Vzadnjem času se kar pogosto »prodaja« prepričanje, da je ločitev čustveno zelo zahtevna in da se takrat v človeku prebudijo mnoga čustva, tudi negativna. Deloma to drži, ampak tako kot smo si različni ljudje, tako tudi različno dojemamo ločitev.

Nekomu bo zgolj eden izmed mejnikov v življenju, kot prehod iz osnovne šole v srednjo, matura, prva služba. Drugemu bo življenjski poraz, saj je edini v družini, okolici, ki mu ni uspelo. Spet tretjemu življenjska travma.

Vsekakor ločitev prebudi mnogo čustev in le tiste ločitve so vojne, kjer je vsaj eden izmed partnerjev ranjen in iz njega govori užaljen, ranjen mali otrok, in ne odrasla oseba. Odrasla oseba se s problemi sooča na odrasel način, kjer ni prostora za manipulacije, igranja, grožnje in ne vem še česa, ker človeška domišljija je neskončna.

Čisto legalno čutenje, če v zgodbo niso vpeti otroci. Po nekaterih podatkih naj bi covid prinesel tudi to, da je veliko več parov spoznalo, da so živeli en mimo drugega, da je strast pošla in je edina rešitev ločitev.

Če ste eden teh, ali če ste zgolj starš, ki išče marsikateri odgovor na spletu, ste po mojem že naleteli na seznam nasvetov staršem ob razhodu in kaj otroci ločenih staršev želijo sporočiti, pa so dostikrat preslišani. Če teh zapisov še niste »srečali«, je mogoče zdaj pravi čas.

Nasveti staršem ob razvezi

1. Poskušajte si urediti življenje ob razvezi otroka tako, da bo otrokov vsakdan čim manj moten. Otrok se ob razvezi počuti ogroženega in nujno potrebuje stalnost. Težko prenaša veliko sprememb hkrati. Že sam odhod enega starša od doma je velika sprememba, ki se ji mora prilagoditi.
2. Bodite korektni glede dogovorjenih stikov z otrokom. Redni stiki dajejo otroku občutek varnosti, izostanek stika ga lahko hudo vznemiri. Preseganje dogovorjenega časa za stike in konflikti, ki sledijo zaradi tega, so otroku mučni. Obiski naj bodo redni. Pogoste spremembe in preklici dogovorov vznemirjajo otroka in starša.
3. Izogibajte se burnim konfliktom z bivšim partnerjem pred otrokom. Otrok je zelo občutljiv za napetosti in nesporazume med starši.
4. Nikar pred otrokom ne kritizirajte odsotnega starša. Omogočite otroku, da oblikuje svoj odnos do obeh na osnovni lastnih spoznanj in izkušenj.
5. Ne tekmujte za otrokova čustva tako, da poskušate otroka podkupovati. Otrok lahko začne manipulirati.
6. Ne poskušajte pridobiti otroka za zavetnika v svoji bitki z bivšim partnerjem. Naj ne bo prenašalec vseh vaših bojnih sporočil, naj ne bo razsodnik vaše pravičnosti in dobrote ter krivičnosti in slabih strani drugega starša. V taki vlogi se otrok čuti prestrašenega, krivega, nelojalnega.
7. Ne uporabljajte otroka kot vohuna ali poročevalca o tem, kaj počne vaš ločeni partner – s kom se shaja, kako porablja denar.
8. Ne uporabljajte ga kot odvod napetosti ali nadomestno osebo za sproščanje sovražnosti, namenjene nekdanjemu partnerju.
9. Ne obremenjujte otroka z lastnimi težavami, ki jih otrok ne more razumeti. Odkritost in poštenost do otroka je najboljša pot prikazovanja odnosov, vendar mora biti prikaz ustrezen otrokovi starosti oz. njegovi zmožnosti razumevanja odnosov in situacije.
10. Vzdržujte prijateljske in družabne stike z ljudmi. Ne investirajte vseh čustev v otroka. Ne navezujte otroka pretirano nase. Ne dajte otroku vedeti, da je on vse, kar vam je še ostalo.

Česa si otroci ob ločitvi (ne) želijo

1. Družine, ki so v resnici ločene, so tiste, kjer ni dialoga, kjer ni komunikacije, čeprav živijo družinski člani skupaj.
2. Za otroke ni najhujše zlo to, da gresta mati in oče narazen, temveč to, da izgubijo starše. Starši so namreč za otroke temelj. Otrok ni mogoče pomiriti in potolažiti drugače, kot da jih starši prepričajo, kako bosta oče in mama to ostala tudi potem, ko bosta šla narazen.
3. Če se otrok ne ugnezdi v nobeni družini, se počuti negotovega, ker čuti, da ga nihče ne sprejema … če pa znotraj različnih družin čuti, da ga sprejemajo, potem ga tudi različni odnosi ne begajo, ampak ga celo bogatijo.
4. Stik med roditeljem, s katerim otrok ne živi stalno, in otrokom je stik dveh osebnosti.
5. Otroci sprejemajo ločitev le, če imajo občutek, da se starši niso ločili od njih, ampak z njimi ohranijo stike.
6. Različni odnosi otroka bogatijo. Odgovornost staršev je, da otroku omogočijo, da se naučijo živeti z različnostjo, saj starši ravno zaradi različnosti niso bili sposobni živeti skupaj.
7. Obveznost in dolžnost staršev je, da otroke potisnejo od sebe, ne da jih zadržujejo ob sebi. Za otroke so »odskočna deska«, in ne zapor, iz katerega ne morejo pobegniti.
8. Otroci imajo pravico do svojega »leta v prihodnost«, brez starševskega »daljinskega« upravljanja in »določevanja smeri poleta«. Bili naj bi s starši, dokler ne zmorejo več brez njih.    

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/24/ob-locitvi-najbolj-trpijo-otroci/