Bolj ali manj smo bili vsi vzgojeni v smeri: naredi šolo, najdi službo, partnerja, nato ustvari »štalco in kravco« ter živi »happy ever after«. In definitivno več od tega ni. Nekaterim je to uspelo, drugim pač ne.

Dandanes velja nekakšna »fama«, da je ločitev težka, da negativno vpliva na otroke. Mogoče že res, ampak tisto, kar je dejansko težavnega in travmatičnega, je proces, ki se dogaja po ločitvi, in celotna dinamika bojev, ko se ločujeta dva ali eden ranjen človek.

V preteklosti se je izoblikoval nekakšen vzorec, ki naj bi veljal za dogajanja pred ločitvijo, ob njej in po njej. Včasih so v večini vložile predlog za ločitev ženske, nekaj je bilo tistih, ki so bile žrtve in so bežale, nekaj tistih, ki so imele upravičen razlog, nekaj tistih, ki so bile preprosto zlobne in so za svojo strategijo preživetja izbrale izkoriščanje moških. Imele so sistem najti moškega, ga izkoristiti, najti boljšega in prvega zatreti v kali. Nekaj žensk, ki se je ločilo, je bilo tistih, ki so moža pustile zaradi alkohola in drugih žensk ter so šle v svet polne zamer, s prepričanjem, da ta »pra*« svojih otrok nikoli več ne bo videl. In še bi lahko naštevali.

Ni moj namen pisati o normalnih ločitvah, ko se ločujeta dve zreli, odrasli osebi, kjer je čisto realno in normalno, da se odločita za t. i. skupno skrbništvo, kar v zadnjih letih CSD in sodišče tudi spodbujata. Danes bo govora o tistih ločitvah, ko so ženske, in ja, žal so ženske prevečkrat tiste, spletkarile, zlorabljale sistem, manipulirale in igrale žrtev, da so dosegle lastno ugodje. Pri tej igri jim je bilo mar le zase in za nikogar več. In zaradi teh žensk vladajo takšno nezaupanje in nestrpnost ter posploševanje, ki prinesejo le slabo. Da ne bo pomote, tudi moški znajo nagajati, a to, kar zmore ženska, ko je ranjena, moški v vsej svoji najhujši obliki ne doseže niti v 10 odstotkih.

Razlogov, zakaj se ženska odloči, da bo naredila prav vse, da bo v bitki z bivšim zmagala, pa četudi prek trupel, običajno otrokovih, je veliko. Skupno je le to, da je ranjena in da ne zmore objektivne presoje. Je kot odvisnik, ki noče sprejeti, da ima težavo. Ravno zaradi tega potem nastajajo zapleti, ki se končajo z izvršbo otrok. In vedno se bo našel odvetnik, ki bo svojih 5 minut iskal tudi v tem, da bo kritiziral sistem.

V svojem večletnem delu z ločenci in ob dejstvu, da sem tudi sama ločena, lahko potrdim, da je sistem slab, a glavna težava ni v sistemu, ampak v nas ločencih. Zelo težko je nekomu, ki je ranjen, ki občuti le lastno bolečino in ve ter čuti, da dela prav, razložiti, da nima prav. To je podobno, kot da ti cel svet želi razložiti, da je Zemlja ravna, ti pa veš, da ni. A preverjeno, z neupoštevanjem še tako neumnih predlogov CSD in sodišča, ne prideš daleč. Z dokazovanjem, da je tvoje prav, ne prideš daleč, ker na koncu trpijo le otroci.

Žalosti pa me, da omenjene institucije delujejo po nekakšnem »kolektivnem spominu« in ne zmorejo obravnavati primerov individualno in neodvisno od povprečja. Tako mati ali oče, ki prepreči stik, takoj obvelja za nekoga, ki nagaja in navezuje otroka nase. Pa ni vedno tako. Žal pa je zaradi tega prišlo zaradi prepogostih primerov manipulacij žensk v imenu »koristi otroka«, ki so v ozadju skrivali nekaj čisto drugega.

Tekom svojega dela in po pogovorih z mnogimi drugimi, ki se ukvarjajo z ločitvami, sem opazila en zelo strašljiv vzorec. Običajno gre za žensko, ki že ima nagledano novo žrtev, ali ji trenutni partner ne daje toliko ugodja, kot ga želi. Koraki, kako bo naredila sebe za žrtev in izigrala vse, tako sistem kot okolico, so:

1. Prijateljicam razlagaj, kako veliko dela imaš in kako rada imaš moža in kaj vse delaš zanj, pri tem pretiravaj, da te bodo spraševale, če si nora.

2. Vsake toliko časa potoži, da je mož spil toliko in toliko in je bil potem nasilen, pa še omeni, da te menda vara in da ima čudne spolne želje.

3. Bodi zamorjena in jokava in potoži, da je nesramen, ampak da te ima rad in otroka tudi.

4. Povej, da se je drl in da jih je dal otroku čez rit brez zveze in da ne veš, kaj bi in da nimaš kam iti.

5. Te korake ponavljaj tako dolgo, da ti prijateljice svetujejo, da si poišči pomoč.

6. Pojdi na CSD in odigraj nevedno žensko, ki ne ve, kaj bi sama s sabo, da se strokovni delavki zasmiliš in ti ponudi pomoč, ti pa najdi tisoč in en izgovor, poln strahu.

7. Pojdi na CSD in povej, da je bil mož nasilen, in se zjoči ter reci, da te je strah.

8. Pojdi na CSD in povej, da je bil mož nasilen do otroka in da te je zelo strah.

9. Sprovociraj moža do te mere, da bo znorel in se bo začel dreti, da bodo vsi sosedje slišali, ti pa poleg joči in izigravaj žrtev, potem nekaj dni hodi s sklonjeno glavo in z močnim make upom ter v ohlapnih oblekah, ki zakrijejo vse.

10. Pojdi na CSD povedat, kaj se je zgodilo, pa še kakšna soseda naj gre poleg.

11. Sprovociraj moža do te mere, da ti da klofuto, in pokliči policijo, v zapisnik podaj polno laži, predvsem v smislu »me je strah za življenje« itd., da mož dobi prepoved približevanja.

12. Pojdi na CSD in povej, kaj se je zgodilo, strokovna delavka bo tako svetovala razhod.

13. Pojdi do odvetnika in vloži ločitev.

14. V času do sodišča igraj žrtev, hodi na CSD za vsako moževo besedo (ni moškega junaka, ki ženski v takšnem vzdušju ne bi zabrusil kakšne žal besede), in po možnosti še k zdravniku po antidepresive, ker je prehudo, pa ne pozabiti v vrtcu in šoli pretiravati z lažmi.

15. Na sodišču potem igraj žrtev, veliko jokaj in če ti slučajno ne bi verjeli, izdahni, da je spolno zlorabil otroka.

16. Če se kaj zalomi, obvesti medije, obvezno, če so igro spregledali, saj je moč ulice močnejša od vsega.

Običajno na tem mestu dobimo može, ki se raje umaknejo, in žene, ki lažejo, spletkarijo itd. ter svoje znanje širijo dalje. Dostikrat tovrstni način svetujejo tudi odvetniki. Institucije so tovrstno prakso sicer že spregledale, a žal v isti koš zmetale vse.

Na drugi strani so potem nastali miti o moških, ki so »pra* in takšne svin*«, da lastne otroke zlorabljajo, kar sicer še ne pomeni, da takšni ne obstajajo. Hkrati so možje dobili možnost se boriti, ker je nekaj uradnikov videlo, da so dejansko oni žrtve. Sicer je to bitka na dolgi rok in terja ogromno finančnega zalogaja, a na koncu je zmaga.

Zaradi napak v preteklosti, premnogih podlih iger, je žal zdaj stanje na področju ločitev problematično. T. i. normalnih ločitev je zelo malo, večina je tistih, kjer se ločujeta dva in je vsaj eden ranjen in v svoji bolečini ne vidi svojih dejanj. Procesi se vlečejo, dogajajo se vse mogoče zlorabe, obtoževanja, kot bi gledal bitko dveh verstev. Vsak je prepričan v svoje, vmes je otrok. V teh bitkah je ravno otrok tisti, ki cel spekter čutenj prevzame nase. Starša v bitki na veliko obtožujeta drug drugega, iščeta tisoč in en dokaz, da imata prav in da je njuna odločitev prava. Otrok dejansko postane predmet in bije se bitka o njegovem lastništvu. Ta starša ne dojameta tega, da otrok pripada le sam sebi in da jima to, da sta ga spočela in spravila na svet, ne daje pravice lastništva. In potem se ustaljeni vzorci preteklosti prepletajo z nespoštovanjem zakona. Žal so matere tiste, ki nimajo najmanjšega pojma, ali pa ga nočejo imeti, kaj piše v Družinskem zakoniku (138. do 141 člen). Zavestno kršijo zakon in niti ena institucija jih ne kaznuje za to, se pa iščejo napake v postopku in o tem se razpravlja s širšo javnostjo. Ko se pa v podobni zgodbi znajde mati, ki dejansko mora zaščititi otroka, ji nihče zaradi prejšnjih mater ne verjame in dobiva kazen za kazen, izvršbo za izvršbo in rezultat na koncu je ta, da se zlomi in otrok … njegova čutenja tako in tako niso pomembna.

Kjer je mati, je tudi oče in so očetje, ki bijejo bitko z onimi samovšečnimi, posesivnimi mami, ki želijo le očetu nagajati. Ker so igre teh žensk res izpiljene in izprijene, večino časa ta oče opravičuje sebe in pojasnjuje dejanja, ki jih ni naredil in se na njih niti v najbolj dramatičnem, fantazijskem filmu ne bi spomnil. Napake mater so na tem mestu lahko vidne iz vesolja, a se nikomur ne zdijo sporne, če pa se že najde kdo, ki reče tole ni OK, ga mati eliminira. So pa tudi očetje, ki so to samo na papirju in jim je prav vseeno, kaj se z otrokom dogaja. Nekaj mater se sicer bori z mlini na veter, da bi tega moškega premaknile, a je to bitka brez uspeha in v svoji želji, da bi dosegle svoje, gredo predaleč in zanemarijo svoje življenje, o koristi otroka pa tu ne bi zgubljala besed. Ker so prepričane, da delajo izključno v korist otrok in znajo svoja dejanja podkrepiti s tisoč in eno raziskavo, mnenjem že katerega strokovnjaka, ne slišijo tega, da nikogar ne moreš prisiliti v nič.

Zato ima vsaka zgodba, ki se znajde v medijih, svoje ozadje in dve plati medalje, skupno jim je to, da stanje nikakor ni v korist otroka, pa naj še tako vsi zatrjujejo, da delajo prav to. Najhuje je to, da najbolj boleče in zločinske zgodbe nikoli ne pridejo v javnost. Da starši v teh primerih niso nikoli kaznovani, tisto, kar so naredili pa … institucije vedo za to, a ker so same naredile ogromno napak, je veliko lažje vse pomesti pod preprogo. Spremembe na tem področju so nujne, a kaj ko je vsak poskus spremembe utišan, ker je javnosti prikazan napačen vidik. Hkrati so starši in otroci, ki živijo v ločenih družinah, diskriminirani, o tem nihče ne govori, ker so že v sami kali utišani. Nihče se ne vpraša, kakšno je dejansko življenje v takšni družini, s kakšnim težavami se soočajo, kje vse so prikrajšani in kakšna je pot, čez katero mora takšna družina. Ker so sami krivi za svoje stanje in jim ni uspelo tisto, kar uspe vsakemu, in se jim pripne tisoč in ena etiketa. Vsaka družina ima svojo dinamiko in to je treba tu upoštevati, ker vsaka mati, ki se je ločila, ni »pr*« in vsak oče, ki se je ločil, ni »ženskar, nasilnež in alkoholik«.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/05/28/odvzem-otroka-in-bitke-druzin-locenih-starsev/