Avtor: Alenka Gabrovec

Velik del naših prepričanj izhaja iz tega, kako smo bili vzgojeni, iz kakšnega okolja izhajamo. Na ta način potem znanje in prepričanja prenašamo na potomce. Žal pa se dostikrat zgodi, da starši v luči prepričanja, da delajo za svoje otroke najboljše, otrokom v resnici tlakujejo pot v pekel.

Dolžnost staršev je, da poskrbijo za otrokove čustvene potrebe in duševno zdravje. Da bo otrok odrasel v odgovorno odraslo osebo ter razvil svoje potenciale, mora od svojih staršev ali skrbnikov dobiti občutek, da je spoštovan, da njegove pravice razumejo in upoštevajo, da lahko čuti, kar čuti, da lahko doživlja, kar doživlja in da odrasli ob njem spoznajo, da se lahko tudi oni od njega kaj naučijo.

Samopodoba otrok namreč temelji na spoštovanju in odzivnosti bližnjih oseb na njihove specifične potrebe. Otroci, ki nimajo na voljo ustreznih modelov ali zadostne opore staršev, imajo običajno slabšo samopodobo, ker čutijo, da jih odrasli ne sprejemajo ali da jim ni mar zanje.

Kako blizu čustvenega izsiljevanja so starši v času covida-19

Covid-19 je odgrnil marsikatero tančico težav, ki so se leta kopičile. Zelo priročno je govoriti o tem, kako otroci trpijo, ker se ne šolajo v šolskih klopeh, a ob tem se kaj hitro pozablja, kako dejansko prihaja do nepopravljivih psihičnih posledic.

Že leta se opozarja na pomanjkanje ustreznih strokovnjakov s področja otroške psihologije, pa naj gre za pedopsihologe, pedopsihiatre, psihoterapevte ali družinske terapevte.

Ogromno je otrok, ki so še pred epidemijo potrebovali strokovno psihološko pomoč, pa je niso dobili, ker ni bilo strokovnjakov oziroma so čakalne vrste neživljenjske, ali pa starši niso znali ali hoteli prepoznati otrokove stiske.

Otrok, ki je ranjen, je otrok, ki bo bistveno bolj dovzeten za to, da bo covid-19 pustil zanj nepopravljive psihične posledice. Večini otrok bo to obdobje le eden izmed dogodkov v življenju. Kako bodo to obdobje preživeli, je odvisno predvsem od staršev.

Določene ukrepe imamo, ker naj bi pripomogli k izboljšanju epidemiološke slike. Kar nekaj je nasprotnikov ukrepov in marsikdo je tudi starš. Svojega otroka potem uči veliko različnih stvari, od tega, da se je za svoj prav treba boriti, pa če tudi na škodo drugih, do tega, da se je treba vodilnim upirati.

Dokler otrok to vzame kot del svojega življenja, je OK, a se kaj hitro zalomi, ko otrok čuti, da prepričanje staršev ni dobro. Prav hitro se bo znašel v situaciji, kjer se bo moral odločati, ali staršem povedati, kaj meni, kar bodo naredili redki, ali izoblikovati neki lažni jaz in biti žrtev čustvene zlorabe.

Doc. dr. Andreja Poljanec, vodja študijskega programa Psihologija na SFU Ljubljana, meni, da je meja med prepričanjem staršev in čustveno zlorabo tanka, ter dodaja: »Starši naj svoja nesoglasja, prepričanja, ki so drugačna od tega, kar določa zakon ali v primeru trenutne situacije v državi ukrepi, razrešujejo v odraslih odnosih.

Otrok bo namreč moral ukrepe spoštovati, saj bo sicer izpostavljen, osramočen, lahko celo kaznovan. Zato ga glasno izražanje prepričanja staršev, sploh v primerih, ko je pogosto in jasno poudarjano drugačno, ali pa je glede določenega ukrepa precej jeze, godrnjanja, prezira, spravlja v zelo veliko stisko.

Ubogati bo moral, podpore staršev pa nima oz. ima celo močna čustvena sporočila v drugi smeri. Notranje je to precejšnja frustracija in ni pošteno, da jo starši povzročajo, saj je obdobje, v katerem se nahajamo in ga večina ni vesela, že tako dovolj naporno.«

Kaj sploh je čustvena zloraba

V strokovni literaturi se najde kar nekaj definicij o tem, kaj je čustvena zloraba. Čustvena zloraba je:

• vzdrževani vzorec besednega nasilja in poniževanja s strani pomembne (navezovalne) odrasle osebe, ki vodi v poškodbo otrokove samopodobe in/ali socialnih kompetenc; gre za sistematično ponižanje in razvrednotenje otroka,
• ponavljajoči se vzorec škodljivih interakcij med staršem in otrokom, ki postane tipičen za odnos med njima.

Čustvena zloraba nad otroki se kaže v:

• zaničevanju, omalovaževanju, degradiranju, osramotitvi ali posmehovanju otroku (npr. besede: »Zakaj nisi kot …«, »…ima pa boljše ocene«);
• osamitvi otroka zavoljo kritiziranja ali kaznovanja (npr. daljša prepoved druženja v živo ali preko spleta, ker naloga ni bila dovolj dobro narejena, ker soba ni dovolj dobro pospravljena …;
• poniževanju otroka v javnosti (npr. otrok se popacka in mu povemo, da je kot pujs, ter s tem dosežemo smeh okolice);
• ustrahovanju, izvajanju življenjsko ogrožajočih dejanj (npr. siljenje v dejavnost, ki se je boji, vožnja s štirikolesnikom, padalstvo …);
• navdajanju otroka z občutkom, da ni varen (npr. razlaganje, kako so po svetu pedofili in morilci ter da ne sme po temi sam hoditi okoli, večno spremljanje otroka povsod);
• izpostavljanju otroka nerealističnim pričakovanjem z grožnjo izgube, škode ali nevarnosti, če jih ne bo izpolnil (npr. zahteva po dobrih ocenah);
• izrekanju groženj ali izvajanju nasilja nad otrokom, osebami ali objekti, ki jih ima otrok rad (npr. uničevanje najljubše igrače, striženje las na silo …);
• izkoriščevalskem ali kvarnem vedenju, ki otroka spodbuja k razvoju neprimernih vedenjskih vzorcev (npr. zahteva o nenošenju mask);
• dopuščanju ali spodbujanju antisocialnega ali razvojno neprimernega vedenja (npr. dopuščanje, da otrok uničuje šolsko lastnino, v trgovini meče stvari po tleh …);
• spodbujanju ali siljenju k opuščanju razvojno ustrezne avtonomije (npr. zahteva, da piše z desno roko, čeravno je desničar);
• omejevanju ali oviranju kognitivnega razvoja;
• odrekanju čustvene odzivnosti (ignoriranje otroka ali neizražanje naklonjenosti, nege in ljubezni do otroka);
• zavračanju (izogibanje ali odrivanje proč):
• izoliranju (zapiranje);
• izpostavljanju otroka nerazumnim omejitvam svobode gibanja ali socialnih interakcij;
• nezanesljivem ali nekonsistentnem starševstvu (kontradiktorne in ambivalentne zahteve),
• zanemarjanju duševnega zdravja, zdravstvenih in izobraževalnih potreb (ignoriranje, preprečevanje ali nezmožnost zagotavljanja postopkov oz. storitev, usmerjenih na čustvene, vedenjske, telesne ali izobraževalne potrebe oz. težave),
• prisotnosti pri nasilju med staršema.

Ob tem je nujno poudariti, da en sam dogodek ne pripelje do čustvene zlorabe, ampak ponavljajoče se dogajanje. Ponavljajoče se »napake«, ki so mogoče v očeh staršev nekaj čisto običajnega, kar počnejo vsi in so starši počeli tudi njim, prizadene otrokov koncept o sebi do te mere, da se ne čuti več vrednega spoštovanja, prijateljstva, ljubezni in naklonjenosti.

Ravno čustvena zloraba otrok je tista oblika medosebnega nasilja, ki za sabo pusti najbolj uničujoče posledice za osebnostni razvoj. Žalitve, zasmehovanje, psihološki pritiski, vzbujanje občutkov krivde in raznovrstne čustvene manipulacije so neposredno usmerjene v napad osebe kot take, medtem ko je pri drugih oblikah nasilja navadno osnovna tarča telo.

Čustvene zlorabe imajo dolgoročne, strašljive posledice

Čustvena zloraba kritično prizadene otrokovo samopodobo in samospoštovanje ter dolgoročno zaznamuje otrokovo razmišljanje in čustvovanje, ki se kaže v prežetosti s sramoto in depresivnostjo. Uniči otrokov občutek varnosti v življenju.

Nižja samopodoba in občutek, da v življenju ni varen, negativno vpliva na:

• intrapersonalno razmišljanje in doživljanje (pogled na svet je negativen: prebudi simptome tesnobe, depresijo ter samomorilska nagnjenja);
• čustveno zdravje in stabilnost (pojavijo se borderline osebnostne strukture);
• čustveno odzivnost (pojavijo se težave pri obvladovanju impulzov, obvladovanje jeze, težnja po telesni samopoškodbi, motnje hranjenja in motnje odvisnosti);
• socialne spretnosti in socialno vedenje (pojavijo se težave pri navezovanju medosebnih stikov, nizka socialna kompetentnost, nizka stopnja simpatije in empatije za druge, samoizolacija, nesprejemanje, seksualna neprilagojenost, odvisnost, agresivnost ali nasilje, delikventnost ali kriminaliteta);
• učenje in akademsko učinkovitost (pojavijo se težave pri učenju, težave pri moralnem presojanju);
• telesno zdravje in razvoj.

Otrok, ki je bil žrtev takšne ali drugačne zlorabe, ga le-ta spremlja tudi kasneje, v odrasli dobi.

Posledice čustvene zlorabe v otroštvu

Ranjene osebe v otroštvu so tudi kasneje v življenju izpostavljene dolgoročnim negativnim posledicam teh izkušenj in dostikrat kompulzivno, nevede ponavljajo zlorabe. Žal pa dostikrat za čustvene zlorabe sploh ne vedo, ker jim je to domače, hkrati pa nima »zunanjih« vidnih posledic.

Izpostavljenost nasilju v otroštvu ima za posledico znižan občutek kontrole na različnih področjih življenja tako za ženske kot za moške. Nasilje s strani mame naj bi v znatno večji meri vplivalo na ženske, nasilje s strani očeta pa na oba spola.

Zloraba v otroštvu se povezuje s številnimi psihološkimi in telesnimi bolezenskimi simptomi ter psihiatričnimi in drugimi kliničnimi diagnozami, npr. z depresijo, anksioznimi motnjami, motnjami hranjenja, posttravmatsko stresno motnjo – PTSD, kroničnimi bolečinami, fibromialgijo, sindromom kronične utrujenosti in sindrom razdražljivega črevesa.

Zlorabe v otroštvu vplivajo na zmožnosti osebnostnega razvoja posameznika, občutenja zadovoljstva ter občutka, da je ljubljen. Običajno je prisotna nizka samopodoba, pojavljajo se občutki krivde, sramu in ničvrednosti, občutek zmedenosti, visoka stopnja tesnobnosti, umik iz socialnih interakcij, agresivnost in vedenjske težave …

Nič, kar je preveč, pa naj gre za brezbrižnost ali ljubezen, ne vpliva dobro na kogarkoli. Vztrajanje staršev v nekem svojem stoičnem prepričanju, ki je nezakonito, lahko na otrokov svet močno negativno vpliva.

Prav je, da smo si različni, da otroke vzgajamo različno, a hkrati moramo kot starši sprejeti tudi to odgovornost, da otrokom pustimo drugačno mišljenje, še posebej, kadar gre za mišljenje, ki je v skladu s predpisi vlade države, v kateri družina živi.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/14/tanka-je-meja-med-prepricanjem-starsev-in-custvenim-izsiljevanjem/

»Današnji otroci imajo radi razkošje; neolikani so, ne spoštujejo starejših …] Danes so otroci tirani […] ugovarjajo staršem […] in tiranizirajo svoje učitelje.« Znano? A vendar gre za Sokratove besede, spisane 390 let pred našim štetjem. Zdi se, kot da se v teh dveh tisočletjih ni nič spremenilo na področju odnosov, da kljub neštetim študijam, debatam psihologov in strokovnjakov ter iskanju pravega načina, kako učiti in vzgojiti, še vedno ostajamo na isti točki. Še vedno so nam otroci neznanka, ki je ne znamo razrešiti.

Učenje in vzgoja se med seboj močno prepletata

Učenje in vzgoja hodita z roko v roko in sta med seboj tesno prepletena. Vzgoja ni nič drugega kot učenje otrok, da znajo sprejemati prave odločitve, da se znajo imeti v oblasti, da znajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja in da znajo svoje teoretično znanje uporabiti tudi v praksi ter razmišljati s svojo glavo, si ustvariti lastno mnenje, ne pa zgolj slepo verjeti drugim.

Učenje in vzgoja se začneta v primarni družini, ne glede na to, kakšna je. Tam so postavljeni vsi osnovni temelji, ki vodijo posameznika v svet. Način, kaj in kako se bo učil, komu in na kakšen način bo pustil, da ga vodi in uči.

V svojih prvih letih – ter po mnenju nekaterih strokovnjakov že med samo nosečnostjo – dobi otrok čustvene zapise v svoj implicitni spomin. Ti zapisi so njegov čustven odziv na okolico, stvari, dogodke, ki so se mu zgodile, tako lepe kot slabe, ter odzivi staršev na nastalo situacijo.

Prav tako so v implicitnem spominu odtisnjeni podatki oziroma odgovori, kako so bile zadovoljene otrokove potrebe. Na osnovi zapisov implicitnega spomina potem otrok gradi svojo nadaljnjo življenjsko pot, izbira prijatelje, partnerja, ne nazadnje tudi poslovno pot.

Impulzi, ki jih je shranil in so skriti v njegovi zavesti, nehote vodijo njegovo življenje. Človek tu ne more mimo tega, da se vpraša, ali je potem vse skupaj zaman, saj si že v samem začetku determiniran? Ali je zaman delo staršev, vzgojiteljev, učiteljev, pedagogov …? Ali so zaman vse naučene stvari, izkušnje, ki jih pridobimo tekom let?

Vsakdo ima možnost odločati se po svoje

Da smo na nek način determinirani, bi bilo morda res, če ne bi bili ljudje bitja odnosov, ki se dejansko lahko učimo le prek odnosov z drugimi. Ob nekom drugem lahko spremenimo svoje vzorce, se učimo, izoblikujemo svojo samopodobo in odrastemo v odgovorne, odrasle osebe. Kar preprosto pomeni zgolj to, da imajo odrasli (starši, pedagogi, sorodniki …) tekom posameznikovega življenja zelo pomembno vlogo. So tisti ljudje, ki dodajo posamezniku zadnje napotke, preden gre v svet, in mu skušajo dati še zadnje odgovore o smislu. So tisti, ki imajo prvi možnost popravljati ‘napake staršev’.

Primarna vzgoja je v sami osnovi na plečih staršev, vsaj morala bi biti, a je sekundarna v celoti na plečih pedagogov. Njihovo učenje je na nek način delo umetnika, saj dobijo v roke material, ki je v najboljšem primeru odličen, v najslabšem pa napol uničen, in iz njega morajo narediti umetnino, ki bo veliki večini všečna.

Za to imajo na voljo najmanj devet napornih let, omejitve na vsakem koraku ter mnogo dejavnikov, na katere ne smejo in ne morejo vplivati. Povrh vsega pa preoblikujejo osebo, ki spreminja sebe in svoje razpoloženje, kot se spreminjajo letni časi.

Vsak otrok je svet zase, vsak ima svoje potrebe, lastnosti, ambicije, potenciale in travme. Vendar imajo vsi eno skupno točko – razvijajo, učijo se in rastejo lahko le ob drugemu odraslem, odgovornem človeku, ki jim zna postaviti stroge in jasne meje in pravila.

Otroci za razvoj potrebujejo jasne meje

Otroci nujno potrebujejo jasne in trdne vzorce. Po njih se bodo lahko ravnali in se kalili. Otroci si želijo jasnost, zato potrebujejo meje in pravila. Kajti meja oblikuje prostor in čas, daje varnost in zanesljivost, to so orientacijske točke, ki usmerjajo naprej in kažejo pot prek odraščanja. Če le-teh ni, je otrok preveč intelektualno in čustveno preobremenjen, kajti ubadati se mora z vprašanji, ki jim ni dorasel, na katere preprosto ne zna in ne more odgovoriti. S tem se mu krade možnost za razvoj in učenje.

Namesto da bi bil otrok, ki raziskuje, in bi gradil svojo domišljijo, se ukvarja z odgovori, ki bi mu jih že v osnovi morali dati starši. Pri otroku se pojavi negotovost, ki mu samo škodi, saj svojih čutenj ne zna več regulirati, in iz otroka, ki ima ogromno potencialov in bi lahko postal kdorkoli, nehote nastane problematičen otrok.

Otrokova negotovost se pokaže v čustveni naravnanosti (postanejo ali plahi ali izredno vsiljivi), socialni naravnanosti (so neprilagodljivi, ne izpolnjujejo obljubljenega), želji po individualnosti (vedno kričijo po pozornosti, pa četudi delajo škodo) in želji po moči (počutijo se nesposobne in neodločne).

Postavljanje mej je umetnost

Ne glede na to, ali je to starš ali pedagog – meje lahko postavi le tisti, ki se sprejema in se čuti sprejetega z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Le takšna oseba je pripravljena in sposobna sprejeti otroke z vsemi njihovimi osebnostnimi potezami, pozitivnimi ali negativnimi, z vsemi motnjami, pomanjkljivostmi in presežki.

Če tega ni, je meja, ki je bila postavljena, zgolj beseda, navodilo, ki ne nosi nobenih posledic. Je zgolj nekaj, kar otrok sliši, pa ravno ne razume, ker je v celoti kontradiktorno njegovemu trenutnemu stanju. Ravno tukaj se večina lovi, ker v svojem prepričanju sicer postavlja meje, a jih otroci ne zaznajo in ne razumejo tako.

Čeprav je navodilo na videz jasno, do njihovega zaznavanja pride v čisto drugem jeziku, kar povzroči še večjo zmedo in temu primerno reakcijo. S tem je njihov manevrski prostor odprt in odprta so vrata do dežele »Vse lahko počnem«, čeprav globoko v sebi čutijo, da to ni prav.

A ker jih nihče ne zna ustaviti, nadaljujejo, dokler ne pridejo do točke, ko so svoje življenje zavozili, vsaj v očeh okolice. V bistvu so pa na tem mestu prišli do točke, kjer lahko začnejo živeti svoje življenje.

Otroci so dostikrat žrtev preambicioznih staršev

Na svoji poti učenja so otroci soočeni z mnogimi izzivi, ambicijami staršev, zahtevami pedagogov in tempom, ki ga narekujejo prijatelji, ki jim dosti pomenijo. Na trenutke se zdi, da sploh ne smejo misliti s svojo glavo, da jih od samega vstopa v vrtec polnijo z nekimi pravili, ki so dostikrat kontradiktorna tistim, ki jih slišijo doma, pri prijateljih.

Starši pričakujejo ogromno od otrok, pedagogi prav tako in okolica tudi. Otrok pa je ujet v trenutku med tem, kaj dejansko sam hoče, in tem, kaj hoče okolica od njega. Zmeden, nerazumljen in osamljen. Tempo, ki ga danes narekuje življenje, je preobremenjen, posledično se od otrok pričakuje veliko preveč. Težko še najdemo kakšnega otroka, ki poleg šole nima vsaj še ene izvenšolske dejavnosti. Kar je za njegov razvoj dobro.

V otrokovo korist je, da si širi znanje in osvaja nove veščine. Dobro je, da nekje do petega razreda osnovne šole poizkusi čim več različnih stvari, spozna čim več novih stvari, potem pa je čas, da izbere eno ali dve in jih neguje, izpopolni. Vendar tudi to iskanje, kaj ga zanima in kaj ne, terja stroge meje.

Če se otrok odloči za neko dejavnost, bi jo moral dokončati oz. v njej vztrajati celo sezono, drugače otrok ponovno dobi lekcijo, da lahko počne, kar želi, kadar želi, ter mu ni treba ničesar končati. Korak do tega, da se odloči, da mu ni treba hoditi v šolo, je zelo majhen, saj je ves čas dobival lekcijo, da ko postane malo težje, ko nekdo hoče nekaj od tebe, pričakuje od tebe, lahko preprosto greš in celo dobiš podporo staršev.

Na koncu bodo ponovno krivi ali prijatelji ali pedagogi, nikakor ne starši in vzorec, ki so ga ponudili. Glede na to, da šole in različna društva, posamezniki ponujajo ogromno novega znanja, bi moral biti to projekt celotne družine, ne pa, kar v večini primerov je, instant varuška, ki poskrbi, da je otrok uro ali dve na teden na varnem in toplem in imajo dežurnega klovna, ki jih zabava.

Res je, da je dobro, da otrok spozna veliko novega, da se druži, a v prvi vrsti bi morala biti to lastna izbira otroka, ne pa cilj preveč ambicioznih ali preveč konservativnih staršev ali celo projeciranje neizpolnjenih želja staršev.

Starši bi morali vzgajati, pedagogi učiti, a je to prepleteno

Šola sama je osnova, kjer otrok dobiva znanje, dodatne dejavnosti pa nadgrajujejo znanje. Dostikrat pa se zalomi že v sami osnovi, saj starši iščejo lažje poti že v osnovnem kurikulumu. V eni sapi znajo povedati, da šola in pedagogi zahtevajo od njihovih otrok preveč, a v drugi sapi povedo, da ima otrok cel kup dejavnosti, ker je zanj to dobro.

V bistvu je sama šolska osnova postavljena dokaj dobro, a zahteva delo tako staršev kot pedagogov, pa tudi sodelovanje med njimi. Povrh vsega pa zahteva še skupno vzgojo ter predvsem stroge, jasne in dosledne meje. Le na ta način se ustvari ustrezno okolje, kjer ima otrok možnost razmišljati s svojo glavo, kajti ni se mu treba ukvarjati z negotovostjo, s spraševanjem, kaj sme in česa ne, kaj se od njega pričakuje in kaj ne.

Vendar se prevečkrat zgodi, da zaradi neiznajdljivosti staršev ali celo zaradi mnenja, da je naloga pedagogov, da vzgajajo in učijo, na koncu trpijo le otroci.

Težko je reči, komu je težje, ali otroku ali staršu ali pedagogu. Otrok je tisti, ki je odvisen od odgovornih odraslih oseb, ki ga bodo popeljali v svet, ga učili ter naučili biti odgovorna, samostojna, odrasla oseba in ga naučili misliti s svojo glavo. Vendar potrebuje tudi svoje izkušnje, svoje bolečine in svoje padce in vzpone.

Na poti do samostojnosti ga najprej spremljajo starši, ki pa vedno ne opravijo svoje naloge. Potem pa je breme preloženo na pedagoge, ki morajo v prvi vrsti postaviti stroge meje, saj le na ta način ustvarijo prostor, kjer dejansko lahko tega otroka učijo, in posledično preoblikujejo vzorce, ki so jih dobili v primarni družini.

Poleg tega pa mora biti pedagog sam dovolj samozavesten, da je zmožen biti učitelj ter prevzgojiti otroka – v smislu, da sam v sebi odkrije energijo, lastne sposobnosti in možnosti uresničevanja. Otrok se uči od staršev, pedagoga, hkrati pa se starši in pedagogi ob vsakem otroku naučijo nekaj novega.

Človek se uči in raste celo življenje, če si le dovoli. V vsakem novem odnosu je nekaj, kar doda nov košček v njegov mozaik življenja, pa čeprav je njegovo najbolj intenzivno učenje omejeno na šolski čas, ko naj bi bili najbolj dovzetni za nove stvari. Bistvo učenja je v tem, da je posamezniku dovoljeno, da lahko misli s svojo glavo, da so mu dani podatki, ki jih lahko preoblikuje po lastni presoji, predvsem pa, da mu je bil ponujen prostor, kjer je lahko zgradil sebe.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/24/otroci-danasnjega-casa-so-odraz-slabe-vzgoje-in-ucenja/

Vzadnjem času se kar pogosto »prodaja« prepričanje, da je ločitev čustveno zelo zahtevna in da se takrat v človeku prebudijo mnoga čustva, tudi negativna. Deloma to drži, ampak tako kot smo si različni ljudje, tako tudi različno dojemamo ločitev.

Nekomu bo zgolj eden izmed mejnikov v življenju, kot prehod iz osnovne šole v srednjo, matura, prva služba. Drugemu bo življenjski poraz, saj je edini v družini, okolici, ki mu ni uspelo. Spet tretjemu življenjska travma.

Vsekakor ločitev prebudi mnogo čustev in le tiste ločitve so vojne, kjer je vsaj eden izmed partnerjev ranjen in iz njega govori užaljen, ranjen mali otrok, in ne odrasla oseba. Odrasla oseba se s problemi sooča na odrasel način, kjer ni prostora za manipulacije, igranja, grožnje in ne vem še česa, ker človeška domišljija je neskončna.

Čisto legalno čutenje, če v zgodbo niso vpeti otroci. Po nekaterih podatkih naj bi covid prinesel tudi to, da je veliko več parov spoznalo, da so živeli en mimo drugega, da je strast pošla in je edina rešitev ločitev.

Če ste eden teh, ali če ste zgolj starš, ki išče marsikateri odgovor na spletu, ste po mojem že naleteli na seznam nasvetov staršem ob razhodu in kaj otroci ločenih staršev želijo sporočiti, pa so dostikrat preslišani. Če teh zapisov še niste »srečali«, je mogoče zdaj pravi čas.

Nasveti staršem ob razvezi

1. Poskušajte si urediti življenje ob razvezi otroka tako, da bo otrokov vsakdan čim manj moten. Otrok se ob razvezi počuti ogroženega in nujno potrebuje stalnost. Težko prenaša veliko sprememb hkrati. Že sam odhod enega starša od doma je velika sprememba, ki se ji mora prilagoditi.
2. Bodite korektni glede dogovorjenih stikov z otrokom. Redni stiki dajejo otroku občutek varnosti, izostanek stika ga lahko hudo vznemiri. Preseganje dogovorjenega časa za stike in konflikti, ki sledijo zaradi tega, so otroku mučni. Obiski naj bodo redni. Pogoste spremembe in preklici dogovorov vznemirjajo otroka in starša.
3. Izogibajte se burnim konfliktom z bivšim partnerjem pred otrokom. Otrok je zelo občutljiv za napetosti in nesporazume med starši.
4. Nikar pred otrokom ne kritizirajte odsotnega starša. Omogočite otroku, da oblikuje svoj odnos do obeh na osnovni lastnih spoznanj in izkušenj.
5. Ne tekmujte za otrokova čustva tako, da poskušate otroka podkupovati. Otrok lahko začne manipulirati.
6. Ne poskušajte pridobiti otroka za zavetnika v svoji bitki z bivšim partnerjem. Naj ne bo prenašalec vseh vaših bojnih sporočil, naj ne bo razsodnik vaše pravičnosti in dobrote ter krivičnosti in slabih strani drugega starša. V taki vlogi se otrok čuti prestrašenega, krivega, nelojalnega.
7. Ne uporabljajte otroka kot vohuna ali poročevalca o tem, kaj počne vaš ločeni partner – s kom se shaja, kako porablja denar.
8. Ne uporabljajte ga kot odvod napetosti ali nadomestno osebo za sproščanje sovražnosti, namenjene nekdanjemu partnerju.
9. Ne obremenjujte otroka z lastnimi težavami, ki jih otrok ne more razumeti. Odkritost in poštenost do otroka je najboljša pot prikazovanja odnosov, vendar mora biti prikaz ustrezen otrokovi starosti oz. njegovi zmožnosti razumevanja odnosov in situacije.
10. Vzdržujte prijateljske in družabne stike z ljudmi. Ne investirajte vseh čustev v otroka. Ne navezujte otroka pretirano nase. Ne dajte otroku vedeti, da je on vse, kar vam je še ostalo.

Česa si otroci ob ločitvi (ne) želijo

1. Družine, ki so v resnici ločene, so tiste, kjer ni dialoga, kjer ni komunikacije, čeprav živijo družinski člani skupaj.
2. Za otroke ni najhujše zlo to, da gresta mati in oče narazen, temveč to, da izgubijo starše. Starši so namreč za otroke temelj. Otrok ni mogoče pomiriti in potolažiti drugače, kot da jih starši prepričajo, kako bosta oče in mama to ostala tudi potem, ko bosta šla narazen.
3. Če se otrok ne ugnezdi v nobeni družini, se počuti negotovega, ker čuti, da ga nihče ne sprejema … če pa znotraj različnih družin čuti, da ga sprejemajo, potem ga tudi različni odnosi ne begajo, ampak ga celo bogatijo.
4. Stik med roditeljem, s katerim otrok ne živi stalno, in otrokom je stik dveh osebnosti.
5. Otroci sprejemajo ločitev le, če imajo občutek, da se starši niso ločili od njih, ampak z njimi ohranijo stike.
6. Različni odnosi otroka bogatijo. Odgovornost staršev je, da otroku omogočijo, da se naučijo živeti z različnostjo, saj starši ravno zaradi različnosti niso bili sposobni živeti skupaj.
7. Obveznost in dolžnost staršev je, da otroke potisnejo od sebe, ne da jih zadržujejo ob sebi. Za otroke so »odskočna deska«, in ne zapor, iz katerega ne morejo pobegniti.
8. Otroci imajo pravico do svojega »leta v prihodnost«, brez starševskega »daljinskega« upravljanja in »določevanja smeri poleta«. Bili naj bi s starši, dokler ne zmorejo več brez njih.    

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/24/ob-locitvi-najbolj-trpijo-otroci/

Človek je bitje, ki je v svoji nravi naravnano na to, da išče in hrepeni po odnosu, pa naj bo ta še tako sprevržen in nenormalen ali nemoralen. Ravno v odnosu z drugim dobi tisto možnost, da lahko ugotovi, kdo je, kaj je, kam gre in kaj je tisto, kar mu daje smisel in pomen.

V odnosu z drugim izoblikuje svojo podobo, svoj jaz, svoj pogled na svet, na drugega in predvsem na sebe. Tako kot dojema in sprejema sebe, na takšen način lahko tudi dojema okolico in druge.

Človek se vede v skladu s sliko, ki jo ima o sebi

Samopodoba je pomemben del človekove osebnosti. Je način, kako se v sedanjosti človek vidi in razmišlja o sebi. Na zunaj se vedno obnaša v skladu s sliko, ki jo ima o sebi v notranjosti (kar je samozavest). Odnos do lastne osebnosti je temelj odnosa do drugih ljudi.

Samopodoba vpliva na uspeh in zadovoljstvo. Zdrava samopodoba je predpogoj za zadovoljstvo, razvoj in uspeh. Osebe z zdravo samopodobo spoštujejo sebe in druge, so odprte za nove ideje in kreativne rešitve ter težijo k osebnostni rasti.

Osebe s slabo samopodobo mnogokrat povzročajo slabo delovno vzdušje okrog sebe, saj z na videz pozitivno samopodobo zmanipulirajo okolico v tej meri, da okolica dobi občutek, da mora to osebo »ujčkati«, ker je tako ranljiva, ali pa je ta oseba »rabelj«, ki hoče in mora voditi, čeprav o zadevi ne ve dosti. S takšnim vedenjem te osebe nevede ustvarijo prostor, kjer se sme zlorabljati in kjer je nasilje celo zaželeno. Slaba samopodoba in nasilje sta dva momenta, ki pogojujeta en drugega.

Kje nastaja samopodoba?

Družina je tista temeljna struktura, v kateri in po kateri nastaja človekov jaz in njegova psihična struktura (med drugim tudi samopodoba). Otrok se razvije v odnosu s starši in drugimi družinskimi člani ter med njimi oblikuje svojstveno podobo.

Ravno v družini je tisti prostor, kjer otroci spoznajo in se naučijo vseh vrednot in odnosov, ki jih izoblikujejo, je prostor, kjer naj bi se zavedali, kdo so, kaj hočejo, od kod prihajajo in kam gredo. Morali bi se naučiti, kaj je zanje dobro in kaj slabo, kaj je varno in kaj nevarno ter kaj je tisto, kar jih bo vodilo skozi življenje.

V družini se odigravajo najpomembnejše zgodbe. To je kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki za vselej vtisnejo svoj pečat na vse člane družine. V družini se naučimo osnovnih oblik vedenja, v družini prvič začutimo globino intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti, želenosti … K temu temeljnemu izkustvu se vedno znova vračamo, saj nas ravno čutenje in mišljenje, ki ga ustvarja primarna družina, določa v vsem našem poznejšem ravnanju.

Na osnovi temeljnih izkustev v družini bomo pozneje iskali sorodna izkustva v vseh pomembnejših odnosih v življenju.

Komponente, nujne za razvoj zdrave samopodobe

Za zdrav razvoj človekove samopodobe je nujno, da se v družini izoblikujejo komponente pripadnosti, zaupanja, spoštovanja, prepoznavnosti in sočutja.

Pripadnost oziroma povezanost je temelj družinskega sistema in je ena temeljnih potreb sistema. Tako otroci kot odrasli si želijo biti povezani, želijo pripadati brezpogojno, kar v družinskem sistemu zagotavljajo krvne vezi.

Zaupanje daje otroku vedenje, da mu bodo starši dali pristen odziv. Zaupanje najlepše opiše stavek: »Vem, da veš, da vem.« Pomembno pa je tudi, da čutiš, da čutim, da čutiš, in ne samo, da jaz čutim, kaj ti čutiš. Prav tako pa je pomembno, da prepoznam, da sva v stiku, in da mi drugi to prizna.

Prostor za razvijanje sposobnosti v družini je samo tako velik, kolikor je v njem prostora za priznavanje osebnega dostojanstva vsakega posameznika. Z enim stavkom lahko dostojanstvo opišem kot dovoljenje, da čutiš, kar čutiš, in ti ni treba čutiti, kar ti drugi rečejo, da čutiš, da misliš, kar misliš, in ti ni treba misliti, kar drugi hočejo, da misliš, da lahko doživljaš, kot doživljaš, in ti ni treba doživljati tako, kakor drugi hočejo, da doživljaš.

Prepoznavnost je sposobnost posameznika, da razvije osebni stil, da je sposoben poiskati in razdelati svojo individualnost do te mere, da lahko v svojem delu in življenju prepoznava poklicanost in enkratnost. Gre za sposobnost staršev, da ob vsakem otroku razvijeta edinstven stik. Vsak otrok lahko postane samo toliko prepoznaven, kolikor je slišan od staršev v svojih konkretnih potrebah in danostih.

Če so v družini prisotne vse štiri temeljne komponente, pripadnost, zaupanje, dostojanstvo in prepoznavnost, se lahko razvije sočutje. Sočutje je največji dosežek posameznega sistema in hkrati temelj vsakega zdravega sistema. Začne se šele takrat, ko posameznik začuti, da je v nekem odnosu povsem svoboden in da je travma integrirana v sistem, da je ni treba zanikati, ampak da bo izgubila svojo razdiralno moč.

Primarna družina postavi vse temelje

Človek torej svoje sestavine za svojo samopodobo dobi v primarni družini. Nekje do tretjega leta starosti otrok najbolj črpa čutenja iz okolice in na osnovi tistega, kar dobi, izoblikuje svojstven pogled tako na sebe kot na druge.

Mnogo ljudi je mnenja, da tisto, česar ne veš, ne boli, in da ni treba posvečati velike pozornosti majhnim otrokom, ker se v starosti ne bodo spominjali, kaj je bilo takrat.

Mnogi so celo prepričani, da lahko majhnega otroka vzgajajo, bolje rečeno dresirajo po tako imenovani špartanski vzgoji, v imenu tega, da bo otrok izoblikoval pravilne vrednote, da bo vedel, kje so meje in da bo vedno poslušen.

Mogoče se pri iskanju partnerja, ustvarjanju življenjskih ciljev, izbiri službe, v odnosu do najbližjih res ravno ne spomni dogodkov, ki so se mu dogodili v obdobju do treh let, ampak čutenja, občutki so vtisnjeni globoko v njegovo samozavest in se z vsakim novim odnosom aktivirajo in zato reagira tako, kot je zanj varno, tako kot je majhen otrok doživljal odnos.

Podobe so res mogoče zabrisane, ampak čutenja so zapisana globoko v implicitnem spominu in človek vede ali pa nevede vstopa v odnose s temi čutenji, ker se mu zdijo varni in sprejemljivi. Le na ta način je lahko funkcionalen v odnosu z drugim.

Ta čutenja, ti primarni odnosi so tisti temeljni kamni, ki izoblikujejo človekovo samopodobo, pa naj bo ta zdrava ali pa slaba. Vsi odgovori in vsi koščki mozaika, ki bodo človeka izoblikovali in ga opremili za boj s svetom, ležijo v implicitnem spominu vsakega posameznika.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/29/zdrava-samopodoba-je-predpogoj-za-zadovoljstvo-razvoj-in-uspeh/

Tragedija pri Ptuju je ponovno odprla vprašanje, kdo je lahko skrbnik, ko otrok ostane brez starša, ki bi lahko skrbel zanj. Ali je psihološko ustreznejše, da se otroka, ki je bil priča travmi – umora, uboja, umakne iz okolja in se mu poišče novo družino? Je zanj bolj zdravo, da ostane v okolju, ki ga pozna, čeprav se je tam zgodil zločin? Kaj pravi zakon?

Določitev skrbnika ni več v pristojnosti CSD, ampak sodišč

Družinski zakonik (DZ) na področju skrbništva določa, da so za odločanje o postavitvi osebe pod skrbništvo v celoti prisotna sodišča.

Osnovni namen skrbništva je zavarovati osebnost, pravice in koristi oseb, ki zaradi osebnih okoliščin (mladoletnost, duševna bolezen, hujše telesne težave itn.) ne morejo same poskrbeti zase. DZ pri urejanju instituta skrbništva loči dve skupini oseb:

• odrasle osebe, ki potrebujejo skrbništvo,
• otroke (vse osebe do starosti 18 let, z izjemo tistih, ki so pridobile poslovno sposobnost pred starostjo 18 let).

Z 18. letom starosti bodo otroci praviloma pridobili polno poslovno sposobnost in bodo lahko v celoti sami poskrbeli za svoje pravice in koristi. Kar pa je tudi rakava rana slovenskega socialnega sistema, saj večina otrok nadaljujejo šolanje in se pri 18 letih njihovo življenje ne spremeni čudežno do te mere, da bi znali sami skrbeti zase.

Po DZ imajo starši dolžnost za svojega otroka skrbeti do 18. leta, razen če se ta redno šola, pa dokler se šola, a ne dlje kot do 27. leta. Za otroke pri rejnikih in za otroke, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga dobili skrbnika, se pri 18 letih smatra, da so sposobni sami skrbeti zase in niso več upravičeni do nobenih ugodnosti.

Rejniški otroci so potem odvisni od dobre volje rejnikov, zavodski otroci in otroci s skrbnikom pa od »božje volje«.

Vrste skrbništva

DZ loči tudi dve v temelju različni obliki skrbništva:

• stalno skrbništvo oziroma postavitev pod skrbništvo (katerega namen je celovito varstvo varovanca v primeru trajnejših težav) in
• skrbništvo za posebni primer (katerega namen je zagotovitev nujne in hitre pomoči varovancu pri odpravi posamezne težave oziroma zgolj v posamezni zadevi).

Skrbništvo za posebni primer ureja več področnih zakonov (npr. ZD, ZPP, SPZ …), tako lahko ločimo:

• skrbnika za posebni primer po DZ,
• kolizijskega skrbnika po DZ,
• začasnega skrbnika po DZ,
• začasnega zastopnika po 82. členu ZPP,
• skrbnika zapuščine po ZD,
• skrbnika za poseben primer po 67. členu SPZ.

Naloga vseh »oblik« skrbnikov je varstvo pravic posameznika ali pravic nedoločenega kroga oseb (skrbnik zapuščine) v posamezni zadevi.

Kadar gre za skrbništva nad otroki, je v ospredju skrb za zagotovitev vzgoje in izobraževanja, vsestranskega razvoja otrokove osebnosti in da se usposobijo za samostojno življenje in delo.

Zakoniti zastopniki otrok so praviloma njihovi starši. Skrbništvo nad otroki je treba urediti, če otrok nima staršev ali starši zanj ne skrbijo. 242. člen in 243. člen določata, da se, če je mogoče in če to ni v nasprotju s koristmi varovanca, imenuje za skrbnika njegov zakonec, zunajzakonski partner ali sorodnik. Pri imenovanju skrbnika se upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice in če je to v korist varovanca.

Pri otroku do postavitve pod skrbništvo njegove pravice zastopa nekdo drug, in sicer njegovi starši (oziroma posvojitelji, ki so v tem izenačeni s starši). Vprašanje, ki pa se tu odpira, je, kaj bo s pravicami oseb, ki so otroka zastopale do določitve skrbnika.

Kadar jeotrok postavljen pod skrbništvo zato, ker starši (brez lastne krivde) zanj ne morejo ustrezno poskrbeti, vendar hkrati ni izkazano, da so v preteklosti ravnali v nasprotju s koristmi otroka (npr. starš samohranilec, ki je nepričakovano hudo zbolel), omejitev starševske skrbi ni potrebna.

Kadar pa jeotrok postavljen pod skrbništvo zato, ker so starši v preteklosti ravnali v nasprotju z njegovimi koristmi (odvzem otroka staršem, ker ga njihovo ravnanje ogroža itn.), bi bilo potrebno omejiti starševsko skrb.

Žal pa se v praksi stvari izvajajo drugače. Tako pride do situacije, ko skrbnik v imenu otroka opravi zanj koristno dejanje, starš pa njegovo ravnanje prekliče oziroma mu v otrokovem imenu nasprotuje, kar v končni posledici pripelje do škode za otroka.

V tragediji pri Ptuju je načeloma skrbnik lahko stric (trenutno je v oskrbi pri njemu ni pa še stric njegov skrbnik), kar bo nekje v naslednjem letu določilo sodišče, a še vedno, pa naj bo to tako grozno in nepojmljivo, je za otroka »odgovoren« oče. Žalostno pa je, da če bo oče dokazal, da do otroka ni bil nasilen, mu »starševstvo« ne bo odvzeto in bo vedno imel moč kontrirati skrbniku – stricu.

Najpogostejši zapleti s skrbništvom

Pri skrbništvu nad otroki so manj pogosti zapleti s premoženjem (otroci ga navadno še nimajo), pogostejši pa zapleti, povezani s šolanjem, preživljanjem itn.

Težavo občasno predstavlja dejstvo, da institut začasnega skrbnika DZ predvideva le pri skrbništvu za odrasle. Začasnega skrbnika (vsaj pod tem imenom) za otroke DZ ne pozna. Kar pa seveda ne pomeni, da otroku ni mogoče postaviti skrbnika le za določen čas (npr. za čas poteka sodnega postopka). A pravna podlaga, na katero se bo sklicevalo sodišče (in okoliščine, ki jih bo ugotavljalo), bo v tem primeru nekoliko drugačna.

Kakovost izvajanja skrbništva

Skrbnik, ki se ga določi, mora vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje, če ga varovanec ima. Če tega ne opravlja vestno, mora varovancu povrniti škodo, ki mu jo prizadene z malomarnim opravljanjem svojih obveznosti ali s samovoljno opustitvijo obveznosti skrbnika.

Sodna praksa kot vodilo, ali je skrbnik dovolj dobro opravil svoje delo, uporablja standard dobrega gospodarja (če gre za fizične osebe), v nekaterih primerih (delavci CSD, zastopanje po odvetniku) pa tudi standard dobrega strokovnjaka. Delo skrbnika se lahko od primera do primera razlikuje, v veliki večini zadev pa je dokaj zahtevno.

Postopek postavitve skrbnika

DZ, kot že omenjeno, pristojnost za odločanje o postavitvi pod skrbništvo v celoti prenese na sodišča. O postavitvi otrok pod skrbništvo pa odloča okrožno sodišče, ki je sicer pristojno za reševanje družinskih zadev, v obeh primerih pa bo vodilo nepravdni postopek.

V pristojnosti CSD je le postavitev skrbnika za posebni primer, a samo za tiste primere, v katerih niso podani pogoji za postavitev pod skrbništvo. Skrbništvo se v veliki večini primerov ureja v sodnem postopku, CSD pa je v teh zadevah pomočnik oziroma sodelavec sodišča, v pristojnosti katerega je predvsem spremljanje dogajanja na terenu.

V pristojnosti CSD je popis premoženja varovanca, spremljanje skrbnikovega dela in poročanje sodišču, podaja predlogov, če se ugotovi, da delo skrbnika ni kvalitetno opravljeno, in neposredno spremljanje stanja varovanca.

V Sloveniji smo v zadnjih letih bili priča kar nekaj primerov, kjer so otroci ostali brez enega ali obeh staršev zaradi umora ali uboja. Medijsko izpostavljenost pa so dobili primeri, ko je bilo v ospredju določanje skrbnikov. Skrbnik ne more biti vsak. Skrbnik ne more biti oseba, ki ji je odvzeta starševska skrb; ni poslovno sposobna; katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca; ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju; katere zakonec ali zunajzakonski partner je z varovancem sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju; od katere, glede na njene osebne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši, ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti.

V času tragedije ni prostora za birokracijo, ki pa je žal vtkana v slovenski prostor. Pred leti je vlogo skrbnika prevzel krstni boter, ki se je zavzel, da bo osirotelega otroka »spravil h kruhu«. Živi starš, ki je nasilno prekinil življenje drugega starša, ni imel najmanjših možnosti, da bi skrbel za otroka. Sedaj pa mu je ta možnost dana.

DZ je bil sicer poskus spremembe zastarelega zakonika, a ima še vedno ogromno pomanjkljivosti, nerazumljivih in nekoristnih členov. Rezultat pa je na koncu odvisen od CSD in sodišč. Kako uspešna so, pa premnogi žalostni, tragični primeri pričajo sami.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/30/skrbnistvo-otroka-v-primeru-druzinskih-tragedij/