Včasih bi bil svet veliko lepši, če bi lahko brali misli drugih in ukrepali, še preden kdo dejansko naredi kakšno neumnost. Žal tega ne znamo, lahko le slutimo, začutimo, opazujemo in sklepamo, a še vseeno tvegamo zmoto.

Pri ljudeh, ki premišljujejo o tem, da bi končali to življenje, je paleta občutkov zelo medla. Pri njih ni nič razumljivo, večino časa so njihova čustva kontradiktorna, prav tako dejanja. Na nas pa je, da zaupamo le svojim občutkom in upamo, da so pravi ter da bomo s svojimi dejanji in vedenjem nekomu rešili življenje in mu ne naredili krivice, če svoje občutke povemo na glas in ukrepamo.

Glede na to, da letno v Sloveniji okoli 400 oseb uspešno naredi samomor, največ v Savinjski regiji, in glede na to, da spadamo v sam vrh po številu samomorov, očitno še premalo ukrepamo na slepo in premalo čutimo in slišimo druge.

Potencialni samomorilci imajo podobno vedenje

Statistično gledano lahko vsaj 75 % morebitnih samomorilcev (izvzeti so mladostniki) prepoznamo po opozorilnih znakih. Dejanjih, ki jih ti ljudje počnejo najpogosteje pred trenutkom, ko se odločijo za konec.

Večina teh govori o smrti ali samomoru in o želji po tem, da bi si kaj naredili. Vendar je zmotno misliti, da bodo preprosto rekli: »Jaz želim narediti samomor.« Pogostejši stavki so: »Bilo bi lepše brez mene«, »Za vse sem kriv jaz«, »Če mene ne bi bilo …«

Prav tako si nekateri od teh 75 odstotkov uredijo vse osebne zadeve, plačajo vse položnice, vse še poprej nedogovorjeno dogovorijo, naredijo nekaj zelo nenavadnih stvari, npr. razdelijo svojo lastnino, dajo prepisati lastnino na najbližje …

Željo po samomoru spremlja tudi depresija, ki se kaže v negativnih občutkih in pogledih na življenje, brezbrižnosti in pomanjkanju interesov, utrujenosti in težavami s spanjem, spremembi teže ter izgubi nadzora nad čustvi. 50 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, je v preteklosti že poskusilo končati svoje življenje.

Mladostniki se vedejo drugače kot odrasli potencialni samomorilci

Pri mladostnikih je paleta opozorilnih znakov drugačna in težje prepoznavna. Mladostnik, ki je bil toliko prizadet, da si želi preprosto umreti, se ali preprosto distancira od družbe in se zapre v svoj svet ali si najde novo družbo, ki je podobnega mišljenja.

Dostikrat se zatečejo v svet omamnih substanc (droga, alkohol, tablete …), saj le takrat ko so pod njihovim vplivom, pozabijo na bolečino, ki jih drugače spremlja. Nekateri postanejo celo depresivni.

O samem samomoru govorijo večina tisti, ki tega nimajo namena storiti. To jim je nekakšen zadnji krik po pomoči. Kljub temu je treba vzeti resno vsako govorjenje o smrti in samomoru.

Nekaterih samomorilcev preprosti ni moč prepoznati

Vendar so vsi ti zgoraj omenjeni znaki zgolj nekakšne smernice in nikakor ne pravila. Težko bi rekli, da bodo vsi depresivni naredili samomor, ali tisti, ki so začeli urejati stvari. Navsezadnje ostane še tistih 25 odstotkov, ki ne pokažejo nobenega znaka, imajo na videz vse urejeno, v sebi pa umirajo in upajo na rešitelja. In nikoli ne vemo, če je kdo, ki ga poznamo, ravno med temi.

Lahko bi se zapletli v debato o tem, kaj narediti in česa ne, kaj je smiselno upoštevati in česa ne. Kot sem že napisala, je treba vsako govorjenje o samomoru vzeti resno in ga usmerjati k strokovni pomoči.

Ideje, da lahko nekomu, ki premišljuje o tem, pomagate sami, bo prej vodila h koncu kot k rešitvi. Prav tako mišljenje, mogoče pa to govori, da bi bil/a v središču pozornosti, ne vodi k rešitvi. Mogoče imamo prav, mogoče ne.Vsem ne moremo pomagati, lahko pa naredimo največ, če svoje najbližje spoznamo v njihovo globino, jih razumemo, jih znamo začutiti in videti. Le na takšen način bomo znali prepoznati vsako najmanjšo spremembo na njih, in če bo potrebno, jih bomo znali usmerjati, ne glede na statistiko in do sedaj znane podatke.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/09/10/kako-prepreciti-samomor/