Ljudje se med seboj razlikujemo po osebnosti, ki je celovit sistem človekovih relativno trajnih duševnih, vedenjskih in telesnih lastnosti, ki se povezujejo in integrirajo. Osebnost zajema vse pomembne človekove značilnosti, vključno z osebnostnimi potezami in sposobnostmi, zaznamuje človekovo duševnost, doživljanje in obnašanje.

Posamezne enote osebnosti so lastnosti, ki so lahko ali kompleksne (osebnostne poteze in temeljne dimenzije osebnosti) ali specifične. Značilnosti osebnosti so konsistentnost (relativna trajnost, ohranjanje identitete, osebnostnega pečata), individualnost (načela enakosti, različnosti in posebnost posamezne osebnosti), kompleksnost (mnoštvo lastnosti) in organiziranost (celovito, organizirano delovanje osebnosti). 

Osebnost sestavljajo različne osebnostne lastnosti, ki se razlikujejo po vsebini in obsegu. Nekatere lastnosti so specifične, druge zelo kompleksne in vsebujejo veliko specifičnih značilnosti. Bolj kot je neka lastnost kompleksna, več informacij daje o človekovi osebnosti in medosebnih razlikah. Poznavanje osebnostnih potez in temeljnih dimenzij osebnosti je pomembno, ker zajema večji del informacij o celotnem kompleksnem prostoru osebnosti – področje osebnosti, temperamenta in značaja. Z razumevanjem teh potez je moč človeka razumeti v celoti in je vse manj nepredvidljivih momentov.

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da na posameznika tekom življenja vplivajo različni dejavniki, od same strukture DNK, družine, v kateri se rodi, kulture, v katero je rojen, okolice, kjer biva in ki mu daje možnost za razvoj, ali ga pri tem zavira. Okolje je žal dostikrat tisti vsemogočni krivec, ki posameznika privede tako daleč, da naredi odklonsko, nezakonito, sramotno ali nagnusno dejanje, ki ga drugače ne bi. V skrajnem primeru je lahko okolje tisto nihalo, ki posameznika zaniha v negativno vedenje, hkrati pa je lahko ravno okolje tisto, ki mu postavi temelje za uspešno in srečno življenje.

Najpomembnejša so prva leta otroštva

Razvojna psihologija v svoji teoriji pravi, da razvoj otroka obsega celoto čustveno-osebnostnega (spremembe v doživljanju, izražanju, uravnavanju čustev, enkratnih načinov, po katerih se posameznik odziva na okolje), telesnega (spremembe zunanjih delov telesa in notranjih organov, razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti in spretnosti), spoznavnega (spremembe v intelektualnih procesih, spominu, sklepanju, reševanju problemov, govora, učenja, presojanja) in socialnega razvoja (razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti, socialnega razumevanja, moralnih vidikov vedenja).

Zelo pomembno je, da je otrokov vtis o svetu in okolici do tretjega leta njegove starosti pozitiven, saj s tem pridobi komponente, ki mu dajejo možnost, da se razvije v zdravo osebnost, vendar njegov razvoj s tem še zdaleč ni zaključen, pomembna so tudi nadaljnja leta. Kajti primarna socializacija je bila uspešna, sekundarna (šola, vrstniki) bo pa dodala še svoj košček v mozaik celote.

Otroci, ki so odraščali v okolju, kjer so bili prisotni konflikti, zlorabe in travme, bodo z veliko težavo zgradili močno in samozavestno osebnost. Neprestana bolečina otroka, ki jo čuti v okolju, ki bi mu moralo dajati popolno varnost, občutek sprejetosti, zaželenosti, pripadnosti in ljubljenosti, mu prebuja le občutek, da ni vreden ljubezni.

Boleč občutek nevrednosti, ki ga otrok nosi, se vanj naseli ali prek prevzetja tega občutja ali prek psihičnega občutja, ki kaže zgolj na starševsko nesposobnost, da bi se otroku fizično ali čustveno razdajal. Ta občutek ponovno preigra v vrtcu, šoli in ob vrstnikih, ker si podzavestno izbira okolico, ki mu potrjuje, da ni vreden ljubezni.

Vsa ta ponižanja in občutek ničvrednosti, ki jih posameznik doživi v otroštvu, ga vodijo po poti, ki ga kasneje pripelje tako daleč, da se zateče v deviantna vedenja ali preprosto večno ostane sam. Na ta način želi na zelo nekonstruktiven način opozoriti nase, na krivico, ki se mu je zgodila in ki se mu še vedno dogaja. S tem se zavaruje pred zlorabo in še kakšno travmo.

V okolju posameznik preverja svoja notranja doživetja

Okolje na človeka močno vpliva, saj se iz okolja uči o svetu. V okolju preverja svoja notranja doživetja in pridobiva informacije, ki mu dajejo osnovo, da lahko v svetu deluje. V primarnem okolju dobi prve informacije, kako naj se vede, kdo in kaj je, kaj sme in česa ne, kakšno čustvo je kje dovoljeno … na osnovi vseh teh informacij potem v okolju poišče nov vir informacij.

Sekundarno in terciarno okolje, kot so vrtec, šola, sorodniki, prijatelji, vrstniki, mu ponudi nadgradnjo že znanih informacij. Ironično pri tem je to, da je to okolje, ki potrjuje prvotne informacije, ter je ponovno vse odvisno od primarnega okolja, družine, kako posamezniku dovoljuje razvijati njegovo osebno rast, četudi v smeri, ki je sistemu primarnega okolja tuj in vsaj v začetku nesprejemljiv.

Okolje je lahko za posameznika, enako kot družina, pot do pekla, a hkrati pot do nebes.

A vendar se hitreje zalotimo v razmišljanju, da je z našo okolico nekaj narobe, kot pa da bi prišli do spoznanja, da je glavni razlog v primarni družini.

V vsakem novem odnosu preigravamo določene naučene vzorce iz primarne družine in sekundarne okolice, a to tako dolgo, dokler jih ne presežemo in ubesedimo. Šele takrat lahko gremo naprej.

Prepričana sem, da ste že slišali stavek »vsakdo pride v naše življenje z razlogom ter tudi iz njega odide z razlogom«. Ta stavek povzame našo rast ob drugem.

Ljudje, ki so bili nekaj časa del vašega življenja, so z vami odigrali čustveni ples, ki ste ga najbolj potrebovali, ko potrebe ni bilo, so odšli, ne glede na to, kako zelo ste si vi želeli, da ostanejo. Nekateri se vračajo, ali vam v test ali da sami preverijo, če so še potrebni oziroma če oni potrebujejo vas. Celotno naše življenje je ples odnosov, žal se jih največkrat premalo zavedamo, ali celo prepozno.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/08/04/kako-mocno-okolje-v-katerem-zivimo-vpliva-na-nas/