Spolna zloraba otrok je tema, o kateri se ne bi smeli pogovarjati, a ne zato, ker jo je bolje pomesti pod preprogo, ampak zato, ker se sploh ne bi smele dogajati. Splet ponuja ogromno, koliko vsega, pa si niti misliti ne moremo.

Tehnologija je v vzponu, posledično tudi spletna orodja, katerih so otroci zelo vešči in redki starši sledijo tem trendom in so vedno korak pred svojimi otroki. Ravno neznanje staršev in naivnost otrok botrujeta temu, da so številke, ki govorijo o spolni zlorabi na spletu, vrtoglave.

Delež najmlajših žrtev je znova v porastu

V Sloveniji že nekaj let deluje Spletno oko, katerega poslanstvo je prispevati k zmanjšanju obsega gradiv s spolnimi zlorabami otrok in sovražnega govora na internetu. Sodelujejo s policijo, ponudniki internetnih storitev, spletnimi portali in drugimi zainteresiranimi vladnimi ter nevladnimi organizacijami. Na njihovi spletni strani lahko spletno zlorabo tudi prijavite.

V letu 2019 so prejeli 521 prijav spletnih strani, ki naj bi prikazovale posnetke spolnih zlorab otrok. Po pregledu so ugotovili, da je bilo med njimi kar 305 primerov, ki so bili ocenjeni za nezakonite.

V primerjavi z letom 2018 se je število prijav povečalo. Ta porast pa pripisujejo intenzivni kampanji ozaveščanja o problematiki posnetkov spolnih zlorab otrok in o možnostih prijave na točki.

Sporne primere so posredovali v pregled in obravnavo policiji in prijavnim točkam držav, kjer so se vsebine nahajale – najpogosteje je bilo to na Nizozemskem in v ZDA.

Med prijavami je največji delež posnetkov prikazoval otroke, stare od 7 do 10 let. Ponovno pa so zaznali povečanje deleža posnetkov, na katerih so žrtve najmlajši otroci, stari od 0 do 6 let. Slednjih je bilo 20 % vseh. V porastu je tudi delež posnetkov, ki so prikazovali hujše oblike spolnih zlorab. Delež teh je bil 61 %. Na posnetkih so bile žrtve v veliki večini primerov deklice.

Spolne zlorabe so širši družbeni problem

Spolnost je, kljub temu da smo v 21. stoletju, še tabu tema. Spolne zlorabe otrok pa so teme, ki so hujše kot tabu tema. Večina si še vedno zatiska oči, da so razmere kritične in da je nujno, da se začne o njih širše razglabljati.

Na 10. posvetu E-zlorab v organizaciji Spletnega očesa je mag. Anton Toni Klančnik izpostavil, da so spolne zlorabe otrok, tudi na internetu, širši družbeni problem. Meni, da je nujno, da se pri tej temi povezujejo vse institucije, tako izobraževalne kot CSD, policija, zdravstvo, nevladne organizacije, vlada, mediji, starši … vsi.

Klančnik je v ospredje postavil dejstvo, da starši v večini primerov spolnih zlorab zanje niti ne vedo. »Ali imaš pametnega starša ali pa pametni telefon, oboje ne gre,« je še dejal. A za to, da žrtev ne zapade v lastni svet mor, je nujno, da se jo prepozna in da se ji jasno pove, da žrtev ni kriva za zlorabo, ampak rabelj.

Otrok je otrok in ne glede na starost in razgledanost je v trenutku, ko je ranjen in hlepi po pozornosti, lahko žrtev. Ne glede na to, kaj stori, za to, da je zlorabljen, ni kriv sam.

Prav tako ni opravičila za zlorabo. Dejstvo je, da je bila večina rabljev nekoč tudi sama zlorabljena ter da so imeli težko otroštvo, a to še vedno ni opravičilo za njihova dejanja.

Primeri spletnih spolnih zlorab so grozoviti

Mag. Anton Toni Klančnik je eden izmed mnogih preiskovalcev Europola, ki je leta 2017 vzpostavil spletno stran Stop Child Abuse – Trace an Object. S tem pa so začeli z iniciativo za pomoč javnosti pri preiskovanju primerov spolnih zlorab otrok.

Europol na spletni strani redno objavlja slike predmetov oziroma okolij, v katerih so se zlorabe zgodile, z namenom priti na sled storilcem in pomagati žrtvam. Predmeti na slikah so vzeti iz posnetkov z eksplicitno seksualno vsebino, ki vključuje mladoletne osebe.

Europol si v prvi vrsti prizadeva izslediti izvor predmetov, torej njihovo lokacijo (kraj/država). Ko Europol identificira izvor predmeta, obvesti pristojne organe kazenskega pregona v zadevni državi, da se ti lahko lotijo nadaljnje preiskave teh sledi in identifikacije tako storilca kot žrtve.

Klančnik je predstavil kar nekaj konkretnih primerov, ki se dogajajo. Izpostavil je spolno zlorabo na daljavo – Life stream childe abuse, kjer starši proti plačilu objavlajo spolne zlorabe lastnih otrok, starih med četrtim in devetim letom.

Sicer se tovrstna dejanja največkrat dogajajo v revnejših državah, a to nas ne sme zavesti, saj se dogajajo tudi pred našim pragom. Tudi v Sloveniji so primeri, ko starši »prodajajo« svoje otroke pedofilom, da lahko na ta način preživijo ostale člane.

Klančnik je predstavil primer, ko so zajeli storilca, ki je na spletu, tudi t. i. dark internet, objavil več kot 2000 videoposnetkov in slik ter se na ta način okoristil za več kot milijon evrov.

Pred kratkim pa je Europol v akciji Gargamel zajel več kot devet milijonov posnetkov spolnih zlorab otrok po vsem svetu. Do sedaj jim je uspelo identificirati več kot 100 osumljencev in najti več kot 100 otrok, ki se jim je spolna zloraba dogajala.

Čas covida-19 je število spolnih zlorab na spletu še povečal, kajti storilci so vešči interneta, otroci pa vse bolj izolirani in čustveno ranjeni, posledično pa bolj dovzetni za spolno zlorabo.

Uporaba interneta brez nadzora skoraj vedno vodi v zlorabe

Internet načeloma ponuja navidezno anonimnost, to pa omogoča lažjo zlorabo. Hkrati pa je internet otrokom všečen, saj otroci tam najdejo zabavo, pomoč, sočutje – na kar pa storilci prežijo.

Robert Tekavec, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto, je na 10. posvetu E-zlorab izpostavil, da je največja težava ravno to, da starši nimajo nadzora nad uporabo interneta svojih otrok. Še več, nekateri menijo, če zna otrok uporabljati pametni telefon in tablico ter jo »obvlada« bolje kot starš, da je pameten.

Kar ni res. Ne glede na starost otroka mora starš najti način, da nadzoruje to, kaj otrok dela na internetu. Po njegovih besedah so TikTok, Snapchat, Instagram, Viber, razne igre, forumi, manj Facebook, odlično izhodišče za storilce, ki so zelo manipulativni, zato zloraba pride do kriminalistov šele takrat, ko se posnetek ali fotografija zlorabe že razširi po spletu oziroma je otrok že fizično zlorabljen.

Tekavec je razložil, da so storilci sprva prijazni, sočutni, všečni in znajo otroku prisluhniti. Otroci se ob njih počutijo varne, ljubljene in želene. Sprva hvalijo videz otroka, kaj kmalu pride do tega, da prosijo za sliko o spodnjem perilu. A nikoli se ne ustavijo pri samo eni sliki.

Po prvi sliki sledi naslednja slika, kjer so žrtve gole in si spolovila zakrivajo, nato sledijo fotografije spolovil. Storilci imajo različne želje: da imajo otroci na fotografiji mokre lase, so slikani od zadaj, medtem ko se samozadovoljujejo … Tudi storilec pošlje slike svojega spolnega uda žrtvi. Kaj kmalu sledi srečanje prek videovsebin, kjer storilec zahteva, da žrtev pleše, se sleče, se samozadovoljuje, občuje s kom …

Običajno tem posnetkom sledi srečanje v živo, kjer so žrtve tudi spolno zlorabljene v živo. Posnetek pa se lahko znajde tudi na internetu. Čas med poznanstvom in pošiljanjem prve fotografije je običajno zelo kratek.

Če se žrtev upre, storilec začne groziti. Ali s tem, da bo do takrat posnetke, fotografije javno objavil, ali pa storilec celo zagrozi, da bo kaj naredil žrtvinim bližnjim. Žrtve običajno ne upajo povedati, ker jih je sram in ker se bojijo, da bodo ostale brez telefona, interneta.

O kakšnih spolnih zlorabah na spletu je sploh govora, kdo so storilci?

Kadar teče beseda o spolnih zlorabah na spletu, govorimo o treh vrstah spolne zlorabe:

• spolni napad na otroka (173. člen KZ: namigovanje, nagovarjanje, siljenje k spolnemu odnosu);
• posredovanje videoposnetkov in fotografij (176. člen KZ: izdelava posnetka ali fotografije s spolno vsebino, na kateri je otrok, ali pa otrok naredi sam fotografijo, ki jo potem nekdo deli, posreduje, proda …);
• pridobivanje mlajših od 15 let za spolni odnos (173. a člen KZ).

Žalostno je, da je večina zlorab znotraj družin, ki na zunaj veljajo za popolne družine, saj so uspešne, cenjene, ugledne, doma pa je storilec pošast. Ob tem je treba opozoriti, da mit, da so storilci – pedofili – le moški, stari okoli 50 let, ki živijo pri materi, dostikrat naredi veliko škode.

Storilci so vseh profilov, samski, poročeni, očetje, matere, revni, bogati, stari, mladi, z otroki, brez njih … Dejstvo pa je, da storilec že večkrat stori kaznivo dejanje, preden ga dobijo. Kajti njegova manipulacija je tako močna, da ga okolica niti ne opazi, in če žrtvi sčasoma tudi pove resnico o sebi, žrtev ostaja in ne naredi nič.

Tako Tekavec kot Klančnik opozarjata na to, da so spolne zlorabe na spletu očem javnosti skrite, storilci pa zelo iznajdljivi. Običajno se predstavijo kot vrstniki ter potem izkoriščajo zaljubljenost žrtve in željo po pozornosti. Tako se kaj kmalu znajdejo na videoposnetkih ali fotografijah storilcev, ki jih uporabijo ali za lastne nagibe ali za prodajo.

Že sam podatek o tem, da so spolno aktivni že 11-letniki, dosti pove o tem, kako naivni smo odrasli, ko prihaja do govora o spolnosti in otrocih ter posledično zlorabah.

Tekavec je opozoril, da se jim prevečkrat dogaja, da naletijo na negativen odziv staršev, ko potrkajo na vrata. Prevečkrat se zgodi, da žrtev ne ve, da je žrtev, da starši ne verjamejo, da se to dogaja njihovem otroku, in da so prepričani, da tako majhni pa res ne morejo biti tako ali drugače spolno aktivni. Še več, nekateri nasprotujejo preiskavi.

Spolne zlorabe na spletu se dogajajo, mogoče ravno zdaj, nekomu, ki ga poznate. Velik del odraslih je tako naiven, da pošiljajo svoje sporne fotografije neznancem, le kako potem ni pričakovati, da bodo otroci še bolj dovzetni za tovrstno dejanje.

Vse se začne pri vzgoji in ozaveščanju o resnosti problematike. Če nekaj ne vidimo, še ne pomeni, da se ne dogaja.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/09/30/koliko-dejansko-vemo-o-spolnih-zlorabah-otrok-na-spletu/