Avtor: Alenka Gabrovec

Vrednote mladih so se v zadnjih desetletjih močno spremenile in posledično tudi odnos do spolnosti, alkohola, drog … Že sam podatek, da je starostna meja prvega spolnega odnosa padla in da so 11- in 12-letniki spolno aktivni, je skrb zbujajoč. Prav tako se ob tem, da je bistveno več osnovnošolcev na kakšni substanci, postavlja vprašanje, kako dobra družba smo.

Regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je pred kratkim izdal publikacijo »Spotlight on Adolescent Health and well-being«, kjer so podani podatki o fizičnem zdravju, socialnih odnosih in duševnem zdravju 227.441 mladostnikov, starih 11, 13 in 15 let, iz 45 držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Slovenski mladostniki se visoko uvrščajo pri samooceni zdravja in zadovoljstva z življenjem, sta pa med njimi pogosto prisotna nasilno vedenje in uporaba alkohola.

Slovenski mladostniki so nasilni

Raziskava je pokazala, da slovenski mladostniki sicer ne uživajo več pogosto sladkarij in sladkanih pijač ter da se stanje izboljšuje tudi na področju telesne aktivnosti ter uživanja sadja in zelenjave. Poznajo se pozitivni učinki ukrepov in aktivnosti na področju preprečevanja debelosti. Še pred nekaj leti je bilo namreč število mladostnikov, ki so imeli prekomerno telesno težo, alarmantno.

Zelo pa zbujajo skrb podatki, da se nahajamo v prvi tretjini med državami glede nasilja med mladostniki, trpinčenja v živo in prek spleta ter pretepanja, pitja alkoholnih pijač in uporabe marihuane in da ima le manjšina mladostnikov redne obroke s starši. Ob tem ne moremo mimo tega, da je velika povezava med  odnosom v primarni družini in poseganjem po prepovedanih substancah in nasilju. Kot kaže, starši ne znajo ali ne zmorejo več ustvariti pristnega odnosa z otroki, posledično pa v družbo pošiljajo nevzgojene in jezne posameznike, ki imajo težave z lastno identiteto. Kar pa na dolgi rok ni dobro za družbo.

Od 2002 do 2018 se je marsikaj spremenilo

V času od leta 2002 do 2018 se je vedenje slovenskih mladostnikov v marsičem spremenilo. Tedenska in dnevna kajenje in opitost sta se zmanjšala. Povečalo se je zadovoljstvo z življenjem in ocena zdravja je višja.

Leta 2018 je več mladostnikov redno zajtrkovalo, uživalo sadje in zelenjavo kot leta 2002. Znižal se je tudi odstotek mladostnikov, ki redno uživajo sladkane in energijske pijače, zvišal pa se je odstotek redno telesno dejavnih.

Žal pa se je v tem obdobju pomembno povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov. Bistveno se je zvišal odstotek mladostnikov, ki so trpinčili vrstnike, in odstotek trpinčenih med 15-letniki. Zvišal se je tudi delež mladostnikov, ki so se v zadnjih 12 mesecih poškodovali in so zaradi tega potrebovali zdravstveno oskrbo.

Osnovnošolci so vse bolj obremenjeni s šolo

V tem času se je odstotek 11- in 13-letnih mladostnikov (osnovnošolci), ki imajo radi šolo, znižal, a se je povečal odstotek 15-letnikov (osnovno- in srednješolci), ki imajo radi šolo. Ob tem ne smemo pozabiti, da gre tu za večino srednješolcev in da je že dlje časa znano, da je osnovnošolski program zelo slab ter da so med osnovnimi šolami velike razlike.

Občutek obremenjenosti zaradi šole se je pri 11-letnih in 15-letnih dekletih zvišal, pri fantih v istih starostnih skupinah se je znižal. Velik izziv za v prihodnje je vsekakor, kako zmanjšati občutke obremenjenosti s šolo, kar pa bo nedvomno terjalo nujno spremembo učnega načrta.

Mladostniki imajo vse več težav z duševnim zdravjem

Rezultati raziskave so razkrili zelo skrb zbujajoče podatke, in sicer, da se s starostjo duševno zdravje mladostnikov slabša, še posebej pri dekletih. Eden od štirih mladostnikov poroča, da se počuti živčen, razdražljiv ali ima težave s spanjem vsaj enkrat na teden.

Ključne ugotovitve raziskave

Raziskava je pokazala kar nekaj alarmantnih podatkov, ki kričijo po spremembah tako v šolskem sistemu kot tudi v primarni družini. Veliko preveč mladostnikov je prepuščenih sami sebi in svoje vedenje preusmerjajo v zelo nekonstruktivno vedenje.

Vsaj eden od štirih mladostnikov poroča o tem, da je vsak teden živčen, razdražljiv ter da ima težave s spanjem.

Žal je že več kot eden od desetih mladostnikov izkusil spletno trpinčenje (poniževanje, zmerjanje, blatenje, obtoževanje, izsiljevanje, grožnje …) v zadnjih nekaj mesecih.

Srhljiv je podatek, da eden od štirih spolno aktivnih 15-letnikov pri zadnjem spolnem odnosu ni bil zaščiten s kondomom ali kontracepcijskimi tabletami. V lanskem letu je bila najmlajša deklica, ki je rodila, stara 12 let in vsako leto vsaj tri 15-letnice rodijo svojega prvega otroka, kot kažejo podatki.

Alkohol je očitno vtisnjen v naš DNK, zato ni presenetljivo, je pa vsekakor narobe, da je bil v svojem življenju eden od petih mladostnikov, starih 15 let, že opit dvakrat ali več, med njimi 22 odstotkov fantov in 18 odstotkov deklet.

Zaskrbljujoča je tudi ugotovitev, da se več kot eden od desetih mladostnikov s prijatelji raje pogovarja prek interneta kot v živo. Pri tem so fantje tisti, ki se jim zdi takšen način komunikacije varnejši. Po drugi strani pa je več kot eden od treh mladostnikov v »onilne« stikih s prijatelji skoraj ves čas v dnevu.

Dejstvo je, da se je kar nekaj stvari pri vzgoji v zadnjih nekaj letih zalomilo, in skrajni čas je, da se poišče celostna rešitev tako na primarni kot na sekundarni ravni. Otroci so naša prihodnost, a glede na trenutno stanje ta ni ravno obetajoča.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/06/14/nasilje-in-alkohol-sta-osrednji-tocki-slovenskih-mladostnikov/

Ločitev vsakdo dojema drugače, predvsem pa gre za čustven odziv posameznika v zelo težki situaciji. Veliko težje je, če so ob tem prisotni otroci, ki običajno iz te »vojne« pridejo najbolj ranjeni.

Redko se zgodi, a se, da ločitev poteka mirno, da se staršem za voljo dobrobiti otrok uspe vesti odraslo. Kamor spada tudi realna in objektivna ocena novega partnerja – očima ali mačehe. Prevečkrat pa je moč slišati zgodbe, pripovedi tistih, ko so CSD, sodišče in policija popolnoma zatajili in se je tako spisala grozljivka.

Očetje si prizadevajo za sostarševstvo

Že kar nekaj let ne velja več mit, da »otrok po ločitvi pripada samo materi«. Nekateri moški so se izkazali za odlične očete, včasih boljše, kot so ženske matere. Kar pa je sprožilo novo bitko – idejo o sostarševstvu.

Načeloma sama ideja ni slaba, dokler govorimo o dveh odraslih osebah, ki hkrati ne živita predaleč narazen in sta se zmožni dogovarjati o vsem v zvezi z otrokom in tisti prehod, ko je otrok teden dni pri enem, teden dni pri drugem, ni problem. Težko pa si je predstavljati sostarševstvo, če en starš živi v Murski Soboti, drug v Kopru.

Sama zagovarjam stališče, da je vsak primer edinstven ter da bi se moralo tako tudi odločati, ne zgolj po nekem »muštru« in na podlagi »izkušenj«. Kljub temu da se poudarja, da se v teh primerih dela v korist otrok, je redko tako. Niti en »mušter« ne ustreza, ko je v igri vsaj ena oseba, ki manipulira in zlorablja sistem, pa naj gre za moškega ali žensko.

Izvedence je moč izigrati

Dostikrat je moč slišati pritožbe o tem, kako izvedenci napačno in pavšalno odločajo. Velik spor je bil nekaj mesecev nazaj, ko je bil v Pravni praksi objavljen prispevek, da način podajanja izvedeniškega mnenja, kot je sedaj praksa v Sloveniji, ni ustrezen. Seveda so izvedenci temu nasprotovali.

Na podlagi izkušenj z delom z ločenci moram potrditi, da se da teste, ki jih izvajajo izvedenci, nadigrati, podati takšne odgovore, ki bodo v korist eni strani, ker žal vsi sledijo enemu »muštru«, ki naj bi bil izoblikovan na osnovi dolgoletnih izkušenj. Na človeka vpliva marsikaj in temu ustrezno se odziva na čustvene dražljaje, ki pa niso ponovljivi in ne morejo biti reprezentativni na širši populaciji. So pa zaradi mnenja nekaterih strokovnjakov na področju klinične psihologije, ki običajno odločajo o družinskih zadevah, vsekakor dovzetni za zlorabe in manipulacije.

Dejstvo je, da v ločitvah ni zmagovalcev. Nobena pot ne vodi k skupnemu zadovoljstvu in vedno se nekdo ne strinja. Konec koncev smo ljudje sebični in si želimo, da so naše želje in potrebe uresničene. Nekaj zaradi nas, nekaj zaradi tega, ker nas je strah, kaj bo okolica rekla, če bo drugače. Ob tem pa pozabimo, da s tem lahko nekoga prizadenemo.

V takšnih trenutkih je zelo težko slišati, da imaš narobe, da bi moralo biti drugače. Običajno v takšnih trenutkih v ločitvah pride do bitke dokazovanja, kdo ima prav. V Sloveniji je moč najti veliko paleto strokovnjakov, ki bodo zavzeli eno ali drugo stališče. So pa ti potem odlični »pripomočki« pri dokazovanju, kdo ima prav. In na koncu je vse odvisno od referenc teh strokovnjakov ter všečnosti le-teh pri osebju na CSD, policiji in sodišču.

Vse to pa nikakor ni v korist otrok.

Nekatere zgodbe otrok ločenih staršev so srce parajoče

Prevečkrat so otroci ločenih staršev še žrtve novih partnerjev staršev. Tako lahko beremo zgodbo Renate, ki jo je mačeha leta zlorabljala, da ima še v odrasli dobi travme. Svojo zgodbo o tem, kaj vse je kot otrok doživljala ob mačehi in kako je mačeha še po očetovi smrti ni pustila pri miru, deli z drugimi v upanju, da bi se tudi s to problematiko začelo ukvarjati na državni ravni.

Renata meni, da bi na državni ravni morala zaživeti njena pobuda o zaščiti otrok ločenih staršev, ki pravi, da bi vsak nebiološki starš moral opraviti izpit o nenasilnih vzgojnih ukrepih in o tem, kako se vzgaja takšne otroke. Potrdilo o tem naj bi po njenem mnenju potem prejela tisti, ki ga opravi, in lokalni CSD, kar naj bi se po njenem mnenju hranilo v otrokovem osebnem arhivu CSD, prav tako pa naj bi se tam nahajalo opravičilo, da ima zlorabljen otrok ločenih staršev brez zastaralnega roka možnost vložiti (CSD mediacijo) prošnjo za poziv povzročitelju zlorab, da se opraviči za svoja dejanja.

Mogoče bi komu to res pomagalo, a težava je bistveno globlja. Hkrati pa je zelo težko nekoga prisiliti v nekaj, za kar meni, da ne potrebuje.

Vzgoja otrok je postala znanstvena fantastika

Včasih je veljalo prepričanje, da kar rečejo »ata«, to velja, brez vprašanj, brez nasprotovanj. Sama vzgoja otrok se je tekom zadnjih desetletij zelo spremenila. V ospredju niso več enake vrednote in »stari« načini vzgoje. Današnja vzgoja otrok se zdi kot znanstvena fantastika.

Ponovno je nasvetov o vzgoji toliko, kot je dejanskih strokovnjakov in samooklicanih strokovnjakov. Mnogo staršev poišče pomoč tudi na forumih, tako imamo kar lepo kopico »googlsko« vzgojenih otrok, ki so vse prej kot vzgojeni.

Prevečkrat se ravno pri ločitvah zgodi, da se pokaže, kako različen pogled imata starša na vzgojo. Postavljanje mej ni prioriteta, ker je otrok že tako »travmatiziran« zaradi ločitve. Vsaka pobuda v smeri postavljanja jasnih mej, vzpostavljanja »hierarhije« otrok – starš je redko slišana.

In ko v to vzdušje pride »nov« starš, se stvari še toliko bolj zapletejo, če ni enotnega načina vzgoje. Prostor za zlorabe in manipulacije pa tako postane pravo plesišče najrazličnejših vojnih plesov. Ponovno zmagovalca tu ni, le otrok je zlorabljen na vse mogoče načine.

»Izpite« o starševstvu bi moral narediti marsikateri biološki starš. Ker ravno on ima tisto posebno moč, da zaščiti otroka. Težko pa je, če je ta biološki starš samo to in nič drugega.

Dolžnost vsakega starša je, da zaščiti svojega otroka, četudi je ločen. Bitke z mlini na veter so sestavni del tega. A dokler se ne bo na državni ravni našla rešitev, ki bo vse tiste odlične zakone vpeljala v prakso, bodo vedno znova obstajale zgodbe otrok, ki so zlorabljeni s strani lastnih staršev ali skrbnikov.

Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni in dokler vsak posameznik tega ne bo dojel, se stvari ne morejo spremeniti. Ločitev ima več obrazov, prav tako sama vzgoja otrok, a če stojite na mestu in cepetate kot majhen otrok, da imate prav, ne želite pa dojeti, da obstaja še druga plat te iste medalje, potem rešitev ni možna. Le ustrezna komunikacija, ki predvideva, da sta obe strani resnično slišani ter razumljeni, vodi k cilju. Vse ostalo je le manipulacija ter prevlada ene strani nad drugo.

Vsekakor je to težko, če se posameznik vrti v svoji bolečini in ob tem ne dobi ustrezne pomoči, ki bi ga potegnila iz vrtinca pekla. Ravno to je tisto, kar bi moralo biti urejeno na državni ravni. Žal imamo le približke in lepotne popravke zelo resne situacije, ki se je do sedaj ni upal še nihče lotiti.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/06/21/v-locitvah-obicajno-najkrajso-potegnejo-otroci/

»Tisto, česar ne veš, ne boli,« pravi star pregovor in tako se večina ne ukvarja s tem, kakšen je psihološki pomen otroka v družini. V bistvu je veliko lažje verjeti, da je otrokovo vedenje odvisno od astroloških znamenj, DNK in še česa, veliko manj pozornosti pa se daje pomenu njegove sistemske vloge v družini.

Otrok, ki je ujetnik svoje sistemske vloge v družini, svoje vedenje podredi igranju vloge, ki prebuja in kaže na travmatične dejavnike družine tako na intrapsihični kot na interpersonalni ravni. Otrok celotno svoje življenje podredi temu, da zadovoljuje neuresničene želje staršev. Običajno se vloge, ki jih sistem potrebuje, razporedijo glede na vrstni red rojstva otrok.

Ob rojstvu vsak otrok dobi tisto vlogo, ki je takrat nujna in ki zrcali dinamiko in potrebo družinskega sistema. Torej otrok po eni strani prek igranja dodeljene vloge vznemirja sistem, po drugi pa znova vzpostavlja sistemsko stabilnost.

Ne glede na to, katero vlogo otrok igra, so te v svojem bistvu rezultat sistemskega, interpersonalnega, včasih intrapsihičnega mehanizma projekcijske – introjekcijske identifikacije. Pri samem razvoju igrane in dodeljene vloge je treba upoštevati več dejavnikov, od vzroka, zaradi katerega je bila vloga dodeljena, do osebne značilnosti določenega družinskega člana, ter etične, kulturne in religiozne dejavnike.

Posamezno vlogo otroka glede na vrstni red rojstva je moč opredeliti stereotipsko, s poudarkom, da je klasifikacija nastala na podlagi mnogih raziskav, ter dopuščati, da je vsaka družina posebnost, a nekih grobih razlik in novosti ni.

Vloga prvorojenca v družinskem sistemu

Prvi otrok razvije vlogo izrazito odgovornega člana, saj se bodo starši z njim še posebej ukvarjali. Prvi otrok zakon spremeni v družino in postavi nove temelje zveze in odnosov. Je očetov in nosi družinski ponos. So nekakšni čuvaji družinskih skrivnosti, heroji in prinašalci ponosa v družino.

Prvi otroci so tisti, ki ohranjajo red in disciplino v družini. So tisti otroci, ki pomagajo očetu pri vseh njegovih nemoralnih početjih, torej skrbi za produktivnost in čustveno varnost družine, ter s tem omogočajo vzdrževanje starševske nefunkcionalnosti. Z očetom ima prvi otrok poseben odnos, ga večno zagovarja ali graja in se ga trudi narediti za odgovornejšega očeta.

Ravno pri prvem otroku bo na najbolj globok način zaživel očetov nezavedni svet, predvsem čutenja, ki jih oče skriva in jih zanika. Med očetom in prvim otrokom je izrazita čustvena vez. Otrok nosi očetova najgloblja čutenja, ki jih v življenju nezavedno preigrava.

Žal otrok v svoji naravi ne more kriviti očeta za njegovo nedoslednost, kar povzroči občutek nevrednosti očetove ljubezni zaradi lastnega besa, zavisti, ljubosumja. Lažje sprejme to, da ni vreden očeta, kot to, da ga dejansko nima.

Prvi otrok je tudi tisti, ki lahko postane čustven partner starša, ki navidezno ostane sam, in s tem pridobi vlogo družinskega branitelja ali rešitelja. Prvi otrok torej družini prinaša ponos, občutje varnosti, skrbi za vse, ureja družinski sistem, odstranjuje katastrofalna pričakovanja in anksioznost. Prav tako se trudi, da ostali otroci čutijo, da so znotraj družine ljubljeni in preskrbljeni. Hkrati pa ostale zaščiti pred bolečimi in strašnimi konflikti med staršema.

Prvi otrok tako postane mati in oče družine ter čustven partner osamljenemu staršu, vse z namenom, da družina ostane skupaj. Kljub svoji veliki žrtvi pa za svoje delo in vzdrževanje družinskega sistema nikoli ne dobi priznanja. Kar ga zaznamuje za vse življenje, saj postane zelo kritičen do odnosov in išče neko popolnost.

Vloga drugega otroka v družinskem sistemu

Drugi otrok je mamin, je večni upornik in grešni kozel družine. Nosi vse materine neuresničene potrebe in želje. Je drugačen od zglednega in odgovornega prvega otroka. Na videz je neodgovoren in neresen, v resnici pa je izrazito spontan, živahen in ustvarjalen. Če je družinski sistem preveč bolan, drugi otrok postane družinski problem, ki s svojim destruktivnim vedenjem tako v šoli kot doma, do sebe in ostalih usmerja fokus in srčiko problemov drugam. Do katere skrajnosti bo šel, je odvisno od same patologije, ki starša spremlja.

S svojim vedenjem odigrava pomembno vlogo v družini, saj s tem ohranja status quo družine. Staršema se tako ni treba soočiti z njunimi nerešenimi, potlačenimi travmami. Drugi otrok si bo zadal nalogo, da poskrbi in zadovolji vse čustvene potrebe posameznih družinskih članov.

Največ svoje energije bo vložil v zadovoljevanje čustvenih potreb matere. Ravno on je najbolj uglašen z materjo najzvesteje ponavlja materine vzorce vedenja, prevzema njene obrambne mehanizme in tudi kasneje v življenju se vede, kot se je vedla mati.

Drugi otrok je tudi zelo občutljiv za vse tisto, kar v družini ni izgovorjeno, je prikrito. Zelo težko prenaša prikrivanje, zanikanje, ovinkarjenje in hinavščino, zato si zadane misijo, da je simbolična govorica jasno povedana, da vlada v družini iskrenost in da se napake popravijo. Če želenega ne bodo dosegli, s svojim destruktivnim vedenjem prebudijo tisto, kar je za družino najbolj boleče.

Je nosilec materinih jeznih, besnih in grobih čustev, ki jih manifestira s svojim vedenjem. Prav tako začuti in prevzema čutenja ostalih otrok, vendar ne loči med lastnimi občutji in občutji drugih. Svojo stisko izrazi tudi z begom od doma in z besnimi ter jeznimi izbruhi.

Vloga tretjega otroka v družinskem sistemu

Tretji otrok je zrcalo zakonskega odnosa, je tako imenovani čustveni otrok. Nenehno skrbi za mir in razumevanje ter spravo med očetom in materjo. Vedno pride ob pravem času na pravo mesto. Izredno je senzitiven za vsak nemir v odnosu med staršema.

Tudi ta otrok ima vse možnosti, da postane čustveni partner osamljenega starša. Vendar je temeljna njegova naloga ta, da odigrava zakonske konflikte. Iz njegovega vedenja je moč prepoznati, ali je zakon obarvan z mirnim sožitjem ali je poln nepredvidljivega strahu in groze …

Za ohranjanje zakonske harmonije je pripravljen žrtvovati marsikaj, tudi lastno integriteto. S svojim vedenjem zmore iti v vse skrajnosti, tako da starša vidita težavo v njem in si s tem dasta dovoljenje, da zanikata lastna nerazrešena in nenaslovljena čustva v svojem zakonu. S tem otroka oropata za zdrav razvoj, saj postane zasvojen z osnovnim odnosom med staršema.

Vloga četrtega otroka v družinskem sistemu

Četrti otrok je družinski in povezuje celotno družino in vodi vse niti. Je tisti, ki skrbi za vzdušje v družini in poskrbi, da je v družini zadosti smeha, je nekakšen družinski klovn. On je tisti, ki vedno zmore razelektriti napetost, ki nastaja med staršema, kar se odraža na celotni družini. Njegov osnovni cilj in težnja sta, da bi družina ostala skupaj.

Prepričan je, da je njegova naloga poskrbeti za mir in harmonijo v družini. Zato se trudi, da vnaša vzdušje, ki v družini ohranja ravnovesje. Vsi se ga veselijo, ker v konfliktni družinski sistem prinaša vedno nekaj novega, svežega in zabavnega.

Globo v sebi ta otrok nosi nemir, ki je posledica družinskih odnosov. Vendar se tega nemira ne zaveda in podzavestno išče okolje, v katerem lahko naprej odigrava svojo vlogo.

Vloga petega otroka v družinskem sistemu

Peti otrok je nekakšna kopija prvega, le da temu ni treba prevzeti odgovornosti družine nase, ni mu treba biti heroj in reševati družine, saj to nalogo opravlja prvi otrok. Zato je peti otrok po navadi svoboden v svojem življenju. Od njega se ne pričakuje veliko, nima obveznosti in ne odgovornosti.

Ostale vloge, ki jih družinski sistem prinese

Očetova princeska enako kot prvi otrok skrbi za očeta. Je nekakšna očetova žena, saj so ostali otroci preveč zaposleni z drugimi družinskimi vlogami, da ohranijo ravnovesje v sistemu, mati je čustveno hladna, nedostopna in depresivna. Oče princeski izkaže ogromno pozornosti in mala punčka ne more dojeti, da je sploh lahko v očeh očeta tako posebna. V adolescenci se to izkaže za slabo, ker bo čutila, da jo je oče zavrgel. V intimnem odnosu v odrasli dobi bo potem iskala partnerje, za katere se bo v sami osnovi vedelo, da jo bodo zapustili, kot je to naredil oče.

Izgubljeni otrok je tisti otrok, ki ne povzroča težav, je ljubeč, rahločuten in prilagodljiv. Na videz popoln otrok nosi v sebi projicirane nerešene starševske spore. Je otrok, ki lahko ostane za vedno čustveno zanemarjen. Počuti se neljubljenega, karkoli naredi, ni dovolj in mu ne daje občutka vrednosti in ljubljenosti. Čuti le praznino in necenjenost.

Najmlajši otrok je najverjetneje razvajen, ker mu vsi družinski člani izkazujejo pozornost, nežnost in ljubezen. Če je edinček, prevzame vlogo nosilca najrazličnejših družinskih vlog, ki jih bo odigraval po potrebi sistema, da ohranja ravnovesje. Po drugi strani pa bo deležen večne pozornosti in njegove potrebe bodo zadovoljene. V družbi bo vedno iskal svoje izjemno mesto, ki mu je bila dana v družini.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/02/kaksna-je-vloga-otrok-v-druzini-in-zakaj-je-pomembno-kot-kateri-otrok-se-rodi/

Osnovna definicija družine pravi, da je družina osnovna enota družbe in je skupnost članov, ki jih vežejo bivanjske, prijateljske ali sorodstvene vezi. Družina je torej »družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj,« je zapisal ameriški antropolog George Peter Murdock.

V njegovi definiciji sicer niso zajete enostarševske (ali samohranilske) družine, istospolne družine in pa družine, ki jih sestavljajo le otroci, zaradi česar je treba na pojem družine gledati še bolj široko. V različnih kulturah poznajo različne oblike in velikosti družin. A ne glede na to, kakšne oblike je družina, je za zdrav razvoj otroka nujno potrebno, da ima očetovsko in materino podobo in da nekdo te vloge dejansko odigra. Fizična prisotnost dveh oseb moškega in ženskega spola, ki sta spočela in »vzgajata« otroka, ju še ne naredi za očeta in mater.

Vloga očeta in matere je globlja in zelo pomembna pri oblikovanju otroka v zdravo, odraslo, odgovorno osebo.

Otrok se preoblikuje v skladu z vizijo staršev

Oče in mati otroku pomenita največ, čeprav velikokrat ne zmoreta, ne znata ali nočeta prav začutiti svojega otroka in lahko celo navidezno čisto odpovesta, a v najglobljih vlaknih najbolj subtilnih vibracij človeških čutenj ostaneta za vedno vpisana kot nezamenljiva in nenadomestljiva, četudi je vez med njima in otrokom pretrgana.

Otrok se vedno preoblikuje v skladu z vizijo svojih staršev in bližnje okolice. Kaj kmalu se nauči, da je opažen in sprejet, če je podoben starševski oziroma družinski sistemski podobi, četudi gre za negativno pozornost ali celo zlorabo.

Ne glede na vse otrok išče odnos, pozornost, tisti dražljaj, ki mu bo dal občutek pripadnosti in varnosti, čeprav je za okolico njegov cilj nemoralen. Brez občutka varnosti in pripadnosti ne more preživeti in je za to pripravljen narediti čisto vse.

Vsaka družinska dinamika ustvarja svoj sistem varnosti in pripadnosti, vsak član družine je pomemben za celoto in brez njega se dinamika v družini spremeni v nerazumljiv, strah zbujajoč kaos, čeprav je mogoče že sam družinski sistem kaotičen. Vsak družinski član daje svoj doprinos, ima svoje zadolžitve, svojo vlogo in svoje mesto v celoti.

Vloga matere v življenju otroka

Mati bi morala biti srce družine, tista oseba, ki naj bi ljubila brezpogojno. Ne glede na to, koliko napak tekom otrokovega razvoja naredi, ostaja mati. Mati je tista, ki naj bi zmogla premostiti vse.

Otrok se od matere nauči, kaj je ljubezen, nežnost, naklonjenost in zlasti, kaj pomeni biti ljubljen in sprejet. Ravno ta materin vzorec ljubezni in sprejetosti otrok pozneje išče v ostalih odnosih.

Mati je tista, ki otroku zagotovi občutek pripadnosti, ki ni samoumeven, občutek želenosti, hotenosti in ljubljenosti. Otrok se mora dejansko čutiti kot del družinskega sistema, mora čutiti, da je tam željen, sprejet in spoštovan.

Vloga očeta v življenju otroka

Oče naj bi bil steber družine in naj bi predstavljal varnost za celotno družino. On je tisti, ki s svojo moško energijo prinaša stabilnost v sistem. On je tisti, ki otroku širi obzorja, ga uvede v svet zunaj družine, mu pokaže in razloži, da je svet tam zunaj varen, da se lahko vedno vrne in da zmore.

S svojim zaupanjem in vero v otroka omogoči, da otrok naredi odločilni korak in poleti v svet in tam tudi uspe.

Oče da otroku občutek varnosti, samozavesti, občutek za tveganje in vero vase.

Ne glede na to, koliko se oče ali mati trudita, drug drugega ne moreta zamenjati. Očetovo energijo in čutenja lahko da samo oče, materino energijo in čutenje lahko da samo mati. Nikoli in nikdar ne moreta zamenjati ali nadomestiti drug drugega, pa naj bo želja še tako iskrena in trud še tako srčen.

Če že poskusita nadomestiti manjkajočega starša, je pot do sreče kovana s peklom.

Pomen tega, da se vloge ne morejo nadomestiti, se najhitreje izgubi v družini, kjer je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov z otrokom samo en starš. V veliki večini se en starš trudi opravljati obe nalogi, se pritožuje nad nefunkcionalnostjo drugega starša, s tem pa si koplje jamo.

V povprečju so največkrat matere tiste, ki se znajdejo v takšni vlogi. Dostikrat so še prežete s sovraštvom do očeta otrok in se na vse pretege trudijo vzeti očetu tisto, kar mu največ pomeni, stik z otrokom.

V tej svoji bitki, nerganju in dokazovanju svojega prav ne vidijo, da le jemljejo otroku čustva in ga s tem determinirajo za celo življenje. Otrok si vedno ustvari svoj pogled na zadevo, a njemu sta sveta oba starša in blatenje enega v njem prebudi le sovraštvo in željo po begu.

Takšen otrok nato v svoji bolečini, dvomu v sebe, saj navsezadnje blatenje enega starša zanj pomeni napad na njegovo integriteto, v njem zbudi občutek nevrednosti in potem v življenju išče odnose, ki njegov občutek potrdijo.

To sicer ne pomeni, da so enostarševske družine vnaprej obsojene na propad. Otrok ima vedno enega očeta in mater, vlogo le-teh pa lahko marsikdo zamenja. Oče ali mati, ki je odsoten/a, otroku sicer sporoča, da je nevreden, ampak v odnosu z drugo osebo istega spola, kot je odtujeni starš, si otrok lahko ustvari dokaj normalno življenje in se čuti sprejetega in ljubljenega.

Bistvo je, da vlogo očeta in matere nekdo v njegovem življenju odigra. Veliko je bilo govora tudi o tem, da so se vloge mater in očetov malce spremenile, ker moški postajajo bolj poženščeni in matere bolj možate, a primarna vloga se ni spremenila. Oče ne more roditi in mati »ne more stoje lulat«.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/03/vloge-matere-in-oceta-v-druzini/

Ljudje se med seboj razlikujemo po osebnosti, ki je celovit sistem človekovih relativno trajnih duševnih, vedenjskih in telesnih lastnosti, ki se povezujejo in integrirajo. Osebnost zajema vse pomembne človekove značilnosti, vključno z osebnostnimi potezami in sposobnostmi, zaznamuje človekovo duševnost, doživljanje in obnašanje.

Posamezne enote osebnosti so lastnosti, ki so lahko ali kompleksne (osebnostne poteze in temeljne dimenzije osebnosti) ali specifične. Značilnosti osebnosti so konsistentnost (relativna trajnost, ohranjanje identitete, osebnostnega pečata), individualnost (načela enakosti, različnosti in posebnost posamezne osebnosti), kompleksnost (mnoštvo lastnosti) in organiziranost (celovito, organizirano delovanje osebnosti). 

Osebnost sestavljajo različne osebnostne lastnosti, ki se razlikujejo po vsebini in obsegu. Nekatere lastnosti so specifične, druge zelo kompleksne in vsebujejo veliko specifičnih značilnosti. Bolj kot je neka lastnost kompleksna, več informacij daje o človekovi osebnosti in medosebnih razlikah. Poznavanje osebnostnih potez in temeljnih dimenzij osebnosti je pomembno, ker zajema večji del informacij o celotnem kompleksnem prostoru osebnosti – področje osebnosti, temperamenta in značaja. Z razumevanjem teh potez je moč človeka razumeti v celoti in je vse manj nepredvidljivih momentov.

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da na posameznika tekom življenja vplivajo različni dejavniki, od same strukture DNK, družine, v kateri se rodi, kulture, v katero je rojen, okolice, kjer biva in ki mu daje možnost za razvoj, ali ga pri tem zavira. Okolje je žal dostikrat tisti vsemogočni krivec, ki posameznika privede tako daleč, da naredi odklonsko, nezakonito, sramotno ali nagnusno dejanje, ki ga drugače ne bi. V skrajnem primeru je lahko okolje tisto nihalo, ki posameznika zaniha v negativno vedenje, hkrati pa je lahko ravno okolje tisto, ki mu postavi temelje za uspešno in srečno življenje.

Najpomembnejša so prva leta otroštva

Razvojna psihologija v svoji teoriji pravi, da razvoj otroka obsega celoto čustveno-osebnostnega (spremembe v doživljanju, izražanju, uravnavanju čustev, enkratnih načinov, po katerih se posameznik odziva na okolje), telesnega (spremembe zunanjih delov telesa in notranjih organov, razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti in spretnosti), spoznavnega (spremembe v intelektualnih procesih, spominu, sklepanju, reševanju problemov, govora, učenja, presojanja) in socialnega razvoja (razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti, socialnega razumevanja, moralnih vidikov vedenja).

Zelo pomembno je, da je otrokov vtis o svetu in okolici do tretjega leta njegove starosti pozitiven, saj s tem pridobi komponente, ki mu dajejo možnost, da se razvije v zdravo osebnost, vendar njegov razvoj s tem še zdaleč ni zaključen, pomembna so tudi nadaljnja leta. Kajti primarna socializacija je bila uspešna, sekundarna (šola, vrstniki) bo pa dodala še svoj košček v mozaik celote.

Otroci, ki so odraščali v okolju, kjer so bili prisotni konflikti, zlorabe in travme, bodo z veliko težavo zgradili močno in samozavestno osebnost. Neprestana bolečina otroka, ki jo čuti v okolju, ki bi mu moralo dajati popolno varnost, občutek sprejetosti, zaželenosti, pripadnosti in ljubljenosti, mu prebuja le občutek, da ni vreden ljubezni.

Boleč občutek nevrednosti, ki ga otrok nosi, se vanj naseli ali prek prevzetja tega občutja ali prek psihičnega občutja, ki kaže zgolj na starševsko nesposobnost, da bi se otroku fizično ali čustveno razdajal. Ta občutek ponovno preigra v vrtcu, šoli in ob vrstnikih, ker si podzavestno izbira okolico, ki mu potrjuje, da ni vreden ljubezni.

Vsa ta ponižanja in občutek ničvrednosti, ki jih posameznik doživi v otroštvu, ga vodijo po poti, ki ga kasneje pripelje tako daleč, da se zateče v deviantna vedenja ali preprosto večno ostane sam. Na ta način želi na zelo nekonstruktiven način opozoriti nase, na krivico, ki se mu je zgodila in ki se mu še vedno dogaja. S tem se zavaruje pred zlorabo in še kakšno travmo.

V okolju posameznik preverja svoja notranja doživetja

Okolje na človeka močno vpliva, saj se iz okolja uči o svetu. V okolju preverja svoja notranja doživetja in pridobiva informacije, ki mu dajejo osnovo, da lahko v svetu deluje. V primarnem okolju dobi prve informacije, kako naj se vede, kdo in kaj je, kaj sme in česa ne, kakšno čustvo je kje dovoljeno … na osnovi vseh teh informacij potem v okolju poišče nov vir informacij.

Sekundarno in terciarno okolje, kot so vrtec, šola, sorodniki, prijatelji, vrstniki, mu ponudi nadgradnjo že znanih informacij. Ironično pri tem je to, da je to okolje, ki potrjuje prvotne informacije, ter je ponovno vse odvisno od primarnega okolja, družine, kako posamezniku dovoljuje razvijati njegovo osebno rast, četudi v smeri, ki je sistemu primarnega okolja tuj in vsaj v začetku nesprejemljiv.

Okolje je lahko za posameznika, enako kot družina, pot do pekla, a hkrati pot do nebes.

A vendar se hitreje zalotimo v razmišljanju, da je z našo okolico nekaj narobe, kot pa da bi prišli do spoznanja, da je glavni razlog v primarni družini.

V vsakem novem odnosu preigravamo določene naučene vzorce iz primarne družine in sekundarne okolice, a to tako dolgo, dokler jih ne presežemo in ubesedimo. Šele takrat lahko gremo naprej.

Prepričana sem, da ste že slišali stavek »vsakdo pride v naše življenje z razlogom ter tudi iz njega odide z razlogom«. Ta stavek povzame našo rast ob drugem.

Ljudje, ki so bili nekaj časa del vašega življenja, so z vami odigrali čustveni ples, ki ste ga najbolj potrebovali, ko potrebe ni bilo, so odšli, ne glede na to, kako zelo ste si vi želeli, da ostanejo. Nekateri se vračajo, ali vam v test ali da sami preverijo, če so še potrebni oziroma če oni potrebujejo vas. Celotno naše življenje je ples odnosov, žal se jih največkrat premalo zavedamo, ali celo prepozno.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/04/kako-mocno-okolje-v-katerem-zivimo-vpliva-na-nas/