblike navezanosti, ki postavljajo temelje za naš razvoj

Otrok je ob rojstvu opremljen s celo paleto sposobnosti, ki jih tekom odraščanja razvije ali zatre. Izoblikovana navezanost je podlaga vsake čustvene vezi v nadaljnjem življenju. Otrok lahko ob starših oziroma skrbnikih izoblikuje varno, ali ne–varno navezanost.

Varna navezanost se izoblikuje, če otrok odrašča ob starših, ki so odzivni, senzitivni, pozorni in predvidljivi. Prav tako drža staršev do otrok omogoča tesno ujemanje med otrokovimi predstavami o starših in dejanskimi starši. Sodelovanje staršev z otrokovimi potrebami omogoča staršem, da res začutijo otroka in odgovorijo na njegovo mentalno stanje. Ta vzajemna uglašenost, torej sposobnost slediti drug drugemu, omogoči otroku, da razvije sposobnost refleksije, ki ustvarja v njem občutek kohezivnosti in medsebojne povezanosti. Mentalno stanje drugega tako v otroku postane pozitivni element. Otrok se lahko zanima za druge, ker se drugi zanimajo zanj.

Varno navezan otrok iz izkušnje komunikacije s starši regulira svoja notranja stanja. Organizacija jaza se pri takšnem otroku oblikuje skozi ravnovesje med otrokovo uporabo zunanje pomoči in notranje pomoči. To pomeni, da starši naprej »počakajo«, da dobijo od otroka jasno sporočilo, kaj otrok želi, in šele potem odločijo, kako se bodo na to potrebo odzvali, da ne »trpajo« otroka, preden izrazi potrebo, iz strahu, da bi kaj pozabili, in da ga ne zanemarijo ter pustijo jokati, čakati in kričati po tem, ko je potrebo že izrazil.

Ključno je, da se starši na otroka uglasijo in svoj ritem odzivanja prilagodijo otrokovemu ritmu izražanja, da torej izoblikujejo enakomerno melodijo, ki jo izmenično pletejo skupaj z otrokom.

Če otrok nima možnosti, da bi izoblikoval varno navezanost, izoblikuje paleto ne–varne navezanosti – izogibajočo navezanost, ambivalentno navezanost, dezorganizirano navezanost.

Otrok izoblikuje izogibajočo navezanost, če sostarši čustveno zasedeni in z otrokom ne sodelujejo. So neodzivni na otrokove potrebe, zato se morajo otroci zanašati predvsem na svoje notranje moči, kar je za otroka naporno, in zato omejijo razvoj na drugih področjih.

Slabo se razvija otrokova refleksivna funkcija, saj mu mentalno stanje staršev ni na voljo. Takšen starš nudi otroku zelo malo občutka za vzajemno regulacijo. Otrok se nauči biti »pretirano« samostojen, in to ga pušča izoliranega od drugih.

Ambivalentno navezanost razvije tisti otrok, ki odrašča ob starših, ki so čustveno nestabilni in nezanesljivi in ne znajo potolažiti niti sami sebe, kaj šele otroka, vendar se tega ne zavedajo. Nepredvidljiva in negotova je tudi notranja podoba staršev, kar hromi otrokovo sposobnost, da bi se potolažil sam. Negotovost in nemir zato postaneta osrednja poteza v interakciji z drugimi.

Čeprav je sposobnost refleksivnosti ob nekonsistentno prisotnih starših sicer prisotna, so mentalna stanja staršev za otroka večinoma vsiljiva in niso na razpolago takrat, ko jih otrok resnično potrebuje, zato mu ne pomagajo regulirati njegovih stanj. Takšni otroci so zato zapletajo v začaran krog izogibanja – vsiljevanja. To jih pušča v stanjih, polnih stisk in »obešanja« na druge ljudi, z namenom oblikovanja kohezivne organizacije jaza, kar je zelo naporno za okolico.

V primeru travmatičnega in zlorabljajočega okolja, kjer so starši zasvojeni, nasilni, nefunkcionalni ali brez stika z realnostjo in je otrok žrtev fizične, čustvene ali spolne zlorabe, zanemarjanja ali stalnih travmatizacij, se razvija dezorganizirana navezanost. Ti otroci ne morejo razviti niti enega predvidljivega vzorca, s katerim bi lahko oblikovali svoj odnos in vlogo v družini, ti otroci so pripravljeni na vse ali nič. Njihov svet je brez zunanjih in notranjih norm in so pripravljeni narediti vse, da preživijo.

Kljub temu da je navezanost osnova, ki je zapisana v implicitnem spominu in regulira človekovo vedenje skozi njegovo življenje ter se prenaša iz generacijo v generacijo, kar bi pomenilo, da je človek v svoji osnovi determiniran, se v času adolescence zgodi ključen preobrat. Takrat otrok, zdaj najstnik, ob starših preveri naučene čustvene vzorce. Takrat otrok in starš ponovno preigrata čustvene vzorce in starši lahko spremenijo čustvene zasnove, ki so slabe ali so posledice zlorab.

Ponovno možnost preobratov in spreminjanja čustvenih vzorcev ima posameznik ob partnerju. Čeprav ga izbere na osnovi znanih, varnih vzorcev, lahko z njim preigra nesprejemljive, slabe vzorce in skupaj s partnerjem vzpostavi in zapiše nov zapis.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/10/oblika-navezanosti-na-starse-narekuje-tempo-nasega-zivljenja/

Včasih bi bil svet veliko lepši, če bi lahko brali misli drugih in ukrepali, še preden kdo dejansko naredi kakšno neumnost. Žal tega ne znamo, lahko le slutimo, začutimo, opazujemo in sklepamo, a še vseeno tvegamo zmoto.

Pri ljudeh, ki premišljujejo o tem, da bi končali to življenje, je paleta občutkov zelo medla. Pri njih ni nič razumljivo, večino časa so njihova čustva kontradiktorna, prav tako dejanja. Na nas pa je, da zaupamo le svojim občutkom in upamo, da so pravi ter da bomo s svojimi dejanji in vedenjem nekomu rešili življenje in mu ne naredili krivice, če svoje občutke povemo na glas in ukrepamo.

Glede na to, da letno v Sloveniji okoli 400 oseb uspešno naredi samomor, največ v Savinjski regiji, in glede na to, da spadamo v sam vrh po številu samomorov, očitno še premalo ukrepamo na slepo in premalo čutimo in slišimo druge.

Potencialni samomorilci imajo podobno vedenje

Statistično gledano lahko vsaj 75 % morebitnih samomorilcev (izvzeti so mladostniki) prepoznamo po opozorilnih znakih. Dejanjih, ki jih ti ljudje počnejo najpogosteje pred trenutkom, ko se odločijo za konec.

Večina teh govori o smrti ali samomoru in o želji po tem, da bi si kaj naredili. Vendar je zmotno misliti, da bodo preprosto rekli: »Jaz želim narediti samomor.« Pogostejši stavki so: »Bilo bi lepše brez mene«, »Za vse sem kriv jaz«, »Če mene ne bi bilo …«

Prav tako si nekateri od teh 75 odstotkov uredijo vse osebne zadeve, plačajo vse položnice, vse še poprej nedogovorjeno dogovorijo, naredijo nekaj zelo nenavadnih stvari, npr. razdelijo svojo lastnino, dajo prepisati lastnino na najbližje …

Željo po samomoru spremlja tudi depresija, ki se kaže v negativnih občutkih in pogledih na življenje, brezbrižnosti in pomanjkanju interesov, utrujenosti in težavami s spanjem, spremembi teže ter izgubi nadzora nad čustvi. 50 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, je v preteklosti že poskusilo končati svoje življenje.

Mladostniki se vedejo drugače kot odrasli potencialni samomorilci

Pri mladostnikih je paleta opozorilnih znakov drugačna in težje prepoznavna. Mladostnik, ki je bil toliko prizadet, da si želi preprosto umreti, se ali preprosto distancira od družbe in se zapre v svoj svet ali si najde novo družbo, ki je podobnega mišljenja.

Dostikrat se zatečejo v svet omamnih substanc (droga, alkohol, tablete …), saj le takrat ko so pod njihovim vplivom, pozabijo na bolečino, ki jih drugače spremlja. Nekateri postanejo celo depresivni.

O samem samomoru govorijo večina tisti, ki tega nimajo namena storiti. To jim je nekakšen zadnji krik po pomoči. Kljub temu je treba vzeti resno vsako govorjenje o smrti in samomoru.

Nekaterih samomorilcev preprosti ni moč prepoznati

Vendar so vsi ti zgoraj omenjeni znaki zgolj nekakšne smernice in nikakor ne pravila. Težko bi rekli, da bodo vsi depresivni naredili samomor, ali tisti, ki so začeli urejati stvari. Navsezadnje ostane še tistih 25 odstotkov, ki ne pokažejo nobenega znaka, imajo na videz vse urejeno, v sebi pa umirajo in upajo na rešitelja. In nikoli ne vemo, če je kdo, ki ga poznamo, ravno med temi.

Lahko bi se zapletli v debato o tem, kaj narediti in česa ne, kaj je smiselno upoštevati in česa ne. Kot sem že napisala, je treba vsako govorjenje o samomoru vzeti resno in ga usmerjati k strokovni pomoči.

Ideje, da lahko nekomu, ki premišljuje o tem, pomagate sami, bo prej vodila h koncu kot k rešitvi. Prav tako mišljenje, mogoče pa to govori, da bi bil/a v središču pozornosti, ne vodi k rešitvi. Mogoče imamo prav, mogoče ne.Vsem ne moremo pomagati, lahko pa naredimo največ, če svoje najbližje spoznamo v njihovo globino, jih razumemo, jih znamo začutiti in videti. Le na takšen način bomo znali prepoznati vsako najmanjšo spremembo na njih, in če bo potrebno, jih bomo znali usmerjati, ne glede na statistiko in do sedaj znane podatke.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/09/10/kako-prepreciti-samomor/

Spolna zloraba otrok je tema, o kateri se ne bi smeli pogovarjati, a ne zato, ker jo je bolje pomesti pod preprogo, ampak zato, ker se sploh ne bi smele dogajati. Splet ponuja ogromno, koliko vsega, pa si niti misliti ne moremo.

Tehnologija je v vzponu, posledično tudi spletna orodja, katerih so otroci zelo vešči in redki starši sledijo tem trendom in so vedno korak pred svojimi otroki. Ravno neznanje staršev in naivnost otrok botrujeta temu, da so številke, ki govorijo o spolni zlorabi na spletu, vrtoglave.

Delež najmlajših žrtev je znova v porastu

V Sloveniji že nekaj let deluje Spletno oko, katerega poslanstvo je prispevati k zmanjšanju obsega gradiv s spolnimi zlorabami otrok in sovražnega govora na internetu. Sodelujejo s policijo, ponudniki internetnih storitev, spletnimi portali in drugimi zainteresiranimi vladnimi ter nevladnimi organizacijami. Na njihovi spletni strani lahko spletno zlorabo tudi prijavite.

V letu 2019 so prejeli 521 prijav spletnih strani, ki naj bi prikazovale posnetke spolnih zlorab otrok. Po pregledu so ugotovili, da je bilo med njimi kar 305 primerov, ki so bili ocenjeni za nezakonite.

V primerjavi z letom 2018 se je število prijav povečalo. Ta porast pa pripisujejo intenzivni kampanji ozaveščanja o problematiki posnetkov spolnih zlorab otrok in o možnostih prijave na točki.

Sporne primere so posredovali v pregled in obravnavo policiji in prijavnim točkam držav, kjer so se vsebine nahajale – najpogosteje je bilo to na Nizozemskem in v ZDA.

Med prijavami je največji delež posnetkov prikazoval otroke, stare od 7 do 10 let. Ponovno pa so zaznali povečanje deleža posnetkov, na katerih so žrtve najmlajši otroci, stari od 0 do 6 let. Slednjih je bilo 20 % vseh. V porastu je tudi delež posnetkov, ki so prikazovali hujše oblike spolnih zlorab. Delež teh je bil 61 %. Na posnetkih so bile žrtve v veliki večini primerov deklice.

Spolne zlorabe so širši družbeni problem

Spolnost je, kljub temu da smo v 21. stoletju, še tabu tema. Spolne zlorabe otrok pa so teme, ki so hujše kot tabu tema. Večina si še vedno zatiska oči, da so razmere kritične in da je nujno, da se začne o njih širše razglabljati.

Na 10. posvetu E-zlorab v organizaciji Spletnega očesa je mag. Anton Toni Klančnik izpostavil, da so spolne zlorabe otrok, tudi na internetu, širši družbeni problem. Meni, da je nujno, da se pri tej temi povezujejo vse institucije, tako izobraževalne kot CSD, policija, zdravstvo, nevladne organizacije, vlada, mediji, starši … vsi.

Klančnik je v ospredje postavil dejstvo, da starši v večini primerov spolnih zlorab zanje niti ne vedo. »Ali imaš pametnega starša ali pa pametni telefon, oboje ne gre,« je še dejal. A za to, da žrtev ne zapade v lastni svet mor, je nujno, da se jo prepozna in da se ji jasno pove, da žrtev ni kriva za zlorabo, ampak rabelj.

Otrok je otrok in ne glede na starost in razgledanost je v trenutku, ko je ranjen in hlepi po pozornosti, lahko žrtev. Ne glede na to, kaj stori, za to, da je zlorabljen, ni kriv sam.

Prav tako ni opravičila za zlorabo. Dejstvo je, da je bila večina rabljev nekoč tudi sama zlorabljena ter da so imeli težko otroštvo, a to še vedno ni opravičilo za njihova dejanja.

Primeri spletnih spolnih zlorab so grozoviti

Mag. Anton Toni Klančnik je eden izmed mnogih preiskovalcev Europola, ki je leta 2017 vzpostavil spletno stran Stop Child Abuse – Trace an Object. S tem pa so začeli z iniciativo za pomoč javnosti pri preiskovanju primerov spolnih zlorab otrok.

Europol na spletni strani redno objavlja slike predmetov oziroma okolij, v katerih so se zlorabe zgodile, z namenom priti na sled storilcem in pomagati žrtvam. Predmeti na slikah so vzeti iz posnetkov z eksplicitno seksualno vsebino, ki vključuje mladoletne osebe.

Europol si v prvi vrsti prizadeva izslediti izvor predmetov, torej njihovo lokacijo (kraj/država). Ko Europol identificira izvor predmeta, obvesti pristojne organe kazenskega pregona v zadevni državi, da se ti lahko lotijo nadaljnje preiskave teh sledi in identifikacije tako storilca kot žrtve.

Klančnik je predstavil kar nekaj konkretnih primerov, ki se dogajajo. Izpostavil je spolno zlorabo na daljavo – Life stream childe abuse, kjer starši proti plačilu objavlajo spolne zlorabe lastnih otrok, starih med četrtim in devetim letom.

Sicer se tovrstna dejanja največkrat dogajajo v revnejših državah, a to nas ne sme zavesti, saj se dogajajo tudi pred našim pragom. Tudi v Sloveniji so primeri, ko starši »prodajajo« svoje otroke pedofilom, da lahko na ta način preživijo ostale člane.

Klančnik je predstavil primer, ko so zajeli storilca, ki je na spletu, tudi t. i. dark internet, objavil več kot 2000 videoposnetkov in slik ter se na ta način okoristil za več kot milijon evrov.

Pred kratkim pa je Europol v akciji Gargamel zajel več kot devet milijonov posnetkov spolnih zlorab otrok po vsem svetu. Do sedaj jim je uspelo identificirati več kot 100 osumljencev in najti več kot 100 otrok, ki se jim je spolna zloraba dogajala.

Čas covida-19 je število spolnih zlorab na spletu še povečal, kajti storilci so vešči interneta, otroci pa vse bolj izolirani in čustveno ranjeni, posledično pa bolj dovzetni za spolno zlorabo.

Uporaba interneta brez nadzora skoraj vedno vodi v zlorabe

Internet načeloma ponuja navidezno anonimnost, to pa omogoča lažjo zlorabo. Hkrati pa je internet otrokom všečen, saj otroci tam najdejo zabavo, pomoč, sočutje – na kar pa storilci prežijo.

Robert Tekavec, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto, je na 10. posvetu E-zlorab izpostavil, da je največja težava ravno to, da starši nimajo nadzora nad uporabo interneta svojih otrok. Še več, nekateri menijo, če zna otrok uporabljati pametni telefon in tablico ter jo »obvlada« bolje kot starš, da je pameten.

Kar ni res. Ne glede na starost otroka mora starš najti način, da nadzoruje to, kaj otrok dela na internetu. Po njegovih besedah so TikTok, Snapchat, Instagram, Viber, razne igre, forumi, manj Facebook, odlično izhodišče za storilce, ki so zelo manipulativni, zato zloraba pride do kriminalistov šele takrat, ko se posnetek ali fotografija zlorabe že razširi po spletu oziroma je otrok že fizično zlorabljen.

Tekavec je razložil, da so storilci sprva prijazni, sočutni, všečni in znajo otroku prisluhniti. Otroci se ob njih počutijo varne, ljubljene in želene. Sprva hvalijo videz otroka, kaj kmalu pride do tega, da prosijo za sliko o spodnjem perilu. A nikoli se ne ustavijo pri samo eni sliki.

Po prvi sliki sledi naslednja slika, kjer so žrtve gole in si spolovila zakrivajo, nato sledijo fotografije spolovil. Storilci imajo različne želje: da imajo otroci na fotografiji mokre lase, so slikani od zadaj, medtem ko se samozadovoljujejo … Tudi storilec pošlje slike svojega spolnega uda žrtvi. Kaj kmalu sledi srečanje prek videovsebin, kjer storilec zahteva, da žrtev pleše, se sleče, se samozadovoljuje, občuje s kom …

Običajno tem posnetkom sledi srečanje v živo, kjer so žrtve tudi spolno zlorabljene v živo. Posnetek pa se lahko znajde tudi na internetu. Čas med poznanstvom in pošiljanjem prve fotografije je običajno zelo kratek.

Če se žrtev upre, storilec začne groziti. Ali s tem, da bo do takrat posnetke, fotografije javno objavil, ali pa storilec celo zagrozi, da bo kaj naredil žrtvinim bližnjim. Žrtve običajno ne upajo povedati, ker jih je sram in ker se bojijo, da bodo ostale brez telefona, interneta.

O kakšnih spolnih zlorabah na spletu je sploh govora, kdo so storilci?

Kadar teče beseda o spolnih zlorabah na spletu, govorimo o treh vrstah spolne zlorabe:

• spolni napad na otroka (173. člen KZ: namigovanje, nagovarjanje, siljenje k spolnemu odnosu);
• posredovanje videoposnetkov in fotografij (176. člen KZ: izdelava posnetka ali fotografije s spolno vsebino, na kateri je otrok, ali pa otrok naredi sam fotografijo, ki jo potem nekdo deli, posreduje, proda …);
• pridobivanje mlajših od 15 let za spolni odnos (173. a člen KZ).

Žalostno je, da je večina zlorab znotraj družin, ki na zunaj veljajo za popolne družine, saj so uspešne, cenjene, ugledne, doma pa je storilec pošast. Ob tem je treba opozoriti, da mit, da so storilci – pedofili – le moški, stari okoli 50 let, ki živijo pri materi, dostikrat naredi veliko škode.

Storilci so vseh profilov, samski, poročeni, očetje, matere, revni, bogati, stari, mladi, z otroki, brez njih … Dejstvo pa je, da storilec že večkrat stori kaznivo dejanje, preden ga dobijo. Kajti njegova manipulacija je tako močna, da ga okolica niti ne opazi, in če žrtvi sčasoma tudi pove resnico o sebi, žrtev ostaja in ne naredi nič.

Tako Tekavec kot Klančnik opozarjata na to, da so spolne zlorabe na spletu očem javnosti skrite, storilci pa zelo iznajdljivi. Običajno se predstavijo kot vrstniki ter potem izkoriščajo zaljubljenost žrtve in željo po pozornosti. Tako se kaj kmalu znajdejo na videoposnetkih ali fotografijah storilcev, ki jih uporabijo ali za lastne nagibe ali za prodajo.

Že sam podatek o tem, da so spolno aktivni že 11-letniki, dosti pove o tem, kako naivni smo odrasli, ko prihaja do govora o spolnosti in otrocih ter posledično zlorabah.

Tekavec je opozoril, da se jim prevečkrat dogaja, da naletijo na negativen odziv staršev, ko potrkajo na vrata. Prevečkrat se zgodi, da žrtev ne ve, da je žrtev, da starši ne verjamejo, da se to dogaja njihovem otroku, in da so prepričani, da tako majhni pa res ne morejo biti tako ali drugače spolno aktivni. Še več, nekateri nasprotujejo preiskavi.

Spolne zlorabe na spletu se dogajajo, mogoče ravno zdaj, nekomu, ki ga poznate. Velik del odraslih je tako naiven, da pošiljajo svoje sporne fotografije neznancem, le kako potem ni pričakovati, da bodo otroci še bolj dovzetni za tovrstno dejanje.

Vse se začne pri vzgoji in ozaveščanju o resnosti problematike. Če nekaj ne vidimo, še ne pomeni, da se ne dogaja.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/09/30/koliko-dejansko-vemo-o-spolnih-zlorabah-otrok-na-spletu/

Vedno, ko nečesa ne razumemo, to poimenujemo po nečem, kar se nam zdi primerno, a le redko to odraža realno stanje. Podobno je z novodobnimi otroki. Zelo hitro so označeni z etiketo razvajeni, neodgovorni, nevzgojeni in še kaj bi se našlo. Pa to čisto drži?

Prepričana sem, če zdajle pomislite, kdo v vaši bližini je ali ima razvajenega otroka, bi jih našteli kar nekaj. Če bi vas vprašala, ali je vaš otrok razvajen, bi redko dobila pozitiven odgovor, predvsem bi bil odvisen od starosti vašega otroka. Pa so otroci res tako razvajeni? Še boljše vprašanje je, kdo sploh je razvajen otrok in kako ga lahko razvadiš?

Prek vzgoje do razvajenosti

Otroka razvajamo takrat, ko ga ne vzgajamo. Načinov vzgoje je toliko, kot je staršev, a za zdrav otrokov razvoj je nujno potrebno preizkušanje, izzivanje nevarnosti, odpovedovanje, jasno spoznavanje meja.

Ne obstaja imeti »preveč rad« ali da bi otroku »preveč nudili«, problem ni v količini, temveč v načinu, kako dajemo in kako izkazujemo ljubezen.

Varnost je običajno zamenjana z odvisnostjo, ljubezen s posesivnostjo, brezskrbnost v okviru zelo omejenega okolja in kontroliranih pogojev, ki jih določajo starši, ki variirajo od počutja starša.

Otrok, ki ob starših nima jasnih mej, s tem pa nima varnosti, ki jo potrebuje za zrel razvoj, izoblikuje svojo strategijo preživetja. Torej razvajen otrok ni tisti, ki ima »vse«, ampak le tisti, ki dobiva stvari z napačnim razlogom, največkrat zaradi slabe vesti staršev, negativne samopodobe starša. Otrok to izkoristi in začne manipulirati tako s starši kot z okolico, da dobi tisto, kar meni, da bo izpopolnilo njegovo praznino.

Razvajen otrok je čustveno podhranjen

Razvajen otrok je zelo ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen, zasvojen z željo po čedalje več pozornosti, nedružaben, netoleranten, zahteven do okolja in zato vseskozi razočaran, zamerljiv. V skupini ne zmore ustvarjalnega sodelovanja, ne zna se podrejati skupnim pravilom.

Ni se sposoben vključiti v neko pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposoben je ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Deluje moteče, vendar ne disocialno. Vse je le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, katere cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji. Razočaranja doživlja kot krivice in reagira ali nasilno, ali z umikom, ali z zapiranjem vase.

Razvajen otrok je sam v svojem svetu

Žal se starši razvajenega otroka ne znajo ustrezno odzvati na izbruhe in čustva, kar v otroku razvije čustveno otopelost in ni zmožen globokega čustvovanja. Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj mu ni bilo treba nikoli vlagati napora oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam.

Za vse poskrbijo drugi in ga zavirajo pri ustvarjalnosti. Tako ne more razviti temeljnega bivanjskega vprašanja, oblikovanja osebnih stališč do vprašanj: Kdo sem in zakaj sem? 

Svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo, se mu zdijo brezzveze. Razvajen otrok ne zmore prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvali se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar je popolnoma odvisen od drugih, da mu zadovoljujejo njegove želje, ki jih sam dobro ne pozna.

Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj. Njihova samopodoba je zelo negativna in večino časa kompenzirajo s stvarmi, ki se kažejo na zunaj. Pomemben jim je le videz in lahko bi jih primerjali z narcisoidnostjo (osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj, zaljubljenost v sebe, združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter samopoveličevanjem).

Samopodoba je pomemben dejavnik razvoja

Ker razvajen otrok živi v družini, kjer ne more začutiti globine intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti in želenosti, postane »razvajen«.

Otrok si nekje do tretjega leta starosti prek faz hranjenja in spanja, prvega obraznega stika s starši in okolico, prek igre, samega izoblikovanja navezanosti in intersubjektivnosti ter jezikovnega in fizičnega razvoja izoblikuje občutek pripadnosti, zaupanja, spoštovanja, prepoznavnosti in sočutja.

Te komponente pa so osnove, da lahko otrok postane oseba z zdravo samopodobo in je srečen. Žal je to otroku, ki je ima preveč, vzeto.

Pripadnost ni dana zgolj z biološko pripadnostjo, ampak z občutkom, da tu, kjer otrok je, pripada in ga imajo radi takšnega, kot je.

Zaupanje se izoblikuje v odnosu otrok – mati in bi ga najlažje opisali s stavkom, da mati ve, da otrok ve, da mati ve.

Spoštovanja se ne da vsiliti, ampak se izoblikuje s tem, ko otroku pustijo, da čuti, misli in doživlja, kar on čuti, misli in doživlja, ne da mora čutiti, misliti in doživljati, kar mu starši ali drugi rečejo (npr. če mu neka hrana ni všeč, staršem in celotni družini pa je, še ne pomeni, da mora otrok ob tej hrani čutiti enako zadovoljstvo).

Vsak otrok je svet zase in je prepoznaven po eni lastnosti, ki je drugi nimajo. Dokler je ta prepoznavnost v skladu z družbenimi normami, bi starša morala pustiti, da izoblikuje to drugačnost (npr. otrok piše z levo roko), ker ravno ta drugačnost mu daje smisel.

Ko so zadovoljene vse prej naštete komponente, lahko otrok izoblikuje zdravo sočutje do sebe in okolice. Kot že omenjeno, so vse te komponente t. i. razvajenemu otroku odvzete, ker starši mislijo, da morajo vse narediti namesto njega. Tako se otrok odpravi v svet »gol in bos«, ne glede na številko na bančnem računu.

Težko bi rekla, da je veliko razvajenih otrok, je pa veliko otrok, ki so žrtve lastnih staršev, ki ne znajo ločiti med lastnimi željami in željami otroka. Razvajen ali ne, vsekakor je le žrtev odrasle osebe in treba bi bilo obsojati starše, ne otroka. Danes je svetovni dan otroka (svetovni dan otrok praznujemo 20. novembra), ki napoveduje teden otrok, in če bi vsaj danes in v naslednjem tednu otroci ne bili žrtve zlorab, bi bili slišani in bi dobili občutek, da so želeni, da pripadajo, da se jih razume, bi bil svet veliko lepši.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/03/novodobni-otroci-so-razvajeni-otroci/

Ločitev vsakdo sprejema po svoje, a dejstvo je, da je za par, ki zna ostati odgovoren in odrasel, ločitev le eden izmed življenjskih dogodkov. Kadar pa je vsaj en »ranjen otrok«, se stvari komplicirajo. Družinski zakonik v povezavi z drugimi zakoni stvari drastično poslabša. Dostikrat so ravno ločenci v manjvrednem položaju. A očitno je okoli 2000 oseb letno premalo, da bi odgovorni sedli za eno mizo in se dogovorili ter uskladili.

Par, ki živi skupaj, ne pomisli na to, da bi o tem, kaj bo otrok jedel, kam bo vpisan v vrtec, šolo, katere dejavnosti bo obiskoval, kje bi živeli … veliko razglabljala. Dostikrat se zgodi, da en odloči, ker konec koncev se ve, čemu sledita in katere vrednote imata. Ločeni starši pa se o otrokovem dobrem morajo dogovarjati, to pa lahko postane težava, še posebej, če gre za igro čustev, in ne razuma.

Soglasje za spremembe v otrokovem življenju nujno

 Le redkokdo, ki je ločen, ve, da 151. člen Družinskega zakonika jasno določa, da se morajo starši pri starševski skrbi sporazumeti in da se morajo pri vprašanjih, dogodkih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, nujno sporazumeti v skladu z otrokovo koristjo.

Preprosto povedano, za selitev, spremembo šole, zdravnika, zobozdravnika, izbiro dejavnosti, spremembo naslova … je potrebno soglasje, brez njega se krši 151. člen in je lahko razlog za predodelitev. In ja, se je že zgodilo, da je sodnica tako odločila, ko se je mati skrbnica, ne vede, da potrebuje soglasje očeta, preselila v bolj ugodno stanovanje, v 10 kilometrov oddaljen kraj.

Subvencija, tržna in neprofitna stanovanja

Dostikrat se zgodi, da ko se par razide, gredo otroci z materjo in običajno, če ni stanovanje ravno skupno in na njegovem, gre ta v prvo najemniško stanovanje. Zelo malo teh mater pa ve, da se ji prav hitro lahko zgodi, če oče pozna zakon in se je zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov odločil za striktnost, da lahko ostane brez otrok. Enako velja obratno.

Torej, kaj materi preostane? Subvencija tržnega stanovanja, kjer se pa zapleti začnejo. Namreč, subvencija najemnine je določena v 121. a členu Stanovanjskega zakonika, čeravno se zanjo zaprosi v sklopu pravic iz javnih sredstev. Omenjeni člen določa, da so do subvencije k plačilu tržne najemnine upravičeni prosilci, ki plačujejo tržno najemnino in so se uvrstili na prednostno listo na zadnjem javnem razpisu za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča, z izjemo prosilcev, ki zavrnejo zagotovljeno neprofitno najemno stanovanje.

Torej, če mati ali oče želi subvencijo najemnine, se mora prijaviti na javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja, ki pa ne predvideva, da bi prosilec potreboval ob tem kakršnokoli soglasje. Hkrati pa ne Stanovanjski zakonik ne Pravilnik nikjer ne določata, da bi bil prosilec dodelitve neprofitnega stanovanja bil upravičeni do dodelitve stanovanja na specifični lokaciji.

V praksi to pomeni, da lahko prosilcu ponudi stanovanje kjerkoli. Za starša, ki je ločen in potrebuje za spremembe, ki bistveno vplivajo na otroka, soglasje, je to pat pozicija. Stanovanje, ki ni v istem okrožju šole, katero otrok obiskuje, pa ob strani pustimo to, da gre za selitev, sme zavrniti le dvakrat. Ko to naredi, je izbrisan s seznama prosilcev in hkrati ostane brez subvencije najemnine.

Torej se mora odločiti, ali bo kršil zakon in ob tem tvegal, da drug starš pozna zakon in bo sprožil postopek na sodišču, kar lahko ob določenih sodnikih/sodnicah prinese tudi predodelitev, ali pa bo sebe spravil v finančno težak položaj. Konec koncev za subvencijo ne bi prosil, če bi najemnino lahko v celoti plačeval.

Takšen starš se lahko sicer obrne na pomoč na CSD ter kasneje na sodišče, a preden bo pridobil to soglasje, bo ali prepozno ali pa bo šlo za domnevno stanovanje, ki bi ga lahko nekoč nekdaj dobil. Koliko časa in denarja bo ob tem šlo, je tudi zgodba zase.

Jasno je, da sta zakona nasprotujoča si (kolizija) in da se v tem primeru v pravnih zagatah prevlada tisti, ki je višji, v omenjenem primeru je to Družinski zakonik. Žal pa tega ne vedo, ali nočejo vedeti, tisti, ki odločajo o dodelitvi neprofitnih stanovanj in subvencije najemnine.

Ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti vali odgovornost na ministrstvo za okolje in prostor

Ker je težava problematična že vrsto let in ni nastala z novo vlado, kot bi kdo pomislil, smo se obrnili po odgovor na ministrstvo za delo. Sprva so nam pojasnili, da v postopku uveljavljanja pravice do subvencije najemnine CSD ne preverja, ali ima ločeni starš soglasje bivšega partnerja za selitev v novo stanovanje. Prav tako CSD ne preverja pogojev, ki jih določijo občine v svojih javnih razpisih. CSD je vezan na odločitev občine, ali se je prosilec uvrstil na prednostno listo ali ne. Ter dodali, da je res, da v kolikor oseba na podlagi javnega razpisa pridobi neprofitno stanovanje in le-tega zavrne, ne bo upravičena do subvencije najemnine za tržno stanovanje.

Na naše vprašanje, kaj potem naj ločen starš v tem primeru naredi, so nam odgovorili, da je pravica do subvencije najemnine kompleksna pravica (op. a.: kompleksna je le določitev zneska subvencije), urejena v različnih zakonih in podzakonskih predpisih. »Pogoje v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja vlagatelja se presoja po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) in Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), kot to velja za ostale pravice iz javnih sredstev. Vsebinske pogoje, vezane na subvencijo najemnine, pa določa Stanovanjski zakon (v nadaljnjem besedilu SZ-1), ki je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor,« so zapisali in odgovornost preložili na drugo ministrstvo.

V nadaljevanju so nam še pojasnili: »Postopek dodelitve neprofitnega stanovanja v najem je v pristojnosti posamezne občine. Center za socialno delo v postopku odločanja o pravici do subvencije najemnine v skladu s četrtim in petim odstavkom 37. člena ZUPJS pozove občino na predložitev mnenja v zvezi z relevantnimi okoliščinami, ki se navezujejo na vlagatelja. Center za socialno delo je pri svoji odločitvi na mnenje vezan. Kot je že bilo pojasnjeno, je postopek prijave na javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem ločen od samega postopka uveljavljanja pravice do subvencije najemnine in center za socialno delo v tem postopku ne sodeluje. Zavrnitev ponujenega neprofitnega stanovanja predstavlja negativni pogoj, ki mora biti za pridobitev subvencije najemnine za tržno stanovanje izpolnjen. Vprašanje utemeljenosti zavrnitvenih razlogov pa ni v domeni centrov za socialno delo, ker v postopku javnega razpisa niso sodelovali. O zavrnitvi ponujenega neprofitnega stanovanja je prosilec s strani občine praviloma seznanjen z odločbo, zoper katero pa ima možnost pritožbe. O pritožbi v večini primerov odloča župan posamezne občine. V kolikor prosilec s pritožbo uspe, ima v postopku uveljavljanja pravice do subvencije najemnine možnost izrednega pravnega sredstva, in sicer obnovo postopka.«

Vsakdo, ki se je kadarkoli znašel v podobni situaciji, ve, da mu je na koncu ostala le sodna pot. Koliko časa in denarja bo to prineslo, pa nikogar ne zanima.

Ob našem vnovičnem vztrajanju, naj nam preprosto pojasnijo, ali naj potem takšen starš krši zakon ali sebe spravi v finančno stisko, odgovora nismo dobili.

Kot že omenjeno, je to težava, ki se naslavlja več let, a je bila vedno preslišana, ker tistih nekaj ločencev, ki se znajde v takšni situaciji, očitno v preteklosti ni bil dober razlog za spremembe.

Nedavno nazaj tudi šole niso zahtevale soglasja obeh staršev, a po nekaj tožbah in glasnih nasprotovanjih šole zahtevajo soglasje obeh staršev za prešolanje otrok.

Žalostno pa je, da večina ločencev ne ve, da potrebuje soglasje in se brez njega ne bi smeli seliti. A dokler ni tožnika, ni sodnika. Pa še takrat je močno odvisno od tega, kakšno stališče bo zavzel sodnik, ki bo primer obravnaval.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/06/locenci-pri-neprofitnih-stanovanjih-v-manjvrednem-polozaju/