V pogovorih o nasilju nad ženskam dostikrat slišim stavek: »Si je že zaslužila!« ali »Kaj pa je tako nora da drži. Ji že paše.«. Teh besed nočem razumeti, če ravno bi kdo rekel, da »kmečka pamet« pravi tako. Ob ženskah, ki so žrtev nasilja, dobim, glede na to, da sem vrsto let delala kot zakonska in družinska terapevtka, jasno sliko o vzroku / izgovoru zakaj je tako. Ampak če stopim korak nazaj, res ni ravno razumljivo, zakaj ženska, ki je žrtev nasilja to trpi. »Zakaj takšnega človeka ne prijavi?« »Ali sploh ve, da to ni prav?« »Ali res nima kam?« »Še manj je jasno, zakaj se vrača?« Veliko zakajev, veliko odločitev, ki niso razumljive in glavno vprašanje, ali so si res to zaslužile.

Nasilje ni nikoli rešitev

Po mojem mnenju ni nasilje rešitev problemov, prav tako si ženska (enako otrok) z ničemer ne zasluži nasilja. Priznam, da smo včasih naporne in da znamo »pit kri«, a to še vedno ne pomeni, da se lahko nad nami zganja nasilje. Podobno bi bilo, če bi lahko opravičili krajo v trgovini z izgovorom, da je izložba izzivala in se ponujala. Razlog, zakaj vseeno nekatere ženske to trpijo je v načinu življenja, ki so ga imele v otroštvu. In smo ponovno pri »Freudu« in »valjenju krivde« na starše. Če nam je prav ali ne, je dejstvi, da smo v zgodnjem otroštvu dobili neke vrste čustvene zapise na osnovi katerih izbiramo prijatelje, službo in nenazadnje partnerje. Ob partnerju odigramo ponovno ples čutenj, ki nas je oblikoval v zgodnjem otroštvu. Ta čutenja so nam blizu in so nam varna. Ob njih se počutimo varne in vsemogočne, daje nam smisel, ter nam daje odgovore na vprašanja kdo smo in kaj smo. Ne glede na to, kaj je tisto kar smo dobili v zgodnjem otroštvu, je pa odvisno od nas, kaj bomo s t.i. doto naredili.

Zlorabljena ženska in za sabo dolgo zgodovino zlorab

Ženska, ki dovoljuje, da partner izvaja nasilje nad njo, je v večini primerov zgolj ženska, ki je nasilje doživela že kod majhna deklica. To ne pomeni, da so jo doma tepli, lahko je bila žrtev katerega koli nasilja (psihičnega, fizičnega, spolnega, ekonomskega …). Iz tega nasilja je kot varno čutenje vzela le strah. In nevede bo iskala partnerja, ki bo znal ta strah prebuditi v njej. Zavestno bo iskala nekaj drugega, a čutenja in telo jo bo usmerjalo k strahu. Sprva, ko je v fazi zaljubljenosti, je vse lepo in prav, a ko to obdobje mine, pride zgolj nasilje in večni krog ponavljanja. Obdobje, ko je vse v redu, kjer so na nek način nebesa, temu sledijo dogodki, ki pripravljajo pot za izbruh – nasilje, in končno nasilje, po njemu sledi obdobje umirjanja, ko ženska sliši vse tisto kar želi, kar jo pomiri in dobi zagotovila, da se ne bo ponovilo. Ponovno nebesa in krog je sklenjen in prične se ponovna, enaka pot. Z vsako novo ponovitvijo samozavest in samospoštovanje ženske izginja, dokler ne postane zgolj lutka v rokah moškega, medla slika tistega kar je nekoč bila. Ni ji lahko, ker namesto podpore dobiva zgolj očitke, kako neumna je. Namesto, da bi ji okolica pomagala, da ponovno zgradi lastno samopodobo in dobi dovolj moči, da se bori, dobi le obsojanje in nerazumevanje. Glavna ironija pa je v tem, da sama iz tega kroga ne more, ker rabi pomoč okolice, okolice, ki jo le obsoja. Lahko se obrne na ustrezne institucije, a po navadi to naredi ženska, ko je že prepozno in zahteva preveč. Vsekakor ni samo sama kriva za nasilje in si nikakor tega ne zaslužili.

Po mojem mnenju, če bi bilo več razumevanja in več sodelovanja, bi bilo manj teh, ki so žrtve. Definitivno so ženske, ki so žrtve nasilja tiste, ki odločajo same kako naprej, a se morajo odločiti same, če resnično želijo iz tega vzdušja in so pripravljene stopiti na pot, ki bo vse prej kot lahka, a je vredna cilja, ki čaka na koncu. A vsekakor potrebujejo pomoč okolice, ramo kjer se lahko zjočejo, varno okolje, kjer lahko povedo vsa svoja občutja, so slišane in sprejete takšne kot so.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2019/11/25/si-je-ze-zasluzila-2/