Ločitev vsakdo dojema drugače, predvsem pa gre za čustven odziv posameznika v zelo težki situaciji. Veliko težje je, če so ob tem prisotni otroci, ki običajno iz te »vojne« pridejo najbolj ranjeni.

Redko se zgodi, a se, da ločitev poteka mirno, da se staršem za voljo dobrobiti otrok uspe vesti odraslo. Kamor spada tudi realna in objektivna ocena novega partnerja – očima ali mačehe. Prevečkrat pa je moč slišati zgodbe, pripovedi tistih, ko so CSD, sodišče in policija popolnoma zatajili in se je tako spisala grozljivka.

Očetje si prizadevajo za sostarševstvo

Že kar nekaj let ne velja več mit, da »otrok po ločitvi pripada samo materi«. Nekateri moški so se izkazali za odlične očete, včasih boljše, kot so ženske matere. Kar pa je sprožilo novo bitko – idejo o sostarševstvu.

Načeloma sama ideja ni slaba, dokler govorimo o dveh odraslih osebah, ki hkrati ne živita predaleč narazen in sta se zmožni dogovarjati o vsem v zvezi z otrokom in tisti prehod, ko je otrok teden dni pri enem, teden dni pri drugem, ni problem. Težko pa si je predstavljati sostarševstvo, če en starš živi v Murski Soboti, drug v Kopru.

Sama zagovarjam stališče, da je vsak primer edinstven ter da bi se moralo tako tudi odločati, ne zgolj po nekem »muštru« in na podlagi »izkušenj«. Kljub temu da se poudarja, da se v teh primerih dela v korist otrok, je redko tako. Niti en »mušter« ne ustreza, ko je v igri vsaj ena oseba, ki manipulira in zlorablja sistem, pa naj gre za moškega ali žensko.

Izvedence je moč izigrati

Dostikrat je moč slišati pritožbe o tem, kako izvedenci napačno in pavšalno odločajo. Velik spor je bil nekaj mesecev nazaj, ko je bil v Pravni praksi objavljen prispevek, da način podajanja izvedeniškega mnenja, kot je sedaj praksa v Sloveniji, ni ustrezen. Seveda so izvedenci temu nasprotovali.

Na podlagi izkušenj z delom z ločenci moram potrditi, da se da teste, ki jih izvajajo izvedenci, nadigrati, podati takšne odgovore, ki bodo v korist eni strani, ker žal vsi sledijo enemu »muštru«, ki naj bi bil izoblikovan na osnovi dolgoletnih izkušenj. Na človeka vpliva marsikaj in temu ustrezno se odziva na čustvene dražljaje, ki pa niso ponovljivi in ne morejo biti reprezentativni na širši populaciji. So pa zaradi mnenja nekaterih strokovnjakov na področju klinične psihologije, ki običajno odločajo o družinskih zadevah, vsekakor dovzetni za zlorabe in manipulacije.

Dejstvo je, da v ločitvah ni zmagovalcev. Nobena pot ne vodi k skupnemu zadovoljstvu in vedno se nekdo ne strinja. Konec koncev smo ljudje sebični in si želimo, da so naše želje in potrebe uresničene. Nekaj zaradi nas, nekaj zaradi tega, ker nas je strah, kaj bo okolica rekla, če bo drugače. Ob tem pa pozabimo, da s tem lahko nekoga prizadenemo.

V takšnih trenutkih je zelo težko slišati, da imaš narobe, da bi moralo biti drugače. Običajno v takšnih trenutkih v ločitvah pride do bitke dokazovanja, kdo ima prav. V Sloveniji je moč najti veliko paleto strokovnjakov, ki bodo zavzeli eno ali drugo stališče. So pa ti potem odlični »pripomočki« pri dokazovanju, kdo ima prav. In na koncu je vse odvisno od referenc teh strokovnjakov ter všečnosti le-teh pri osebju na CSD, policiji in sodišču.

Vse to pa nikakor ni v korist otrok.

Nekatere zgodbe otrok ločenih staršev so srce parajoče

Prevečkrat so otroci ločenih staršev še žrtve novih partnerjev staršev. Tako lahko beremo zgodbo Renate, ki jo je mačeha leta zlorabljala, da ima še v odrasli dobi travme. Svojo zgodbo o tem, kaj vse je kot otrok doživljala ob mačehi in kako je mačeha še po očetovi smrti ni pustila pri miru, deli z drugimi v upanju, da bi se tudi s to problematiko začelo ukvarjati na državni ravni.

Renata meni, da bi na državni ravni morala zaživeti njena pobuda o zaščiti otrok ločenih staršev, ki pravi, da bi vsak nebiološki starš moral opraviti izpit o nenasilnih vzgojnih ukrepih in o tem, kako se vzgaja takšne otroke. Potrdilo o tem naj bi po njenem mnenju potem prejela tisti, ki ga opravi, in lokalni CSD, kar naj bi se po njenem mnenju hranilo v otrokovem osebnem arhivu CSD, prav tako pa naj bi se tam nahajalo opravičilo, da ima zlorabljen otrok ločenih staršev brez zastaralnega roka možnost vložiti (CSD mediacijo) prošnjo za poziv povzročitelju zlorab, da se opraviči za svoja dejanja.

Mogoče bi komu to res pomagalo, a težava je bistveno globlja. Hkrati pa je zelo težko nekoga prisiliti v nekaj, za kar meni, da ne potrebuje.

Vzgoja otrok je postala znanstvena fantastika

Včasih je veljalo prepričanje, da kar rečejo »ata«, to velja, brez vprašanj, brez nasprotovanj. Sama vzgoja otrok se je tekom zadnjih desetletij zelo spremenila. V ospredju niso več enake vrednote in »stari« načini vzgoje. Današnja vzgoja otrok se zdi kot znanstvena fantastika.

Ponovno je nasvetov o vzgoji toliko, kot je dejanskih strokovnjakov in samooklicanih strokovnjakov. Mnogo staršev poišče pomoč tudi na forumih, tako imamo kar lepo kopico »googlsko« vzgojenih otrok, ki so vse prej kot vzgojeni.

Prevečkrat se ravno pri ločitvah zgodi, da se pokaže, kako različen pogled imata starša na vzgojo. Postavljanje mej ni prioriteta, ker je otrok že tako »travmatiziran« zaradi ločitve. Vsaka pobuda v smeri postavljanja jasnih mej, vzpostavljanja »hierarhije« otrok – starš je redko slišana.

In ko v to vzdušje pride »nov« starš, se stvari še toliko bolj zapletejo, če ni enotnega načina vzgoje. Prostor za zlorabe in manipulacije pa tako postane pravo plesišče najrazličnejših vojnih plesov. Ponovno zmagovalca tu ni, le otrok je zlorabljen na vse mogoče načine.

»Izpite« o starševstvu bi moral narediti marsikateri biološki starš. Ker ravno on ima tisto posebno moč, da zaščiti otroka. Težko pa je, če je ta biološki starš samo to in nič drugega.

Dolžnost vsakega starša je, da zaščiti svojega otroka, četudi je ločen. Bitke z mlini na veter so sestavni del tega. A dokler se ne bo na državni ravni našla rešitev, ki bo vse tiste odlične zakone vpeljala v prakso, bodo vedno znova obstajale zgodbe otrok, ki so zlorabljeni s strani lastnih staršev ali skrbnikov.

Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni in dokler vsak posameznik tega ne bo dojel, se stvari ne morejo spremeniti. Ločitev ima več obrazov, prav tako sama vzgoja otrok, a če stojite na mestu in cepetate kot majhen otrok, da imate prav, ne želite pa dojeti, da obstaja še druga plat te iste medalje, potem rešitev ni možna. Le ustrezna komunikacija, ki predvideva, da sta obe strani resnično slišani ter razumljeni, vodi k cilju. Vse ostalo je le manipulacija ter prevlada ene strani nad drugo.

Vsekakor je to težko, če se posameznik vrti v svoji bolečini in ob tem ne dobi ustrezne pomoči, ki bi ga potegnila iz vrtinca pekla. Ravno to je tisto, kar bi moralo biti urejeno na državni ravni. Žal imamo le približke in lepotne popravke zelo resne situacije, ki se je do sedaj ni upal še nihče lotiti.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/06/21/v-locitvah-obicajno-najkrajso-potegnejo-otroci/