Vedno, ko nečesa ne razumemo, to poimenujemo po nečem, kar se nam zdi primerno, a le redko to odraža realno stanje. Podobno je z novodobnimi otroki. Zelo hitro so označeni z etiketo razvajeni, neodgovorni, nevzgojeni in še kaj bi se našlo. Pa to čisto drži?

Prepričana sem, če zdajle pomislite, kdo v vaši bližini je ali ima razvajenega otroka, bi jih našteli kar nekaj. Če bi vas vprašala, ali je vaš otrok razvajen, bi redko dobila pozitiven odgovor, predvsem bi bil odvisen od starosti vašega otroka. Pa so otroci res tako razvajeni? Še boljše vprašanje je, kdo sploh je razvajen otrok in kako ga lahko razvadiš?

Prek vzgoje do razvajenosti

Otroka razvajamo takrat, ko ga ne vzgajamo. Načinov vzgoje je toliko, kot je staršev, a za zdrav otrokov razvoj je nujno potrebno preizkušanje, izzivanje nevarnosti, odpovedovanje, jasno spoznavanje meja.

Ne obstaja imeti »preveč rad« ali da bi otroku »preveč nudili«, problem ni v količini, temveč v načinu, kako dajemo in kako izkazujemo ljubezen.

Varnost je običajno zamenjana z odvisnostjo, ljubezen s posesivnostjo, brezskrbnost v okviru zelo omejenega okolja in kontroliranih pogojev, ki jih določajo starši, ki variirajo od počutja starša.

Otrok, ki ob starših nima jasnih mej, s tem pa nima varnosti, ki jo potrebuje za zrel razvoj, izoblikuje svojo strategijo preživetja. Torej razvajen otrok ni tisti, ki ima »vse«, ampak le tisti, ki dobiva stvari z napačnim razlogom, največkrat zaradi slabe vesti staršev, negativne samopodobe starša. Otrok to izkoristi in začne manipulirati tako s starši kot z okolico, da dobi tisto, kar meni, da bo izpopolnilo njegovo praznino.

Razvajen otrok je čustveno podhranjen

Razvajen otrok je zelo ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen, zasvojen z željo po čedalje več pozornosti, nedružaben, netoleranten, zahteven do okolja in zato vseskozi razočaran, zamerljiv. V skupini ne zmore ustvarjalnega sodelovanja, ne zna se podrejati skupnim pravilom.

Ni se sposoben vključiti v neko pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposoben je ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Deluje moteče, vendar ne disocialno. Vse je le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, katere cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji. Razočaranja doživlja kot krivice in reagira ali nasilno, ali z umikom, ali z zapiranjem vase.

Razvajen otrok je sam v svojem svetu

Žal se starši razvajenega otroka ne znajo ustrezno odzvati na izbruhe in čustva, kar v otroku razvije čustveno otopelost in ni zmožen globokega čustvovanja. Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj mu ni bilo treba nikoli vlagati napora oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam.

Za vse poskrbijo drugi in ga zavirajo pri ustvarjalnosti. Tako ne more razviti temeljnega bivanjskega vprašanja, oblikovanja osebnih stališč do vprašanj: Kdo sem in zakaj sem? 

Svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo, se mu zdijo brezzveze. Razvajen otrok ne zmore prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvali se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar je popolnoma odvisen od drugih, da mu zadovoljujejo njegove želje, ki jih sam dobro ne pozna.

Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj. Njihova samopodoba je zelo negativna in večino časa kompenzirajo s stvarmi, ki se kažejo na zunaj. Pomemben jim je le videz in lahko bi jih primerjali z narcisoidnostjo (osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj, zaljubljenost v sebe, združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter samopoveličevanjem).

Samopodoba je pomemben dejavnik razvoja

Ker razvajen otrok živi v družini, kjer ne more začutiti globine intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti in želenosti, postane »razvajen«.

Otrok si nekje do tretjega leta starosti prek faz hranjenja in spanja, prvega obraznega stika s starši in okolico, prek igre, samega izoblikovanja navezanosti in intersubjektivnosti ter jezikovnega in fizičnega razvoja izoblikuje občutek pripadnosti, zaupanja, spoštovanja, prepoznavnosti in sočutja.

Te komponente pa so osnove, da lahko otrok postane oseba z zdravo samopodobo in je srečen. Žal je to otroku, ki je ima preveč, vzeto.

Pripadnost ni dana zgolj z biološko pripadnostjo, ampak z občutkom, da tu, kjer otrok je, pripada in ga imajo radi takšnega, kot je.

Zaupanje se izoblikuje v odnosu otrok – mati in bi ga najlažje opisali s stavkom, da mati ve, da otrok ve, da mati ve.

Spoštovanja se ne da vsiliti, ampak se izoblikuje s tem, ko otroku pustijo, da čuti, misli in doživlja, kar on čuti, misli in doživlja, ne da mora čutiti, misliti in doživljati, kar mu starši ali drugi rečejo (npr. če mu neka hrana ni všeč, staršem in celotni družini pa je, še ne pomeni, da mora otrok ob tej hrani čutiti enako zadovoljstvo).

Vsak otrok je svet zase in je prepoznaven po eni lastnosti, ki je drugi nimajo. Dokler je ta prepoznavnost v skladu z družbenimi normami, bi starša morala pustiti, da izoblikuje to drugačnost (npr. otrok piše z levo roko), ker ravno ta drugačnost mu daje smisel.

Ko so zadovoljene vse prej naštete komponente, lahko otrok izoblikuje zdravo sočutje do sebe in okolice. Kot že omenjeno, so vse te komponente t. i. razvajenemu otroku odvzete, ker starši mislijo, da morajo vse narediti namesto njega. Tako se otrok odpravi v svet »gol in bos«, ne glede na številko na bančnem računu.

Težko bi rekla, da je veliko razvajenih otrok, je pa veliko otrok, ki so žrtve lastnih staršev, ki ne znajo ločiti med lastnimi željami in željami otroka. Razvajen ali ne, vsekakor je le žrtev odrasle osebe in treba bi bilo obsojati starše, ne otroka. Danes je svetovni dan otroka (svetovni dan otrok praznujemo 20. novembra), ki napoveduje teden otrok, in če bi vsaj danes in v naslednjem tednu otroci ne bili žrtve zlorab, bi bili slišani in bi dobili občutek, da so želeni, da pripadajo, da se jih razume, bi bil svet veliko lepši.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/10/03/novodobni-otroci-so-razvajeni-otroci/