»Današnji otroci imajo radi razkošje; neolikani so, ne spoštujejo starejših …] Danes so otroci tirani […] ugovarjajo staršem […] in tiranizirajo svoje učitelje.« Znano? A vendar gre za Sokratove besede, spisane 390 let pred našim štetjem. Zdi se, kot da se v teh dveh tisočletjih ni nič spremenilo na področju odnosov, da kljub neštetim študijam, debatam psihologov in strokovnjakov ter iskanju pravega načina, kako učiti in vzgojiti, še vedno ostajamo na isti točki. Še vedno so nam otroci neznanka, ki je ne znamo razrešiti.

Učenje in vzgoja se med seboj močno prepletata

Učenje in vzgoja hodita z roko v roko in sta med seboj tesno prepletena. Vzgoja ni nič drugega kot učenje otrok, da znajo sprejemati prave odločitve, da se znajo imeti v oblasti, da znajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja in da znajo svoje teoretično znanje uporabiti tudi v praksi ter razmišljati s svojo glavo, si ustvariti lastno mnenje, ne pa zgolj slepo verjeti drugim.

Učenje in vzgoja se začneta v primarni družini, ne glede na to, kakšna je. Tam so postavljeni vsi osnovni temelji, ki vodijo posameznika v svet. Način, kaj in kako se bo učil, komu in na kakšen način bo pustil, da ga vodi in uči.

V svojih prvih letih – ter po mnenju nekaterih strokovnjakov že med samo nosečnostjo – dobi otrok čustvene zapise v svoj implicitni spomin. Ti zapisi so njegov čustven odziv na okolico, stvari, dogodke, ki so se mu zgodile, tako lepe kot slabe, ter odzivi staršev na nastalo situacijo.

Prav tako so v implicitnem spominu odtisnjeni podatki oziroma odgovori, kako so bile zadovoljene otrokove potrebe. Na osnovi zapisov implicitnega spomina potem otrok gradi svojo nadaljnjo življenjsko pot, izbira prijatelje, partnerja, ne nazadnje tudi poslovno pot.

Impulzi, ki jih je shranil in so skriti v njegovi zavesti, nehote vodijo njegovo življenje. Človek tu ne more mimo tega, da se vpraša, ali je potem vse skupaj zaman, saj si že v samem začetku determiniran? Ali je zaman delo staršev, vzgojiteljev, učiteljev, pedagogov …? Ali so zaman vse naučene stvari, izkušnje, ki jih pridobimo tekom let?

Vsakdo ima možnost odločati se po svoje

Da smo na nek način determinirani, bi bilo morda res, če ne bi bili ljudje bitja odnosov, ki se dejansko lahko učimo le prek odnosov z drugimi. Ob nekom drugem lahko spremenimo svoje vzorce, se učimo, izoblikujemo svojo samopodobo in odrastemo v odgovorne, odrasle osebe. Kar preprosto pomeni zgolj to, da imajo odrasli (starši, pedagogi, sorodniki …) tekom posameznikovega življenja zelo pomembno vlogo. So tisti ljudje, ki dodajo posamezniku zadnje napotke, preden gre v svet, in mu skušajo dati še zadnje odgovore o smislu. So tisti, ki imajo prvi možnost popravljati ‘napake staršev’.

Primarna vzgoja je v sami osnovi na plečih staršev, vsaj morala bi biti, a je sekundarna v celoti na plečih pedagogov. Njihovo učenje je na nek način delo umetnika, saj dobijo v roke material, ki je v najboljšem primeru odličen, v najslabšem pa napol uničen, in iz njega morajo narediti umetnino, ki bo veliki večini všečna.

Za to imajo na voljo najmanj devet napornih let, omejitve na vsakem koraku ter mnogo dejavnikov, na katere ne smejo in ne morejo vplivati. Povrh vsega pa preoblikujejo osebo, ki spreminja sebe in svoje razpoloženje, kot se spreminjajo letni časi.

Vsak otrok je svet zase, vsak ima svoje potrebe, lastnosti, ambicije, potenciale in travme. Vendar imajo vsi eno skupno točko – razvijajo, učijo se in rastejo lahko le ob drugemu odraslem, odgovornem človeku, ki jim zna postaviti stroge in jasne meje in pravila.

Otroci za razvoj potrebujejo jasne meje

Otroci nujno potrebujejo jasne in trdne vzorce. Po njih se bodo lahko ravnali in se kalili. Otroci si želijo jasnost, zato potrebujejo meje in pravila. Kajti meja oblikuje prostor in čas, daje varnost in zanesljivost, to so orientacijske točke, ki usmerjajo naprej in kažejo pot prek odraščanja. Če le-teh ni, je otrok preveč intelektualno in čustveno preobremenjen, kajti ubadati se mora z vprašanji, ki jim ni dorasel, na katere preprosto ne zna in ne more odgovoriti. S tem se mu krade možnost za razvoj in učenje.

Namesto da bi bil otrok, ki raziskuje, in bi gradil svojo domišljijo, se ukvarja z odgovori, ki bi mu jih že v osnovi morali dati starši. Pri otroku se pojavi negotovost, ki mu samo škodi, saj svojih čutenj ne zna več regulirati, in iz otroka, ki ima ogromno potencialov in bi lahko postal kdorkoli, nehote nastane problematičen otrok.

Otrokova negotovost se pokaže v čustveni naravnanosti (postanejo ali plahi ali izredno vsiljivi), socialni naravnanosti (so neprilagodljivi, ne izpolnjujejo obljubljenega), želji po individualnosti (vedno kričijo po pozornosti, pa četudi delajo škodo) in želji po moči (počutijo se nesposobne in neodločne).

Postavljanje mej je umetnost

Ne glede na to, ali je to starš ali pedagog – meje lahko postavi le tisti, ki se sprejema in se čuti sprejetega z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Le takšna oseba je pripravljena in sposobna sprejeti otroke z vsemi njihovimi osebnostnimi potezami, pozitivnimi ali negativnimi, z vsemi motnjami, pomanjkljivostmi in presežki.

Če tega ni, je meja, ki je bila postavljena, zgolj beseda, navodilo, ki ne nosi nobenih posledic. Je zgolj nekaj, kar otrok sliši, pa ravno ne razume, ker je v celoti kontradiktorno njegovemu trenutnemu stanju. Ravno tukaj se večina lovi, ker v svojem prepričanju sicer postavlja meje, a jih otroci ne zaznajo in ne razumejo tako.

Čeprav je navodilo na videz jasno, do njihovega zaznavanja pride v čisto drugem jeziku, kar povzroči še večjo zmedo in temu primerno reakcijo. S tem je njihov manevrski prostor odprt in odprta so vrata do dežele »Vse lahko počnem«, čeprav globoko v sebi čutijo, da to ni prav.

A ker jih nihče ne zna ustaviti, nadaljujejo, dokler ne pridejo do točke, ko so svoje življenje zavozili, vsaj v očeh okolice. V bistvu so pa na tem mestu prišli do točke, kjer lahko začnejo živeti svoje življenje.

Otroci so dostikrat žrtev preambicioznih staršev

Na svoji poti učenja so otroci soočeni z mnogimi izzivi, ambicijami staršev, zahtevami pedagogov in tempom, ki ga narekujejo prijatelji, ki jim dosti pomenijo. Na trenutke se zdi, da sploh ne smejo misliti s svojo glavo, da jih od samega vstopa v vrtec polnijo z nekimi pravili, ki so dostikrat kontradiktorna tistim, ki jih slišijo doma, pri prijateljih.

Starši pričakujejo ogromno od otrok, pedagogi prav tako in okolica tudi. Otrok pa je ujet v trenutku med tem, kaj dejansko sam hoče, in tem, kaj hoče okolica od njega. Zmeden, nerazumljen in osamljen. Tempo, ki ga danes narekuje življenje, je preobremenjen, posledično se od otrok pričakuje veliko preveč. Težko še najdemo kakšnega otroka, ki poleg šole nima vsaj še ene izvenšolske dejavnosti. Kar je za njegov razvoj dobro.

V otrokovo korist je, da si širi znanje in osvaja nove veščine. Dobro je, da nekje do petega razreda osnovne šole poizkusi čim več različnih stvari, spozna čim več novih stvari, potem pa je čas, da izbere eno ali dve in jih neguje, izpopolni. Vendar tudi to iskanje, kaj ga zanima in kaj ne, terja stroge meje.

Če se otrok odloči za neko dejavnost, bi jo moral dokončati oz. v njej vztrajati celo sezono, drugače otrok ponovno dobi lekcijo, da lahko počne, kar želi, kadar želi, ter mu ni treba ničesar končati. Korak do tega, da se odloči, da mu ni treba hoditi v šolo, je zelo majhen, saj je ves čas dobival lekcijo, da ko postane malo težje, ko nekdo hoče nekaj od tebe, pričakuje od tebe, lahko preprosto greš in celo dobiš podporo staršev.

Na koncu bodo ponovno krivi ali prijatelji ali pedagogi, nikakor ne starši in vzorec, ki so ga ponudili. Glede na to, da šole in različna društva, posamezniki ponujajo ogromno novega znanja, bi moral biti to projekt celotne družine, ne pa, kar v večini primerov je, instant varuška, ki poskrbi, da je otrok uro ali dve na teden na varnem in toplem in imajo dežurnega klovna, ki jih zabava.

Res je, da je dobro, da otrok spozna veliko novega, da se druži, a v prvi vrsti bi morala biti to lastna izbira otroka, ne pa cilj preveč ambicioznih ali preveč konservativnih staršev ali celo projeciranje neizpolnjenih želja staršev.

Starši bi morali vzgajati, pedagogi učiti, a je to prepleteno

Šola sama je osnova, kjer otrok dobiva znanje, dodatne dejavnosti pa nadgrajujejo znanje. Dostikrat pa se zalomi že v sami osnovi, saj starši iščejo lažje poti že v osnovnem kurikulumu. V eni sapi znajo povedati, da šola in pedagogi zahtevajo od njihovih otrok preveč, a v drugi sapi povedo, da ima otrok cel kup dejavnosti, ker je zanj to dobro.

V bistvu je sama šolska osnova postavljena dokaj dobro, a zahteva delo tako staršev kot pedagogov, pa tudi sodelovanje med njimi. Povrh vsega pa zahteva še skupno vzgojo ter predvsem stroge, jasne in dosledne meje. Le na ta način se ustvari ustrezno okolje, kjer ima otrok možnost razmišljati s svojo glavo, kajti ni se mu treba ukvarjati z negotovostjo, s spraševanjem, kaj sme in česa ne, kaj se od njega pričakuje in kaj ne.

Vendar se prevečkrat zgodi, da zaradi neiznajdljivosti staršev ali celo zaradi mnenja, da je naloga pedagogov, da vzgajajo in učijo, na koncu trpijo le otroci.

Težko je reči, komu je težje, ali otroku ali staršu ali pedagogu. Otrok je tisti, ki je odvisen od odgovornih odraslih oseb, ki ga bodo popeljali v svet, ga učili ter naučili biti odgovorna, samostojna, odrasla oseba in ga naučili misliti s svojo glavo. Vendar potrebuje tudi svoje izkušnje, svoje bolečine in svoje padce in vzpone.

Na poti do samostojnosti ga najprej spremljajo starši, ki pa vedno ne opravijo svoje naloge. Potem pa je breme preloženo na pedagoge, ki morajo v prvi vrsti postaviti stroge meje, saj le na ta način ustvarijo prostor, kjer dejansko lahko tega otroka učijo, in posledično preoblikujejo vzorce, ki so jih dobili v primarni družini.

Poleg tega pa mora biti pedagog sam dovolj samozavesten, da je zmožen biti učitelj ter prevzgojiti otroka – v smislu, da sam v sebi odkrije energijo, lastne sposobnosti in možnosti uresničevanja. Otrok se uči od staršev, pedagoga, hkrati pa se starši in pedagogi ob vsakem otroku naučijo nekaj novega.

Človek se uči in raste celo življenje, če si le dovoli. V vsakem novem odnosu je nekaj, kar doda nov košček v njegov mozaik življenja, pa čeprav je njegovo najbolj intenzivno učenje omejeno na šolski čas, ko naj bi bili najbolj dovzetni za nove stvari. Bistvo učenja je v tem, da je posamezniku dovoljeno, da lahko misli s svojo glavo, da so mu dani podatki, ki jih lahko preoblikuje po lastni presoji, predvsem pa, da mu je bil ponujen prostor, kjer je lahko zgradil sebe.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/12/24/otroci-danasnjega-casa-so-odraz-slabe-vzgoje-in-ucenja/