Prihaja veseli december, čas ko je v zraku posebna klima, čas, ko je kuhanček in kuhan gin posebno doživetje. Je čas obdarovanja, veselja in tudi čas, ko alkohol teče v potokih.

Slovenija je dežela vina, piva, šnopsa, jabolčnika in še česa. Alkohol je del skoraj vseh prireditev. Žal pa smo tudi dežela v samem vrhu po številu umrlih zaradi alkohola. Namreč zaradi bolezni in stanj, ki so dokazano posledica škodljive rabe alkohola, približno vsakih 11 ur umrla vsaj ena oseba. Srhljiv podatek.

Alkohol je legalna droga in je bolezen, ki potrebuje zdravljenje in ohranjanje stanja abstinence. Na tem področju je v Sloveniji kar nekaj zmede. Če ravno so se pristopi zdravljenja v zadnjih letih spremenili, izboljšali in so veliko bolj humani, se je žal zavedanje in »prisila« obiskov klubov, ki pomagajo zdravljencu ohranjati abstinenco zmanjšala. Število teh klubov se je zmanjšalo, prav tako po zdravljenju ni obvezno več obiskovati takšen podporni klub. Da bo ironija še večja, so se letos na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve odločili, da klube zdravljenih alkoholikov, ki spadajo pod t.i. štajerski konec ne bodo finančno podprli. S tem pa zapečatili usodo marsikateremu klubu in posledično zdravljencu.

Težave z alkoholizmom so v naši lepi deželici pod Alpami alarmantne. Konec koncev skoraj tedensko poslušamo, kaj vse je kakšen uradnik naredil pod vplivom alkohola. A vendar se še nekateri posamezniki trudijo ozaveščati o zdravem odnosu do alkohola in posledici le-tega na celotno družino alkoholika in konec koncev na družbo.

Klub zdravljenih alkoholikov z 48-letno tradicijo

Eden takšnih klubov je vsekakor Klub zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Zgodovina kluba sega v davno leto 1971, ko je dr. Zvonimir Lamovec v težnji pomaganja odvisnikom od alkohola, želel ustanoviti klube tam, kjer je bilo to nujno. Takrat se je pokazala priložnost pri Krajevni skupnosti Aljažev hrib Celje in s skupnimi močmi so na Ustanovni skupščini v Narodnem domu Celje, 3. 4. 1971, ustanovili klub. Svoje delovanje so pričeli s kar 84 člani.

Klub je želel osveščati o alkoholizmu na območju Občine Celje in celjske regije. Člani kluba so bili prisotni povsod, kjer so razpravljali o omejitvi širjenja alkohola in o borbi proti njemu. Sodelovali so s klubi zdravljenih alkoholikov po Sloveniji, pomagali pri ustanovitvah novih klubom po širši regiji (KZA Lik Savinja, KZA Štore, KZA Mesnine, KZA Cinkarna, ki so pripadali matičnemu klubu KZA Aljažev hrib ter kot soustanovitelji KZA Velenje, KZA Žalec, KZA Laško, KZA Steklarna Rogaška Slatina) in se celo udeležili 4. kongresa klubov ZA Jugoslavije v Zagrebu. Takrat je bilo v Sloveniji po podatkih Bolnišnice Vojnik okoli 80.000 alkoholnih bolnikov. Člani so se čutili dolžni, da se z vsemi silami borijo proti širjenju alkoholizma, kar ostaja težnja še dandanes.

Tekom let se je z vsakim novim strokovnim vodjem način delovanja spremenil, prilagodil takratni strokovni obravnavi in novostmi na področju zdravljenja alkoholizma.

Kljub temu, da so po starosti in dolžini abstinence »najstarejši« še delujoči klub v Sloveniji še svoje misije niso opravili, dokler je toleranca do alkoholizma v Sloveniji zelo visoka. Prepričani so, da lahko še naredijo ogromno za zanamce in jim privzgojijo zdrav odnos do alkohola.

Cvetkov memorial – predavanje dr. Christiana Gostečnika

In ravno v teh dneh, natančneje 7. 12. 2019 ob 17 uri prirejajo strokovno predavanje dr. Christiana Gostečnika, v dvorani Krajevne skupnosti Aljažev hrib Celje. Predavanje bo posvečeno nedavno preminulem njihovemu članu Cvetku in bo prvo v sklopu Cvetkovega memoriala. Tema predavanja bo Alkohol v družini. Ker je vstop prost je nujna predhodna prijava.

Alkohol je tihi ubijalec in prizadene celotno družino. Žal pa je v Sloveniji še zelo toleranten odnos do te odvisnosti. O težavah se govori le takrat, ko je opiti človek nasilen ali povzroči prometno nesrečo. Kadar je zabaven ali tih je pitje sprejemljivo. Meja med odgovornim pitjem in alkoholizmom je tam, ko nekdo pije, ker mora in njegovo telo to zahteva. Neumno je debatirati o tem, ali je merilo deci vina ali steklenica ali dve. Alkoholizem je bolezen, ki potrebuje zdravljenje, ker posameznik brez alkohola ne more normalno delovati. Pijanec ali pijančevanje je zgolj faza, moment, ko se pije preveč in telo še ni odvisno. Kje sta pa vi?

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2019/11/30/alkohol-je-sveta-vladar/

V zadnjem tednu so v javnost ponovno pricurljale zgodbe medvrstniškega nasilja in ponovno se je javnost zgražala nad tem, kako je lahko prišlo do tega, da je fant za katerega se je vedlo, da je nasilen in je že v preteklosti »ušpičil« marsikaj, zabodel drugega najstnika, domnevno zaradi nasilja. Dejstvo je, da je medvrstniško nasilje veliko bolj alarmantno, kot se upamo priznati. A so večino zakrije v duhu mišljenja, da zmerljivka ali dve, zaušnica, dve tri, poniževanje, izločanje, obrekovanje … vse to in še več naj bi bilo del odraščanja. Trenutki s katerimi naj bi se otroci nujno morali soočiti že v osnovni šoli, ker v življenju ni vedno vse z rožicami posejano in se mora otrok tega naučiti, ker je to del socializacije, odraščanja in razvijanja. No, vsaj tako želijo nekateri opravičiti nasilje, ki se dogaja med vrstniki, predvsem v šoli. Marsikdo se strinja, da je ravsanje, zmerjanje in nasilje del otroštva, del, ki smo ga preživeli mi, naši očetje in ga morajo naši otroci, vnuki. A vendar meja je med to »socializacijo«, nujnim delom odraščanja in nasiljem?

Meja med odraščanjem in nasiljem je zelo tanka

Postavitev natančne meje, kje se konča otroška igra in kje začne nasilje je zelo težko, saj ni moč vzpostaviti homogenega pravila. Če nekomu rečeš »kmet«, ali »čefur«, bo v nekaterih okoljih to čisto sprejemljivo, v drugem zmerljivka. V neki starosti bo pretep igra, v drugi nasilje. Zato je potrebno vsak posamezni primer preučiti posamično in v luči vseh okoliščin presoditi, ali gre za igro, ali za nasilje. Vsekakor bi moral biti vzpostavljen enoten način obravnave takšnih situacij, ne da vsaka ustanova/institucija počne to po svoje in dostikrat naredi več škode, kot koristi.

Dodatna zmeda je narejena, ko se posamezniki, vključijo v to dinamiko populistično in všečno, ter na veliko razpravljajo, da so pravila zapisana v ne vem kateri konvenciji otrokovih pravic in ne vem katerem zakonu. Dejstvo je, da kazenski zakonik v Sloveniji kot povzročitelje dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja, obravnava le polnoletne osebe, oziroma otroke starejše od 14. let. Namreč 21. člen Kazenskega zakonika pravi: »Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja.« Dostikrat kadar se pogovarjamo o medvrstniškem nasilju govorimo o otrocih, mlajših od 14. let. Tudi vse konvencije, ki so posredno ali neposredno povezane s pravicami otrok, govorijo o tem, kaj so pravice otrok v odnosu do odraslih, ne kaj so njihove pravice v odnosu s sovrstniki, razen seveda tega, da bi naj imeli enake pogoje kot vrstniki. Torej je dolžnost starše, da poskrbi za potrebe otroka in v primeru nasilja v šoli, za to da najde način, da ga zaščiti.

Napačnemu pristopu obravnavanja medvsrtniškega nasilja botruje napačno razumevanje le-tega

Starši prevečkrat informacije o pravilni vzgoji, pravilnih ukrepih iščejo na internet in na različnih forumih. Žal se prevečkrat zgodi, da so ti viri informacij napačni. Starši postanejo še bolj zmedeni, ker na neki točki ugotovijo, da so mogoče krivi njihovi otroci, so oni kot starši zatajili in imajo preveč občutljive otroke. Medvrstvniško nasilje je vedno potrebno vzeti skrajno resno, saj ga le na ta način lahko ustavimo. Ob tem pa moramo upoštevati, da vse kar beremo, slišimo ni vedno res. Zato je nujno, da starši poznajo vsaj nekaj zmot, ki krožijo tako na spletu, kot med kvazi strokovnimi delavci:

• »Pretepanje, zmerjanje in druge oblike nasilja so nujen del odraščanja, kjer se otrok utrdi, ker so dandanes otroci preveč pomehkuženi in občutljivi.«

Zelo tanka je meja med igro in nasiljem. Konča se v tistem trenutku ko ena stran ne soglaša s to »igro« in je ob tem prizadeta. Ne gre tukaj za občutljivost, ampak za osnovno spoštovanje. Nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur in ni prav da kdorkoli komerkoli reče, da je »mevža«, ker pretep ali zmerljivke doživlja kot nasilje. Otroku, ki nasilje doživlja, le-ta povzroči ogromno škode in trpljenja.

Zato je dobro, da poznamo bistvene značilnosti medvrstniškega nasilja:

• neravnovesje psihične, socialne ali fizične moči med rabljem in žrtvijo,
• zavestno namensko povzročanje škode drugi osebi in
• v daljšem časovnem obdobju se enako vedenje pojavi večkrat, včasih je dovolj le enkraten hujši dogodek.
• »Otroci so se samo igrali in hecali. Vsega ni potrebno vzeti resno. To smo tudi mi počeli.«

Dostikrat se rablju povzročanje nasilja zdi zabavno in v tem ne vidi nič slabega. Svoje vedenje tudi prestavi na ta način. A žrtvi se takšno vedenje ne zdi preveč zabavno in mu povzroča stisko. Še enkrat nasilje se začne tam, ko eni strani ni več O.K., pa naj zgleda še tako zabavno.

• »Starši svojim otrokom dostikrat dajo nasvet »Udari ga/jo nazaj«, ker naj bi pomagalo.«

V praksi se je pokazalo da temu ni tako. Ali se nasilje zaradi tega udarca stopnjuje, ali pa žrtev postane rabelj. Problem nasilja se v tem primeru nikakor ne reši. Nihče se v tej zgodbi ne počuti varnega, močnega in svobodnega. Nasilje zaradi nasilja je že vedno nasilje. Mogoče kdaj hipna rešitev, a nikoli n na dolgi rok. Vedno imejte v mislih, da tudi vaš šef kdaj izvaja nasilje, pa bi vaša klafuta njemu se končala s kakšno ovadbo in kaznijo.

• »Si je že zaslužil/a, ker je izival/a.«

Za nasilje je vedno izključno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če nam je jasno, da žena ali mož, svojemu partnerju prigovarja, ko je pijan in je za to deležen nasilja, ni kriv za to nasilje, potem mora biti tudi kristalno jasno, da moteči otrok ne more biti kriv za nasilje, ki se nad njim izvaja. Vprašanje tu je, zakaj je nekdo komu moteč in če je za širšo okolico moteč, se z njim pogovori, s predpostavko, da se natančno ve, zakaj je moteče. 

• »Rablji imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin.«

Težko bi rekli, da kaj takšnega drži. Res je, da jih dostikrat ostali zbadajo zaradi tega in v stiski udarijo, a to še ne pomeni, da so po neki statistki oni tisti, ki izvajajo nasilje. Vse prevečkrat se zgodi, da izvajajo nasilje tisti otroci, ki imajo odličen uspeh, ter vsaj navidezno izhajajo iz uglednih družin in veljajo za pridne in vzorne otroke. Dostikrat takšni otroci izvajajo nasilje nad vsemi, a so v očeh odraslih t.i. pridni otroci, ki že ne bi storili kaj takšnega. Ti otroci si naredijo svoj »geto« in spadajo med »fejmiče«.

• »Nasilje se dogaja le otrokom, ki se ne znajo vključiti v skupino.«

Ni pravila, kdo je lahko žrtev nasilja. So sicer bolj dovzetni tisti otroci, ki so žrtve tudi doma, a hkrati so lahko le ti tudi rablji. Vsak otrok je lahko žrtev, tudi še prejšnje leto zelo popularen otrok, ki so ga vsi imeli radi, se vsi z njim razumeli, je uspešen, vljuden, spoštljiv, prijateljski … na neki točki se v kakšnem otroku prebudi ljubosumje in v stiski napade, ter postane rabelj.

• »Otroci, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče/sive/nemoderne lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za medvrstniško nasilje.«

Kot že povedano, ni pravil, kdo je lahko žrtev nasilja. Prav tako nobena raziskave ni pokazala, da bi otroci z določenim videzom bili bolj ogrožene za doživljanje medvrstniškega nasilja.

• »Naša šola zna poskrbeti za otroke in pri nas ni nasilja na šoli. Mogoče na poti v šolo in iz nje. Kar pa ni več težava šole.«

Nasilje se lahko zgodi in dogaja na vsaki šoli, ne glede na to, kako dober vzgojni načrt imajo in kako izoblikovan imajo protokol. Prepričanje, da na nekaterih šolah ni nasilja je prej pravljica, ki omogoča, da se nasilje pometa pod preprogo. Običajno takšno prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Namreč največ vrstniškega nasilja se dogaja v šoli (na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih) in nekaj manj na poti v šoli in iz nje. A tudi ta pote je zajeta v poimenovanja nasilja na šoli, kajti otroci so učenci določene šole od 1 do 9 razreda, 24 ur na dan.

Medvsrtniško nasilje ne morejo zajeziti policija, šola, CSD in sodstvo, ampak starši sami ob ustrezni pomoči

Zavedati se je potrebno, da otroci sami po sebi niso zlobni in je nasilje le posledica njegovega primanjkljaja socialnih veščin. Nasilje zanj pomeni način preživetja, kajti veliko lažje mu je biti takšen, kot se dejansko soočiti s težavami. Nasilje je zanj najlažja pot, pot, ki ga pripelje do želenega cilja, hkrati je prepričan, da je njegova pot prava, ter da je tudi žrtev kriva za to, ker mu dopušča dejanja sama.

Nasilje je za otroka v prvi vrsti način preživetja, ki mu je varno in prinaša vsaj trenutne rezultate. Vendar je ta nasilnež bil pred tem otrok, ki je bil zelo osamljen, neopazen, tih. Želel je imeti prijatelje, želel se je igrati, a ni vedel kako to storiti, poskusil je tisto, kar je opazil drugje. Vmesna faza med tihim otrokom in nasilnežem so t.i. nadležni otroci, tisti otroci, ki se hvalijo, kaj imajo, kaj znajo, ki non stop nekaj prinašajo, želijo »podkupovatI«, želijo vsem ustreči in se povsod vrivajo in želijo biti poleg. In šele, ko nič od družbeno sprejemljivega ne »užge« postane otrok nasilen. Na kateri fazi ostane, kako dolgo potrebuje za preskok iz mirnega, vljudnega otroka do nasilneža je odvisno od njegove starosti, primarne družine, pričakovanj okolice in seveda od temperamenta.

Res je, da se otrok večino nauči v primarni družini, a ko pridemo do nasilja, le redko kdo upa priznati, da je kanček krivde tudi tam. Običajna obramba je, da pri nas ni nasilja. A v primarno družino šteje marsikaj – vsi odnosi, ki so del te družine, tudi strici, tete, dedki, babice, bratranci, sosedje … osebe, ki so v prvih letih otrokovega življenja tam. Ena izmed nasilnih oblik je tudi »vzgojni« udarec, če tudi je namenjen živali. In mislim, da večina svoje živali dresira po principu udari po tački. Marsikje je tudi običajno, če otrok prime v roko nekaj kar ne bi smel, da se ga udari po roki … momentov je ogromno, a otrok se je naučil, da je ena izmed oblik, kako doseči svoje, da udariš.

Zelo problematično je tudi mišljenje – »kako je luškan/a«, »lej, ko je apal/a medeka«… Nič, ampak absolutno nič, kar ima elemente nasilja ni luškano, če je otrok majhen. Če otrok tepe, ali se dere na igračko, prijatelja … ni luškano, ali normalno, ko je star 1. leto, 3, ali 12. Faze trmarjenja in postavljanja zase res so, a dolžnost starša je, da ga nauči regulirati jezo in stisko. In tu ni veliko manevrskega prostora. Je pa seveda moč zaslediti ogromno izgovorov, ter teorij, ki potrjujejo, da je to del razvoja in, da bo minilo. Ne bo, se bo pa manifestiralo na drugačen način.

Otrok tudi postane nasilnež, če je bil sam žrtev in se je odločil, da si tega več ne gre. Začne delati ravno to, kar so drugi delali njemu, ker z njegovega zornega kota to prinaša rezultat. Namreč ugotovil je, da je nasilje način, kako zadovoljiš potrebe in uresničiš svoje želje.

Nekateri otroci so po svoji naravi impulzivni, glasni in vzkipljivi. Včasih preprosto ne razumejo, da so njihova dejanja za nekoga boleča, saj v prvi vrsti vidi le sebe in je on sam merilo za vse. Torej, če je meni OK, potem je tudi drugim.

Ne smemo pozabiti tudi na to, da je kakšen otrok nasilen, ker na ta način ureja notranji nemir staršev. Namreč s tem, ko je on nemogoče, se starša tako ukvarjata z njim, sta skupaj in se jima ni potrebno ukvarjati s težavami partnerskega odnosa. Otrok je žrtveno jagnje, ki se žrtvuje, ker dve odrasli osebi nista sposobni prevzeti odgovornosti za svojo bolečino in se pogovoriti o njej.

Vsekakor pa imajo svojstveno vlogo vrstniki. A predpostavka je ta, da si glede na pridobljene vzorce poiščemo prijatelje, torej če želi otrok pripadati »klanu« nasilnežev je mogoče čas, da se vprašate, kaj ste naredili narobe. Če želi pripadati skupini, ki ga ne spusti blizu – le čigava želja je, da gre tja. Njegova, ali želi preprosto ustreči nekomu.

Kot zadnje, nekaj vpliva imajo seveda tudi mediji, igrice, nadaljevanke, risanke … a le v kolikor jih gleda sam, ter so njegova varuška. Otroku je potrebno ovrednotiti stvari. A to se začne, ko prvič gleda risanko, igra igrico … Ste pomislili, da je tudi v Tomažku, kar nekaj momentov, ko bi se lahko pogovarjali o psihičnem nasilju. Da sta v Nodiju Din in Don primer, kako na lahek način dosežeš marsikaj, tudi z nasiljem. Niso samo Marvelovi junaki tisti, ki so problematični zaradi nasilja, ali Fortnite in GTA. Koliko tega pregledate skupaj z otroci? In smo potem ponovno pri primarni družini.

Starši smo tisti, ki moramo poznati svojega otroka in si ne smemo zatiskati oči pred tem, da bi naš otrok lahko bil nasilnež. Če dobro poznate svojega otroka veste, kaj vse je zmožen in če ste iskreni sami do sebe, vsaj ti, ki imate že malo večje otroke, ste mu že kdaj svetovali – »pa udari nazaj, postavi se zase…«. Vedno preverite vsa dejstva in sprejmite odgovornost. Ni sramotno to, da se je vaš otrok stepel, koga ustrahoval, bil t.i.bully, napačno je, da pri tem podprete svojega otroka, ker ste prepričani, da »moj že ne«. Otroku ste dali dovoljenje, da lahko počne vse, ker on je le priden otrok in ga tako niste vzgajali.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/02/22/medvrstnisko-nasilje-v-porastu/

Težko bi našli koga, ki še nikoli ni slišal za avtizem. Žal večina še vedno meni, da je to nekako nova pogruntavščina novodobnih staršev, ki so pogrnili pri vzgoji. Resnica je daleč od tega. Nadaljevanke tipa Dober zdravnik, ki je sicer dokaj dobra, avtizem postavljajo v neko romantično luč in namesto razumevanja še bolj poglabljajo neznanje.

Vsak starš, ki ima doma otroka, ki so mu postavili diagnozo »avtizem« vam bo znal razložiti, da slika ni tako romantična. Ti otroci so drugačni, posebni, naporni, a dajejo lahko ogromno in ob pravem vodstvu lahko dosežejo ogromno. Nikakor pa ne bodo imeli normalno življenje po standardih družbe.

Avtistični otroci niso nagajivi in nevzgojeni

Avtizem je motnja, ki je opredeljena kot pomanjkanje čuta za socialne interakcije, komunikacijo in vključuje določeno vedenje, zanimanja in aktivnosti, ki jih običajno pri drugih otrocih ni zaznati. Žal so prevečkrat ti otroci ožigosani za »poredne«, nevzgojene in nemogoče, a premalo se ljudje zavedajo, da gre tu za motnjo, ki jo noben vzgojni ukrep, tableta ali ne vem kaj ne more spremeniti, le do neke mere omiliti. Avtizem se pri vsakem posamezniku kaže drugače, nekaj pa je le skupnih točk:

• TEŽAVE S SOCIALNO KOMUNIKACIJO

Avtisti imajo težave tako z verbalno kot neverbalno komunikacijo, saj zelo dobesedno razumejo govor , ne razumejo prispodob, cinizma, šal, ne razločijo obrazne mimike in sprememb v intonaciji glas. Za njih bo »jabolka ne pade daleč od drevesa« pomenilo dobesedno to in ne bodo zmogli povezave, da ta besedna zveza pomeni, da so otroci podobni staršem.

Pri t.i. težjih oblikah avtizma le-ti ne govorijo, ali imajo dokaj omejen govor. Na drugi strani so nekateri, ki imajo zelo razvite govorne in jezikovne veščine, a zelo težko sodelujejo v pogovoru, ker konec koncev govorijo le tisto, kar jih zanima in jim je pomembno. Ena takšnih je seveda tudi Greta Thunberg.

• TEŽAVE S SOCIALNO INTERAKCIJO

Če ste kadarkoli gledali humoristično serijo The Big bang Theory je Sheldon zelo dobro odigral vedenje avtističnega otroka. Namreč prepoznavanje ali razumevanje čustev drugim je zanj nerazumljivo področje. Namreč ljudje z avtizmom ne razumejo nenapisanih družbenih pravil, običajno so preblizu nekoga s katerim se pogovarjajo, ali začenjajo neprimerno temo pogovora, ker se jim ne zdi nič spornega. Brez težav vas bodo vprašali in to po možnosti pred drugimi, zakaj varate ženo/moža, če ravno naj bi bil ta podatek skrivnost. Na trenutke se zdijo brezčutni, a niso, le razumejo ne. Zato dostikrat raje čas preživljajo sami in ne čutijo potrebe po drugih, prav tako ne iščejo potrditve ali tolažbe. Posledično zelo težko sklepajo prijateljstva, če pa že najdejo koga, je tovrstno prijateljstvo zelo težavno in zahteva ogromno potrpljenja in jasnosti.

Skoraj verjetno si avtist ravno zaradi te nezmožnosti čustvovanja ne išče partnerja, ker za to ni potrebe. Le majhen procent avtistov si ustvari družino.

• TEŽAVE NA PODROČJU FLEKSIBILNOSTI MIŠLJENJA

Avtisti niso zmožni razumevanja in predvidevanja vedenja drugih ljudi, vse kar ni v skladu z njihovo rutino, jim predstavlja motnjo, stisko, na katero se tako ali drugače odzovejo, tudi z nasiljem. Avtisti tudi ne razumejo koncepta nevarnosti (npr. tek po prometni cesti se jim ne zdi sporen), ne marajo sprememb in načrtovanja prihodnjih dejanj. Sicer uživajo v domišljijskih igrah, a le dokler lahko ponavljajo eno in isto. Zato bodo brez težav gledal Star Wars, ne bodo pa zmožni to zgodbo poustavriti.

Kot že omenjeno, so avtisti odvisni od rutine, ki občasno meji na obsesivno kompulzivno motnjo (se še pomnite nadaljevanke Monk – to je to). Velik poudarek dajo na pravila, ter ne razumejo zakaj npr. gre kdo pri prazni cesti čez prehod čez pešce, ko se mu mudi.

Veliko težavo predstavlja tudi senzorična občutljivost – na vid, zvok, vonj, okus ali dotik. V večini tako in tako ne marajo dotikov, objemov, ter jih zmotijo že tako nam nepomembni zvoki. Res pa jim ta občutljivost daje tudi lastnosti, npr. imajo popoln posluh, ter lahko brez predhodnega znanja zaigrajo na marsikateri instrument. A obstaja tudi malo bolj »temna« stran te pomanjkljivosti senzorične občutljivosti. Prav lahko se zgodi, da ne čutijo mrazu, vročine, bolečine, ali preprosto ne obvladajo svojega telesa. Dostikrat imajo tike.

Res je, da kljub temu, da so si avtisti med seboj različni, imajo neko področje, ki jim je blizu, ali je to matematika in fizika (Einstein), glasba, vlakci, dinozavri, računalniške igre …

Slovenske šole niso primerne za otroke z avtizmom

Zelo veliko težavo za avtiste predstavlja šola. Če ravno so v slovenskih šolah že vključeni v redno normalno šolanje, tja redki spadajo. Nikakor ne zaradi tega, ker ne bi zmogli, ampak ker je trenutni slovenski sistem narejen tako, da jim naredi več škode kot koristi. Na eni strani je pritisk drugih staršev in sovrstnikov včasih premočan in avtističnega otroka dnevno spravlja v stisko, ki jo izražajo tudi z nasilnim vedenjem. Na drugi strani so redki učitelji usposobljeni za delo z njimi, nekateri se pa tudi ne želijo priučiti. Rešitev pri tem ni, da se te otroke zapre v posebne šole, ampak v tem, da se obstoječi šolski sistem spremeni. Ne za voljo avtističnih otrok, ampak za voljo vseh.

Avtistični otroci se v običajni šoli običajno čutijo osamljene, ker v tem kar jih zanima običajno prekaša še učitelja, to kar jih ne zanima, pa jim predstavlja veliko težavo. Povrh vsega imajo še marsikateri avtistični otroci še druge pridružene motnje, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnosti, primanjkljaji na posameznih področjih učenja (disleksija, diskalkulija, dispraksija), motnje v duševnem razvoju, motnje presnove in hranjenja …

Ko boste naslednjič srečali otroka, ki bo drugačen in ne bo po standardih okolice, se najprej vprašajte zakaj je temu tako. Mogoče je res le rezultat neprimerne vzgoje, lahko pa je le avtist. Če si boste drznili stopiti v njihov svet, boste spoznali njihovo veličino, sposobnosti, ki jih imajo, ter uvideli, da se v globini takšnega otroka skriva pravi biser.

Biti starš takšnemu otroku je naporno in nič kaj romantično, a je trud povrnjen in poplačan.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/04/02/avtizem-stanje-genialnih-otrok/

Prepričana sem, da ste že kdaj ujeli teorijo, da je na svetu le pet odstotkov ljudi, ki so bogati in uspešni. Dostikrat se ob tem dodaja, da je temu tako, ker so vizualizirali, in da so uspeli, ker so verjeli vase. Ne bom štela, koliko instant gurujev to formulo prodaja ljudem in jih prepričuje, da je meja le nebo. Leta 2006 je svet ugledala knjiga Skrivnost (The Secret). Delo, ki naj bi odpiralo vrata vsakemu posamezniku, če le dojame skrivnost, ki jo uspešni ljudje poznajo že stoletja. Mnogi so povzeli celotno vsebino v nekakšno logiko, da privlačimo tisto, kar smo, da če vizualiziramo, lahko dosežemo vse, tudi bogastvo in zdravje, ter da to počnejo vsi uspešni ljudje, ki so ravno zaradi tega početja tako bogati in uspešni. Ta miselnost je odprla vrata za vse prevarante, ki so želeli na hitro obogateti in so na osnovi nekaj motivacijskih misli, prodajo nečesa in prilagojenim piramidnim sistemom premamili množico ljudi, ki so verjeli, upali in so bili močno ogoljufani. Mislim, da mi ni treba posebej pisati seznama vseh teh v Sloveniji, a če si vzamete le uro časa in pogledate spodnji film, vam bo jasno, kdo vse uporablja besede in misli Skrivnosti. Žal jih večina razume napačno oziroma jih predstavlja bolj vabljivo in po logiki – vse je v mislih, z mislimi lahko dosežeš vse.

Resnica o Skrivnosti in filozofiji v ozadju

Dejstvo je, da se ljudje ne želimo spreminjati, želimo pa spremembe in zelo redko znamo ta pojma povezati. Marsikdo si želi bogastva, slave in položaja, a v ozadju ne vidi truda, časa in volje, ki so v to vloženi. Želijo si zdravje, a zanj začno skrbeti takrat, ko je že prepozno. Vsako naše dejanje ima neko posledico, nekatere posledice so takojšnje, druge spet pridejo enkrat kasneje, a vedno pridejo. Naj ponazorimo to z bolj konkretno situacijo. Če želimo lepo izklesano telo, je treba spremeniti način življenja, kajti le zdrava prehrana in redna telovadba sta tisti, ki vodita do takšnega uspeha. Kar pa ne pomeni, da se vi v eni točki odločite, da boste fit, suhi … ter začnete s telovadbo, pravilno prehrano in boste čez teden, mesec bog Adonis. Če želite biti bogati, morate ali zadeti na lotu ali se v bogato družino roditi, poročiti ali bogastvo preprosto ustvariti s trdim delom. In še bi lahko naštevali.

Torej, vse v našem življenju se zgodi z nekim razlogom, ki ima izvor v našem preteklem dejanju, četudi se to sliši še tako čudno. In samo mi smo tisti, ki imamo moč, da svoje življenje spreminjamo. Ravno o tem govori ta famozna knjiga Skrivnost. Vsi tisti, ki pa so kadarkoli v roke vzeli Sveto pismo, Koran ali kakšno drugo sveto knjigo ter delo kakšnega filozofa, so besede, zapisane v Skrivnosti, brali že tam. Če skušam strniti v nekaj misli, kaj je bistvo Skrivnosti:

• Ljudje ne znamo biti hvaležni za tisto, kar imamo, in hrepenimo po tistem, česar nimamo. Na ta način uničujemo vrednost vsega, kar imamo. Del ene izmed Jezusovih pridig gre ravno v smeri, kdor ima veliko, bo imel še več, kdor ima malo, bo imel še manj. Bistvo pa je le v tem, da lahko ima nekdo ves denar tega sveta, pa bo želel še vesolje in ne bo znal videti veličine tega, kar ima.
• Potrpežljivost uničuje naše življenje. Namreč: večina ne zna biti potrpežljiva in želi vse zdaj in takoj. A kot je v Skrivnosti opisano – če posadiš seme, ga moraš negovati, ga hraniti in bo zraslo ter boš seme svojega dela lahko pobral, ko bo zrelo in nič prej. Tako je z našimi željami in cilji. Ni dovolj, da imamo samo željo, ker želja bo ob prvi oviri zgubila pomen, treba je imeti jasen cilj in z voljo preiti čez vse ovire, za cilj delati, ga negovati, in ko bo dozorel, bo tudi dosežen.
• Postavljamo si nejasne cilje in ne ločimo želja in ciljev. Želja je nekaj, kar bi imeli, in se v bistvu niti ne zavedamo odgovornosti le-te. V željo nismo pripravljeni vložiti veliko in kot že zapisano, pri prvi oviri jo predrugačimo ali obupamo. Pri cilju je situacija bistveno drugačna, saj je konec jasen, in četudi zaidemo s poti, jo znova najdemo. Pričakovanja cilja ne ubijejo, željo pa.
• Pričakovanja zameglijo našo presojo. Običajno znamo zaradi pričakovanj uničiti vse lepo. Kot primer lahko omenimo »šalo«, da dekleta pričakujejo princa na belem konju, dobijo pa konja v belem BMW. Bistvo tega je, da pričakovanja oblikujemo na osnovi želja in ne ciljev, zato namesto da bi videli dobro, vidimo le tisto, kar to ni. To je podobno situaciji, ko pred zaprtimi vrati kričimo, kaj vse je narobe in da ne moremo notri, ne zmoremo pa uvida, da je treba vrata le odpreti.

Vsaka sprememba potrebuje določen čas in kot so strokovnjaki ugotovili, potrebujemo vsaj 28 dni, cikle ene lune, da neko spremembo sprejmemo in se je navadimo. Da to isto zadevo ponotranjimo in postane del našega vsakdana, pa najmanj tri mesece.

Kaj lahko naredimo danes za boljši jutri

Najtežje je začeti in čas te prisilne karantene je idealen za to, da končno naredite spremembo, katere del želite biti. V Skrivnosti je velik poudarek na hvaležnosti in na tem, kako lahko s svojimi mislimi, drugačno energijo marsikaj spremenimo. Pot hvaležnosti je težka in zahteva veliko discipline, uspešna pa je le toliko, kolikor ste pripravljeni na spremembe v življenju.

Torej, če želite spremeniti svoje življenje, sledite naslednjim napotkom: v poseben zvezek vsak dan vpišite nalogo tistega dne. Če kakšen dan izpustite, potem se vrnite za tri naloge nazaj in jih zapišite znova. Pomembno je, da jih pišete ročno, saj je to star psihološki trik. Spomnite se iz šolskih dni, kako nadležno je bilo tisto pisanje: 10-krat zapiši to in to, a še vedno veste, kaj ste morali takrat zapisati.

1. DAN:

Napišite 10 stvari, za katere ste tisti dan hvaležni, da so se vam zgodile. Ko jih napišete, preberite vsako posebej in na koncu vsake recite: hvala, hvala, hvala.

To ponovite vsak dan, tako boste na koncu zadnjega dne imeli 280 zapisov o stvareh, za katere ste hvaležni. Dnevno pa ponovite le 10 teh stvari tistega dne.

2. DAN:

Tekom dneva si poiščite kamenček, predmet, ki ga boste nosili dnevno s sabo. Zvečer pred spanjem boste ta kamenček odložili ob posteljo in si v mislih odvrteli celoten dan, se spomnili vsega lepega in se zahvalili za to, hkrati pa se boste spomnili na vse slabe stvari in se zahvalili zanje ter prosili za razrešitev oziroma za pomoč, da teh negativnih trenutkov ne boste več doživeli.

Tudi to ponovite vsak dan.

3. DAN:

Spomnite se na tri osebe v vašem življenju, ki vam pomenijo veliko. In ob vsaki osebi napišite 10 stvari, za katere ste jim hvaležni.

4. DAN:

Spomnite se na svoje zdravje in naj bo tistih 10 zapisov o hvaležnosti v smislu hvaležnosti o zdravju. Na list papirja si napišite misel: Dar zdravja me ohranja živega. Ta listek si dajte na vidno mesto ter vsak dan poglejte nanj.

5. DAN:

Na list papirja zapišite: Hvala ti za ves denar, ki sem ga dobil tekom življenja, ta list pa potem dajte v denarnico. Prav tako napišite seznam denarnih daril, ki ste jih dobili v življenju, ter se zahvalite zanje.

6. DAN:

Tema 10 stvari, za katere ste hvaležni, naj bo delo.

7. DAN:

Napišite seznam težav, ki jih imate v življenju. Izberite si eno in se zahvalite za razrešitev te težave.

8. DAN:

Tema 10 stvari, za katere ste hvaležni, naj bo hrana.

9. DAN:

Preuredite si svoje položnice. Na položnice, ki še niso plačane, napišite: Hvala za denar. Na že plačane pa: Hvala – plačano. To naj postane stalnica vašega življenja.

10. DAN:

Tekom dneva bodite pozorni na ljudi, ki vam bodo prekrižali pot in vam kaj dali (materialnega, čustvenega …). Zahvalite se jim za to.

11. DAN:

Jutro začnite s HVALA in enako vsa nadaljnja jutra.

12. DAN:

Spomnite se treh ljudi, ki so zaznamovali vaše življenje. Napišite pismo za njih  (ga ne odpošljete).

13. DAN:

Napišite seznam 10 želja, ki jih imate. Vizualizirajte jih, predstavljate si, katera čustva vas bodo obšla, komu boste najprej povedali in kaj boste naredili, ko se bodo uresničile.

14. DAN:

Jutro začnite z urnikom stvari, ki vas čakajo čez dan. Zahvalite se za vse zadolžitve in dobre novice.

15. DAN:

Izberite si osebo, s katero ste že končali odnos. Napišite 10 stvari, za katere ste tej osebi hvaležni.

16. DAN:

Spomnite se na tri dogodke v vašem življenju, ki vam predstavljajo popolno srečo, in se zahvalite zanje.

Spomnite se petih organskih funkcij, na katere ste ponosni, in se zanje zahvalite.

Spomnite se na eno stvar v življenju, ki jo želite izboljšati, ter se zahvalite za razrešitev.

17. DAN:

Naredite si tri magične čeke in vanje vpišite svoje ime, datum in znesek, ki ga želite prejeti.

18. DAN:

Iz svojega seznama težav izberite tri težave, ki jih želite razrešiti. Vsako posebej vizualizirajte in se zahvalite za rešitev.

19. DAN:

Tekom dneva se ob hoji zahvalite za korake. Čez dan tako rečete vsaj 100-krat  hvala – ob vsakem koraku.

20. DAN:

Začutite svoje srce. V srcu začutite svojih 10 želja.

21. DAN:

Iz seznama 10 želja izberite tri želje in se zahvalite za uresničitev teh treh želja. Za vsako posebej.

Spomnite se na tri nepričakovane dogodke med letom in se zanje zahvalite.

22. DAN:

Seznam želja vizualizirajte in bodite hvaležni za uresničitev teh želja. To naredite vsaj 2-krat na dan, vsak dan.

23. DAN:

Zahvalite se za zrak in si vzemite čas zase in 5-krat globoko vdihnite.

24. DAN:

Poiščite sliko treh oseb, ki vam pomenijo veliko. Ob sliki  jim pošljite dar ljubezni, spoznanja in se zahvalite, da so del vašega življenja.

25. DAN:

Tekom dneva se zahvalite za sedem stvari, ki jih vidite in bi jih želeli imeti.

26. DAN:

Spomnite se na eno vašo napako in se ob tej napaki spomnite na 10 pozitivnih stvari, ki ste se jih ob napaki naučili. In se zahvalite zanje.

27. DAN:

Pred ogledalom se zahvalite za tri stvari na sebi, na katere ste ponosni.

28. DAN:

Zahvalite se za lepe stvari, ki so se vam zgodile dan prej.

Po 28 dneh boste spoznali, koliko stvari imate v življenju, in vsaj malo bolj jasno vam bo, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/04/21/vizualiziraj-in-ves-svet-bo-tvoj/

Bolj ali manj smo bili vsi vzgojeni v smeri: naredi šolo, najdi službo, partnerja, nato ustvari »štalco in kravco« ter živi »happy ever after«. In definitivno več od tega ni. Nekaterim je to uspelo, drugim pač ne.

Dandanes velja nekakšna »fama«, da je ločitev težka, da negativno vpliva na otroke. Mogoče že res, ampak tisto, kar je dejansko težavnega in travmatičnega, je proces, ki se dogaja po ločitvi, in celotna dinamika bojev, ko se ločujeta dva ali eden ranjen človek.

V preteklosti se je izoblikoval nekakšen vzorec, ki naj bi veljal za dogajanja pred ločitvijo, ob njej in po njej. Včasih so v večini vložile predlog za ločitev ženske, nekaj je bilo tistih, ki so bile žrtve in so bežale, nekaj tistih, ki so imele upravičen razlog, nekaj tistih, ki so bile preprosto zlobne in so za svojo strategijo preživetja izbrale izkoriščanje moških. Imele so sistem najti moškega, ga izkoristiti, najti boljšega in prvega zatreti v kali. Nekaj žensk, ki se je ločilo, je bilo tistih, ki so moža pustile zaradi alkohola in drugih žensk ter so šle v svet polne zamer, s prepričanjem, da ta »pra*« svojih otrok nikoli več ne bo videl. In še bi lahko naštevali.

Ni moj namen pisati o normalnih ločitvah, ko se ločujeta dve zreli, odrasli osebi, kjer je čisto realno in normalno, da se odločita za t. i. skupno skrbništvo, kar v zadnjih letih CSD in sodišče tudi spodbujata. Danes bo govora o tistih ločitvah, ko so ženske, in ja, žal so ženske prevečkrat tiste, spletkarile, zlorabljale sistem, manipulirale in igrale žrtev, da so dosegle lastno ugodje. Pri tej igri jim je bilo mar le zase in za nikogar več. In zaradi teh žensk vladajo takšno nezaupanje in nestrpnost ter posploševanje, ki prinesejo le slabo. Da ne bo pomote, tudi moški znajo nagajati, a to, kar zmore ženska, ko je ranjena, moški v vsej svoji najhujši obliki ne doseže niti v 10 odstotkih.

Razlogov, zakaj se ženska odloči, da bo naredila prav vse, da bo v bitki z bivšim zmagala, pa četudi prek trupel, običajno otrokovih, je veliko. Skupno je le to, da je ranjena in da ne zmore objektivne presoje. Je kot odvisnik, ki noče sprejeti, da ima težavo. Ravno zaradi tega potem nastajajo zapleti, ki se končajo z izvršbo otrok. In vedno se bo našel odvetnik, ki bo svojih 5 minut iskal tudi v tem, da bo kritiziral sistem.

V svojem večletnem delu z ločenci in ob dejstvu, da sem tudi sama ločena, lahko potrdim, da je sistem slab, a glavna težava ni v sistemu, ampak v nas ločencih. Zelo težko je nekomu, ki je ranjen, ki občuti le lastno bolečino in ve ter čuti, da dela prav, razložiti, da nima prav. To je podobno, kot da ti cel svet želi razložiti, da je Zemlja ravna, ti pa veš, da ni. A preverjeno, z neupoštevanjem še tako neumnih predlogov CSD in sodišča, ne prideš daleč. Z dokazovanjem, da je tvoje prav, ne prideš daleč, ker na koncu trpijo le otroci.

Žalosti pa me, da omenjene institucije delujejo po nekakšnem »kolektivnem spominu« in ne zmorejo obravnavati primerov individualno in neodvisno od povprečja. Tako mati ali oče, ki prepreči stik, takoj obvelja za nekoga, ki nagaja in navezuje otroka nase. Pa ni vedno tako. Žal pa je zaradi tega prišlo zaradi prepogostih primerov manipulacij žensk v imenu »koristi otroka«, ki so v ozadju skrivali nekaj čisto drugega.

Tekom svojega dela in po pogovorih z mnogimi drugimi, ki se ukvarjajo z ločitvami, sem opazila en zelo strašljiv vzorec. Običajno gre za žensko, ki že ima nagledano novo žrtev, ali ji trenutni partner ne daje toliko ugodja, kot ga želi. Koraki, kako bo naredila sebe za žrtev in izigrala vse, tako sistem kot okolico, so:

1. Prijateljicam razlagaj, kako veliko dela imaš in kako rada imaš moža in kaj vse delaš zanj, pri tem pretiravaj, da te bodo spraševale, če si nora.

2. Vsake toliko časa potoži, da je mož spil toliko in toliko in je bil potem nasilen, pa še omeni, da te menda vara in da ima čudne spolne želje.

3. Bodi zamorjena in jokava in potoži, da je nesramen, ampak da te ima rad in otroka tudi.

4. Povej, da se je drl in da jih je dal otroku čez rit brez zveze in da ne veš, kaj bi in da nimaš kam iti.

5. Te korake ponavljaj tako dolgo, da ti prijateljice svetujejo, da si poišči pomoč.

6. Pojdi na CSD in odigraj nevedno žensko, ki ne ve, kaj bi sama s sabo, da se strokovni delavki zasmiliš in ti ponudi pomoč, ti pa najdi tisoč in en izgovor, poln strahu.

7. Pojdi na CSD in povej, da je bil mož nasilen, in se zjoči ter reci, da te je strah.

8. Pojdi na CSD in povej, da je bil mož nasilen do otroka in da te je zelo strah.

9. Sprovociraj moža do te mere, da bo znorel in se bo začel dreti, da bodo vsi sosedje slišali, ti pa poleg joči in izigravaj žrtev, potem nekaj dni hodi s sklonjeno glavo in z močnim make upom ter v ohlapnih oblekah, ki zakrijejo vse.

10. Pojdi na CSD povedat, kaj se je zgodilo, pa še kakšna soseda naj gre poleg.

11. Sprovociraj moža do te mere, da ti da klofuto, in pokliči policijo, v zapisnik podaj polno laži, predvsem v smislu »me je strah za življenje« itd., da mož dobi prepoved približevanja.

12. Pojdi na CSD in povej, kaj se je zgodilo, strokovna delavka bo tako svetovala razhod.

13. Pojdi do odvetnika in vloži ločitev.

14. V času do sodišča igraj žrtev, hodi na CSD za vsako moževo besedo (ni moškega junaka, ki ženski v takšnem vzdušju ne bi zabrusil kakšne žal besede), in po možnosti še k zdravniku po antidepresive, ker je prehudo, pa ne pozabiti v vrtcu in šoli pretiravati z lažmi.

15. Na sodišču potem igraj žrtev, veliko jokaj in če ti slučajno ne bi verjeli, izdahni, da je spolno zlorabil otroka.

16. Če se kaj zalomi, obvesti medije, obvezno, če so igro spregledali, saj je moč ulice močnejša od vsega.

Običajno na tem mestu dobimo može, ki se raje umaknejo, in žene, ki lažejo, spletkarijo itd. ter svoje znanje širijo dalje. Dostikrat tovrstni način svetujejo tudi odvetniki. Institucije so tovrstno prakso sicer že spregledale, a žal v isti koš zmetale vse.

Na drugi strani so potem nastali miti o moških, ki so »pra* in takšne svin*«, da lastne otroke zlorabljajo, kar sicer še ne pomeni, da takšni ne obstajajo. Hkrati so možje dobili možnost se boriti, ker je nekaj uradnikov videlo, da so dejansko oni žrtve. Sicer je to bitka na dolgi rok in terja ogromno finančnega zalogaja, a na koncu je zmaga.

Zaradi napak v preteklosti, premnogih podlih iger, je žal zdaj stanje na področju ločitev problematično. T. i. normalnih ločitev je zelo malo, večina je tistih, kjer se ločujeta dva in je vsaj eden ranjen in v svoji bolečini ne vidi svojih dejanj. Procesi se vlečejo, dogajajo se vse mogoče zlorabe, obtoževanja, kot bi gledal bitko dveh verstev. Vsak je prepričan v svoje, vmes je otrok. V teh bitkah je ravno otrok tisti, ki cel spekter čutenj prevzame nase. Starša v bitki na veliko obtožujeta drug drugega, iščeta tisoč in en dokaz, da imata prav in da je njuna odločitev prava. Otrok dejansko postane predmet in bije se bitka o njegovem lastništvu. Ta starša ne dojameta tega, da otrok pripada le sam sebi in da jima to, da sta ga spočela in spravila na svet, ne daje pravice lastništva. In potem se ustaljeni vzorci preteklosti prepletajo z nespoštovanjem zakona. Žal so matere tiste, ki nimajo najmanjšega pojma, ali pa ga nočejo imeti, kaj piše v Družinskem zakoniku (138. do 141 člen). Zavestno kršijo zakon in niti ena institucija jih ne kaznuje za to, se pa iščejo napake v postopku in o tem se razpravlja s širšo javnostjo. Ko se pa v podobni zgodbi znajde mati, ki dejansko mora zaščititi otroka, ji nihče zaradi prejšnjih mater ne verjame in dobiva kazen za kazen, izvršbo za izvršbo in rezultat na koncu je ta, da se zlomi in otrok … njegova čutenja tako in tako niso pomembna.

Kjer je mati, je tudi oče in so očetje, ki bijejo bitko z onimi samovšečnimi, posesivnimi mami, ki želijo le očetu nagajati. Ker so igre teh žensk res izpiljene in izprijene, večino časa ta oče opravičuje sebe in pojasnjuje dejanja, ki jih ni naredil in se na njih niti v najbolj dramatičnem, fantazijskem filmu ne bi spomnil. Napake mater so na tem mestu lahko vidne iz vesolja, a se nikomur ne zdijo sporne, če pa se že najde kdo, ki reče tole ni OK, ga mati eliminira. So pa tudi očetje, ki so to samo na papirju in jim je prav vseeno, kaj se z otrokom dogaja. Nekaj mater se sicer bori z mlini na veter, da bi tega moškega premaknile, a je to bitka brez uspeha in v svoji želji, da bi dosegle svoje, gredo predaleč in zanemarijo svoje življenje, o koristi otroka pa tu ne bi zgubljala besed. Ker so prepričane, da delajo izključno v korist otrok in znajo svoja dejanja podkrepiti s tisoč in eno raziskavo, mnenjem že katerega strokovnjaka, ne slišijo tega, da nikogar ne moreš prisiliti v nič.

Zato ima vsaka zgodba, ki se znajde v medijih, svoje ozadje in dve plati medalje, skupno jim je to, da stanje nikakor ni v korist otroka, pa naj še tako vsi zatrjujejo, da delajo prav to. Najhuje je to, da najbolj boleče in zločinske zgodbe nikoli ne pridejo v javnost. Da starši v teh primerih niso nikoli kaznovani, tisto, kar so naredili pa … institucije vedo za to, a ker so same naredile ogromno napak, je veliko lažje vse pomesti pod preprogo. Spremembe na tem področju so nujne, a kaj ko je vsak poskus spremembe utišan, ker je javnosti prikazan napačen vidik. Hkrati so starši in otroci, ki živijo v ločenih družinah, diskriminirani, o tem nihče ne govori, ker so že v sami kali utišani. Nihče se ne vpraša, kakšno je dejansko življenje v takšni družini, s kakšnim težavami se soočajo, kje vse so prikrajšani in kakšna je pot, čez katero mora takšna družina. Ker so sami krivi za svoje stanje in jim ni uspelo tisto, kar uspe vsakemu, in se jim pripne tisoč in ena etiketa. Vsaka družina ima svojo dinamiko in to je treba tu upoštevati, ker vsaka mati, ki se je ločila, ni »pr*« in vsak oče, ki se je ločil, ni »ženskar, nasilnež in alkoholik«.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/05/28/odvzem-otroka-in-bitke-druzin-locenih-starsev/