Oblika navezanosti na starše narekuje tempo našega življenja

Navezanost je temeljna dinamika sistema, ki določa organsko podlago vzorca relacij znotraj družinskega sistema. Ravno družinski sistem določa območje in pogoje, v okviru katerih se bodo razvili temeljni čustveni vzorci navezanosti, ki dajejo osnovo za izoblikovanje identitete znotraj pripadnosti določenega odnosa.

Vse oblike povezanosti znotraj primarne družine se v že zelo zgodnjem otrokovem razvoju zapišejo v njegov notranjepsihični svet. Navezanost je torej organsko-psihološki pogoj za razvoj posameznika in hkrati sposobnost posameznika, da vzpostavi in ohrani odnos s tistimi pomembnimi osebami v njegovi okolici, ki mu omogočajo preživetje.

Osnovni biološki mehanizmi so povezani s psihičnimi procesi. Družina pa je sistem, ki v svojem temelju deluje na osnovi biološke sistemske teorije.

Vsak sistem je celota, znotraj katere so vsi delčki med seboj povezani in soodvisni. Vzorci vedenja v sistemu so krožni in vsak posameznik v odnosu tvori neizogiben del vzorca. Vzorci medosebnih odnosov se ponavljajo tudi znotraj posameznikove psihične dinamike. Vsak sistem posebej ima svojo dinamiko, ki ohranja status quo družinskega sistema, in vsaka patologija v sistemu je le normalen odziv, ki ohranja sistem v ravnovesju.

Razvoj sistema zahteva konstantne spremembe vseh odnosov znotraj njega. Vsak novi član, ki vstopi v sistem, mora izoblikovati svoj način vzpostavljanja stika z drugimi, pri tem pa paziti, da njegov vstop ne bo zrušil samega ravnovesja znotraj družinskega sistema.

Navezanost je osnovna oblika jaza

Navezanost je torej osnovna oblika jaza, ki je nastala v odnosu otrok – mati – oče. Vzorec navezanosti vsebuje paleto misli, čutenj, prepričanj, ciljev in načrtov ter ima organsko, biološko nalogo zavarovati otroka pred nevarnostmi iz okolice. Navezanost daje otroku možnost, da se počuti čustveno potešenega in varnega.

Otrok ve, da lahko odide od starša, in ima dovoljenje, da se vedno lahko vrne, kjer ga bo čakala oseba, na katero je navezan in mu bo na voljo, ko bo čutil bolečino in potreboval tolažbo in bližino.

Oblika navezanosti je oblika čustvenih vezi, ki so relativno stabilne in trajne. Navezanost obstoji in jo je moč razumeti izključno znotraj vzajemnega, obojestranskega odnosa otrok – starš. Otrokova navezanost je prvo zrcalo staršem in jim pove, kako dobro so s svojim otrokom uglašeni, kako dobro znajo poskrbeti za njegove potrebe in hkrati dobijo potrditev, če to, kar počnejo, počnejo prav.

Uglašenost staršev na otrokove potrebe daje temeljno čustveno strukturo družini in predpostavlja temelje otrokovih čustvenih vzorcev, po katerih bo v svetu ravnal. Če starši zaradi različnih vzrokov ne slišijo in ne vidijo potreb otroka že v zgodnjem otrokovem razvoju, tudi kasneje težko vzpostavijo stik z njim.

Skozi odnose z drugimi urejamo svoj odnos do sebe. Vir slike: Pixabay

Ozadje teorije navezanosti

Ob materi je otrok razvil navezanost, ki je bistveno odvisna od tega, kako se je mati oziroma skrbnica odzvala na njegove potrebe, koliko nežnosti, ljubezni in varnosti mu je uspela zagotoviti tekom hranjenja, čebljanja, smeha, joka in dotika.

Mary Ainswort je v petdesetih let izvedla raziskavo, pri kateri je opazovala enoinpolletne otroke in njihove matere v igralnici na inštitutu. Opazovala je, kako se otrok igra z materjo v igralnici in kako otrok reagira ob prihodu tretje osebe – raziskovalca. Najprej je potem iz prostora šla tretja oseba in se vrnila, potem mati in se je vrnila in na koncu sta mati in otrok ostala sama.

Opazovalci so spremljali otrokove odzive na prihode in odhode, njegovo igro glede na odhode in prihode ter njegovo vedenje do matere in tretje osebe. Opazovali so otrokovo raziskovanje novega prostora, njegov protest ob odhodu matere iz prostora, njegov odziv na ponovni prihod matere, tolažbo in njegovo držo ob tuji osebi – tretji osebi. Na podlagi teh opazovanj so otroke razdelili v kategorije, ki jih poznamo kot štiri tipe navezanostiNajmočnejši kriterij razvrščanja je bila otrokova reakcija na materin ponovni prihod v prostor.

Varno navezani otroci so stekli k materi, se z njo pocrkljali ali se šli dalje igrat. Ambivalentno navezani otroci so se matere razveselili in jo hkrati odganjali. Izogibajoče navezani otroci se na videz sploh niso zmenili zanjo, njihovi telesni znaki pa so kazali izjemno visoko raven stresa.

Navezanost je vrojen sistem v možganih, ki se razvija tako, da vpliva in organizira sistem motivacije, emocij in spominov glede na starše oziroma skrbnike. Navezanost in pripadnost otrok, kasneje odrasla oseba, išče avtomatično, v skladu z nevrološkim razvojem in razvitostjo limbičnega sistema ter povezav med amigdalo ter hipotalamusom. Sistem navezanosti otroka motivira, da poišče bližino staršev oziroma skrbnikov ter z njimi vzpostavi komunikacijo. Otrokov temeljni vzvod je težnja po preživetju in sprejemanje informacij za njegove potrebe. Starši oziroma skrbniki se odzivajo na otrokove signale, če je prestrašen, tesnoben, žalosten…, ki gradijo pozitivno emocionalno stanje in modulirajo negativno. Odzivi se mu vtisnejo v implicitni spomin, ki mu daje varno zavetje.

Oblike navezanosti, ki postavljajo temelje za naš razvoj

Otrok je ob rojstvu opremljen s celo paleto sposobnosti, ki jih tekom odraščanja razvije ali zatre. Izoblikovana navezanost je podlaga vsake čustvene vezi v nadaljnjem življenju. Otrok lahko ob starših oziroma skrbnikih izoblikuje varno, ali ne–varno navezanost.

Varna navezanost se izoblikuje, če otrok odrašča ob starših, ki so odzivni, senzitivni, pozorni in predvidljivi. Prav tako drža staršev do otrok omogoča tesno ujemanje med otrokovimi predstavami o starših in dejanskimi starši. Sodelovanje staršev z otrokovimi potrebami omogoča staršem, da res začutijo otroka in odgovorijo na njegovo mentalno stanje. Ta vzajemna uglašenost, torej sposobnost slediti drug drugemu, omogoči otroku, da razvije sposobnost refleksije, ki ustvarja v njem občutek kohezivnosti in medsebojne povezanosti. Mentalno stanje drugega tako v otroku postane pozitivni element. Otrok se lahko zanima za druge, ker se drugi zanimajo zanj.

Varno navezan otrok iz izkušnje komunikacije s starši regulira svoja notranja stanja. Organizacija jaza se pri takšnem otroku oblikuje skozi ravnovesje med otrokovo uporabo zunanje pomoči in notranje pomoči. To pomeni, da starši naprej »počakajo«, da dobijo od otroka jasno sporočilo, kaj otrok želi, in šele potem odločijo, kako se bodo na to potrebo odzvali, da ne »trpajo« otroka, preden izrazi potrebo, iz strahu, da bi kaj pozabili, in da ga ne zanemarijo ter pustijo jokati, čakati in kričati po tem, ko je potrebo že izrazil.

Ključno je, da se starši na otroka uglasijo in svoj ritem odzivanja prilagodijo otrokovemu ritmu izražanja, da torej izoblikujejo enakomerno melodijo, ki jo izmenično pletejo skupaj z otrokom.

Žal je v slovenskem prostoru težko najti ljudi, ki so varno navezani. So, a redki. Vir slike: Pixabay

Če otrok nima možnosti, da bi izoblikoval varno navezanost, izoblikuje paleto ne–varne navezanosti – izogibajočo navezanost, ambivalentno navezanost, dezorganizirano navezanost.

Otrok izoblikuje izogibajočo navezanost, če sostarši čustveno zasedeni in z otrokom ne sodelujejo. So neodzivni na otrokove potrebe, zato se morajo otroci zanašati predvsem na svoje notranje moči, kar je za otroka naporno, in zato omejijo razvoj na drugih področjih.

Slabo se razvija otrokova refleksivna funkcija, saj mu mentalno stanje staršev ni na voljo. Takšen starš nudi otroku zelo malo občutka za vzajemno regulacijo. Otrok se nauči biti »pretirano« samostojen, in to ga pušča izoliranega od drugih.

Ambivalentno navezanost razvije tisti otrok, ki odrašča ob starših, ki so čustveno nestabilni in nezanesljivi in ne znajo potolažiti niti sami sebe, kaj šele otroka, vendar se tega ne zavedajo. Nepredvidljiva in negotova je tudi notranja podoba staršev, kar hromi otrokovo sposobnost, da bi se potolažil sam. Negotovost in nemir zato postaneta osrednja poteza v interakciji z drugimi.

Čeprav je sposobnost refleksivnosti ob nekonsistentno prisotnih starših sicer prisotna, so mentalna stanja staršev za otroka večinoma vsiljiva in niso na razpolago takrat, ko jih otrok resnično potrebuje, zato mu ne pomagajo regulirati njegovih stanj. Takšni otroci so zato zapletajo v začaran krog izogibanja – vsiljevanja. To jih pušča v stanjih, polnih stisk in »obešanja« na druge ljudi, z namenom oblikovanja kohezivne organizacije jaza, kar je zelo naporno za okolico.

V primeru travmatičnega in zlorabljajočega okolja, kjer so starši zasvojeni, nasilni, nefunkcionalni ali brez stika z realnostjo in je otrok žrtev fizične, čustvene ali spolne zlorabe, zanemarjanja ali stalnih travmatizacij, se razvija dezorganizirana navezanost. Ti otroci ne morejo razviti niti enega predvidljivega vzorca, s katerim bi lahko oblikovali svoj odnos in vlogo v družini, ti otroci so pripravljeni na vse ali nič. Njihov svet je brez zunanjih in notranjih norm in so pripravljeni narediti vse, da preživijo.

Kljub temu da je navezanost osnova, ki je zapisana v implicitnem spominu in regulira človekovo vedenje skozi njegovo življenje ter se prenaša iz generacijo v generacijo, kar bi pomenilo, da je človek v svoji osnovi determiniran, se v času adolescence zgodi ključen preobrat. Takrat otrok, zdaj najstnik, ob starših preveri naučene čustvene vzorce. Takrat otrok in starš ponovno preigrata čustvene vzorce in starši lahko spremenijo čustvene zasnove, ki so slabe ali so posledice zlorab.

Ponovno možnost preobratov in spreminjanja čustvenih vzorcev ima posameznik ob partnerju. Čeprav ga izbere na osnovi znanih, varnih vzorcev, lahko z njim preigra nesprejemljive, slabe vzorce in skupaj s partnerjem vzpostavi in zapiše nov zapis.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/10/oblika-navezanosti-na-starse-narekuje-tempo-nasega-zivljenja/

One thought on “Oblika navezanosti na starše narekuje tempo našega življenja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja