Osnovna definicija družine pravi, da je družina osnovna enota družbe in je skupnost članov, ki jih vežejo bivanjske, prijateljske ali sorodstvene vezi. Družina je torej »družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj,« je zapisal ameriški antropolog George Peter Murdock.

V njegovi definiciji sicer niso zajete enostarševske (ali samohranilske) družine, istospolne družine in pa družine, ki jih sestavljajo le otroci, zaradi česar je treba na pojem družine gledati še bolj široko. V različnih kulturah poznajo različne oblike in velikosti družin. A ne glede na to, kakšne oblike je družina, je za zdrav razvoj otroka nujno potrebno, da ima očetovsko in materino podobo in da nekdo te vloge dejansko odigra. Fizična prisotnost dveh oseb moškega in ženskega spola, ki sta spočela in »vzgajata« otroka, ju še ne naredi za očeta in mater.

Vloga očeta in matere je globlja in zelo pomembna pri oblikovanju otroka v zdravo, odraslo, odgovorno osebo.

Otrok se preoblikuje v skladu z vizijo staršev

Oče in mati otroku pomenita največ, čeprav velikokrat ne zmoreta, ne znata ali nočeta prav začutiti svojega otroka in lahko celo navidezno čisto odpovesta, a v najglobljih vlaknih najbolj subtilnih vibracij človeških čutenj ostaneta za vedno vpisana kot nezamenljiva in nenadomestljiva, četudi je vez med njima in otrokom pretrgana.

Otrok se vedno preoblikuje v skladu z vizijo svojih staršev in bližnje okolice. Kaj kmalu se nauči, da je opažen in sprejet, če je podoben starševski oziroma družinski sistemski podobi, četudi gre za negativno pozornost ali celo zlorabo.

Ne glede na vse otrok išče odnos, pozornost, tisti dražljaj, ki mu bo dal občutek pripadnosti in varnosti, čeprav je za okolico njegov cilj nemoralen. Brez občutka varnosti in pripadnosti ne more preživeti in je za to pripravljen narediti čisto vse.

Vsaka družinska dinamika ustvarja svoj sistem varnosti in pripadnosti, vsak član družine je pomemben za celoto in brez njega se dinamika v družini spremeni v nerazumljiv, strah zbujajoč kaos, čeprav je mogoče že sam družinski sistem kaotičen. Vsak družinski član daje svoj doprinos, ima svoje zadolžitve, svojo vlogo in svoje mesto v celoti.

Vloga matere v življenju otroka

Mati bi morala biti srce družine, tista oseba, ki naj bi ljubila brezpogojno. Ne glede na to, koliko napak tekom otrokovega razvoja naredi, ostaja mati. Mati je tista, ki naj bi zmogla premostiti vse.

Otrok se od matere nauči, kaj je ljubezen, nežnost, naklonjenost in zlasti, kaj pomeni biti ljubljen in sprejet. Ravno ta materin vzorec ljubezni in sprejetosti otrok pozneje išče v ostalih odnosih.

Mati je tista, ki otroku zagotovi občutek pripadnosti, ki ni samoumeven, občutek želenosti, hotenosti in ljubljenosti. Otrok se mora dejansko čutiti kot del družinskega sistema, mora čutiti, da je tam željen, sprejet in spoštovan.

Vloga očeta v življenju otroka

Oče naj bi bil steber družine in naj bi predstavljal varnost za celotno družino. On je tisti, ki s svojo moško energijo prinaša stabilnost v sistem. On je tisti, ki otroku širi obzorja, ga uvede v svet zunaj družine, mu pokaže in razloži, da je svet tam zunaj varen, da se lahko vedno vrne in da zmore.

S svojim zaupanjem in vero v otroka omogoči, da otrok naredi odločilni korak in poleti v svet in tam tudi uspe.

Oče da otroku občutek varnosti, samozavesti, občutek za tveganje in vero vase.

Ne glede na to, koliko se oče ali mati trudita, drug drugega ne moreta zamenjati. Očetovo energijo in čutenja lahko da samo oče, materino energijo in čutenje lahko da samo mati. Nikoli in nikdar ne moreta zamenjati ali nadomestiti drug drugega, pa naj bo želja še tako iskrena in trud še tako srčen.

Če že poskusita nadomestiti manjkajočega starša, je pot do sreče kovana s peklom.

Pomen tega, da se vloge ne morejo nadomestiti, se najhitreje izgubi v družini, kjer je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov z otrokom samo en starš. V veliki večini se en starš trudi opravljati obe nalogi, se pritožuje nad nefunkcionalnostjo drugega starša, s tem pa si koplje jamo.

V povprečju so največkrat matere tiste, ki se znajdejo v takšni vlogi. Dostikrat so še prežete s sovraštvom do očeta otrok in se na vse pretege trudijo vzeti očetu tisto, kar mu največ pomeni, stik z otrokom.

V tej svoji bitki, nerganju in dokazovanju svojega prav ne vidijo, da le jemljejo otroku čustva in ga s tem determinirajo za celo življenje. Otrok si vedno ustvari svoj pogled na zadevo, a njemu sta sveta oba starša in blatenje enega v njem prebudi le sovraštvo in željo po begu.

Takšen otrok nato v svoji bolečini, dvomu v sebe, saj navsezadnje blatenje enega starša zanj pomeni napad na njegovo integriteto, v njem zbudi občutek nevrednosti in potem v življenju išče odnose, ki njegov občutek potrdijo.

To sicer ne pomeni, da so enostarševske družine vnaprej obsojene na propad. Otrok ima vedno enega očeta in mater, vlogo le-teh pa lahko marsikdo zamenja. Oče ali mati, ki je odsoten/a, otroku sicer sporoča, da je nevreden, ampak v odnosu z drugo osebo istega spola, kot je odtujeni starš, si otrok lahko ustvari dokaj normalno življenje in se čuti sprejetega in ljubljenega.

Bistvo je, da vlogo očeta in matere nekdo v njegovem življenju odigra. Veliko je bilo govora tudi o tem, da so se vloge mater in očetov malce spremenile, ker moški postajajo bolj poženščeni in matere bolj možate, a primarna vloga se ni spremenila. Oče ne more roditi in mati »ne more stoje lulat«.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/03/vloge-matere-in-oceta-v-druzini/