Avtor: Alenka Gabrovec

Facebook in Instagram sta postala orodje, kamor ovekovečimo vse pomembne dogodke v življenju. Objavimo vse, kar nam je všeč, s čim se ne strinjamo. Postala sta prava spletna dnevnika in koša za vse naše čustvene izpade.

Kje je meja med tem, kar je normalno in kaj sporno, ve vsak posameznik zase. Strokovnjaki so tu deljenega mnenja. Na koncu pa je pomembno zgolj in samo to, kako boste nekoč, nekdaj nekomu razložili svojo objavo. Kar nekaj medijsko odmevnih primerov smo imeli, ko so novinarji našli objave koga izpred let.

Vaš »zid« je vaš in zanj ste odgovorni vi. Če ste malce bolj računalniško spretni, ste ga tako zaklenili in ga lahko vidijo le najbližji prijatelji, ki vas tako dobro poznajo in ločijo med tem, kdaj objavite šalo, ki nima nič z vašim osebnim prepričanjem, in kdaj objavite svoje mnenje, izrazite stisko.

Objava, ki dokazuje kršitev bolniškega staleža

Težava pa nastane, ko vam ena sama fotografija, objavljena javno, postavi življenje na glavo.

Ste na bolniški in dobite jezen klic šefa, ki vas seznani, da vas bo odpustil, vi pa debelo gledate in se sprašujete, od kod mu to. Predvsem pa, če sploh lahko kaj takšnega naredi.

Nedavno ste nastopili bolniški stalež, se dobili s prijatelji, nastala je fotografija, ki jo je eden izmed prijateljev objavil na spletu, javno. Po spletu okoliščin je ta fotografija – objava priromala do vašega šefa.

Majhna neumnost vam včasih lahko življenje zakomplicira ali celo obrne na glavo. Če vam je bila odrejena bolniška, se držite navodil, čeravno so neumna in sami menite, da je zdravnik pretiraval. Ko boste dobili odpoved iz krivdnih razlogov, ne boste več menili, da so bila navodila pretirana.

Delodajalec lahko zaradi objave na spletu poda delavcu odpoved

Seveda bo najprej treba ugotoviti, kakšna navodila ste prejeli od imenovanega zdravnika. Delodajalec sme zdravnika vprašati, kakšna navodila glede gibanja imate, ne more pa konkretno pridobiti podatka o bolezni. Zdravniki običajno podajo navodila hitro, večinoma v pisni obliki, že naslednji dan po pisnem vprašanju delodajalca.

Če vam je zdravnik dovolil, da hodite naokoli in počnete to, kar ste počeli na spornih fotografijah, potem ni težav. Če ste pa na bolniški, ker ste si poškodovali ramo, na fotografiji ali videoposnetku pa sekate drva, potem je čas, da začnete iskati novo službo.

V skladu z osmo alinejo 110. člena ZDR-1 vam lahko delodajalec vroči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Namreč, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja, lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Odprto ostaja zgolj še vprašanje, kdaj vam sme delodajalec dati odpoved in kdaj začne ta veljati. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v drugem odstavku 109. člena določa, da mora

delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najpozneje v 30 dneh od ugotovitve razloga zanjo (in najpozneje v šestih mesecih od nastanka razloga). V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in sicer ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Ob tem pa je treba še opredeliti, kdaj začne teči 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi.

Če delodajalec vidi vašo sporno objavo, se mora najprej pozanimati, kaj natančno vam je izbrani zdravnik rekel, če ste v bolniški že več kot 30 dni, pa so omejitve tako zapisane v odločbi, ki vam jo je izdala ZZZS.

Ko zdravnik pošlje delodajalcu opis omejitev in te ne potrjujejo vedenja, ki ste ga storili in je objavljeno na spletu, ima delodajalec 30-dnevni rok za izdajo izredne odpovedi.

Bolniški stalež in omejitve so podane z razlogom, držite se jih. Prav tako pa bodite pazljivi, kaj objavljate takrat na spletu. Če vaš delodajalec vohuni za vami, je to njegova »stvar«. Kako etično ali moralno je to, je zgodba zase, a na koncu je on tisti, ki vam vsak mesec nakaže plačo in na nek način ste njegova lastnina.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/10/zaradi-objave-na-socialnem-omrezju-lahko-ostanete-brez-zaposlitve/

Učenje na daljavo je odgrnilo tančico marsikaterega skritega problema. V zadnjih letih je moč opaziti porast različnih učnih težav. Mnogi menijo, da so to le izgovori za nevzgojene otroke, ki jih starših ne znajo vzgojiti. Vedno pa ni tako in ravno otroci, ki imajo učne težave, so v času šolanja na daljavo velik problem.

Nejc je fant, ki s svojo neomejeno energijo in čarom pritegne pozornost skoraj vsakogar, ki ga je kdaj srečal. Vedno je v gibanju, ima tisoč in eno vprašanje, ves čas nekaj dela in ropota, počne veliko stvari hkrati, a le s težavo konča začeto. Govori glasno in hitro, težko posluša druge in skoraj vedno sega v besedo. Na trenutke se zdi, da išče zgolj pozornost, in mnogi menijo, da je nevzgojen in »žleht«. Vendar niso vsi otroci »žleht«, marsikateri je le hiperaktiven.

Hiperaktivnost je pogosto razložena napačno

Hiperaktivnost je motnja v razvoju otroka. Takšen otrok preprosto nima dovolj moči, energije, da bi se ustavil. Velikokrat slišim, da je treba te otroke le »izmučiti« ter jim dati dovolj prostora in dejavnosti, da se utrudijo. Žal je to eno glavnih napačnih mišljenj.

Hiperaktivne otroke je treba umirjati, namesto nogometa in brezglavega tekanja je zanje bolj primerno plavanje, šah …, vsi športi in dejavnosti, ki so »mirni«, da se umiri ter s tem pripravi do normalnega komuniciranja.

Hiperaktivnost ni posledica slabe vzgoje

Dostikrat ljudje mislijo, da je vzrok za hiperaktivnost v napačni vzgoji in neprimernih materah, ki zanemarjajo svoje otroke. Pa ni tako.

Kaj natančno privede do hiperaktivnosti, si strokovnjaki še niso edini, ker je vključenih več dejavnikov. Od ideje, da so krivi geni, do ideje, da je prišlo do anomalij v času nosečnosti. So pa opazili, da je 4 – 12 % otrok hiperaktivnih, v večini so to dečki.

Pri deklicah je to manj opazno in hiperaktivne deklice veljajo za zelo živahne. Pogosto pa je le-ta prikrita s kakšno drugo motnjo, npr. disleksijo, dispraksijo, aspergerjevim sindromom …

Da bo otrok imel motnjo pozornosti ali hiperaktivnost, je bolj verjetno, če jo nekdo v družini že ima oz. ima katero drugo motnjo.

Hiperaktivnost je moč opaziti že zelo zgodaj, vendar se jasna slika pokaže med 3. in 4. letom otrokove starosti in v času adolescence v večini primerov zvodeni.

Za ugotavljanje hiperaktivnosti obstajajo testi, ki so dokaj zanesljivi in hitri. Kajti eno zamujeno leto za otroka pomeni kar pet let zaostanka. Te otroke je treba vzgajati in učiti na čisto drugačen način.

Značilnosti hiperaktivnih otrok

Hiperaktivni otroci so zelo živi, malo spijo, dajejo vtis, da ne poslušajo, delajo veliko napak, so nepotrpežljivi, ne zanimajo jih podrobnosti, so prepirljivi in potrebujejo dlje časa, da so čisti. Vendar je ob tem treba poudariti da so nianse med njimi velike in le ustrezni testi motnjo potrdijo.

Hiperaktivni otroci znajo biti zelo moteči in imajo posledično malo prijateljev, ker se jih ljudje v večini izogibajo. Sčasoma jih družba izolira, kar pa negativno vpliva na njihovo samopodobo. Tekom let izoblikujejo strategijo preživetja in s svojim prvotnim čarom privabijo ljudi in se pravi čas umaknejo. Tako se veliko družijo, a žal nimajo pravega prijatelja.

Ustrezen pristop k hiperaktivnosti naredi največ za otroka

V Sloveniji je bila še pred leti stalna praksa, da so hiperaktivni otroci dobili tablete, ki naj bi jim pomagale, da bi bili bolj skoncentrirani in bi s tem bili manj moteči ter bi se več naučili.

Strokovnjaki v tujini pa so že takrat ugotovili, da tablete na dolgi rok prinesejo več škode kot koristi ter bolj ali manj pomagajo okolici, ker je otrok bolj miren, ne pa otroku samemu. Bolj kot terapije s tabletami so svetovali psihoterapije, predvsem za starše, da se naučijo te otroke vzgajati na primeren način ter dobijo potrditev, da so dobri starši, kar je predpogoj, da lahko otroka vzgajajo dobro.

Pomembno pa je tudi to, da je okolica pravilno informirana o tej motnji. Pomembno je, da starši »zdravih« otrok znajo svojim otrokom na pravilen način predstaviti motnjo. Posledično otroci takšnega otroka sprejmejo medse in mu pomagajo skozi obdobja do adolescence.

Trenutno je praksa v Sloveniji zelo raznolika in je  prvi vrsti odvisna od staršev. Starš, ki se je pripravljen odrekati, narediti nekaj več in drugače, biti bitko s šolo, z ostalimi institucijami, bo otroka do najstništva pripeljal brez tablet, le ob pomoči odlične psihološke pomoči. Biti starš ni lahka naloga, biti starš hiperaktivnega otroka pa je na trenutke misija nemogoče. Takšni otroci zahtevajo veliko pozornosti, razumevanja in pravilno vzgojo. Kar pa je v današnjem tempu težko. Zato so na trenutke lažja izbira tablete.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/10/ni-vsak-otrok-zleht-nekateri-so-preprosto-hiperaktivni/

Pravijo, da nas le ljubezen ozdravi, izpolni in ponese prek lastnih mej. Čudovito je ko se zaljubiš, še lepše, če je tvoja ljubezen uslišana. Večina ljubezenskih zgodb se začne po vzorcu: nekoga spoznaš, ga začutiš in on tebe, preskoči iskra, sledi izpoved ljubezni in poskus skupne prihodnosti.

Vendar se dostikrat zatakne pri tem, da ne veš, če so na drugi strani čustva. Veš, da si se zaljubil, vendar se ti ne sanja, ali druga stran sploh ve, da obstajaš.

V koga se zaljubimo?

Teorija zaljubljenosti temelji na tem, da se vedno zaljubljamo v ljudi, ki v nas prebudijo čutenja iz otroštva, ter z njimi odigramo isto igro, kot smo jo v otroštvu. Torej, ali ob nekom zrastemo ali pustimo, da smo prizadeti in izdani.

Toda, kaj pa odigramo z vsemi tistimi, za katere sploh ne vemo, ali je bilo med nami kaj čustvenega, ob tistih »ljubeznih«, ko se sprašujemo, če smo nori, ali se nam samo zdi, da je zanimanje obojestransko. Mogoče naša pričakovanja in želje povzročijo, da vidimo situacijo v drugi luči in jo doživljamo tako, ker izhaja naše videnje iz naših želja. Vendar vseh situacij ne moremo pripisati temu.

Kako veš, da si nekomu všeč?

Če naredimo korak nazaj in si situacijo skušamo ogledati z drugega zornega kota ter še vedno ostajajo delčki, ki jih ni moč pripisati naši želji, potem je nekaj na stvari, da smo občudovani osebi všeč.

Res je, da so nekateri ljudje prijazni, ampak tudi prijaznost in komplimenti imajo svoje meje. Prav tako svojih najglobljih čutenj ne zaupaš komerkoli. Do tega človeka moraš gojiti posebna čutenja, predvsem zaupanje in spoštovanje, kar pa sta osnovna temelja t. i. prave ljubezni.

Torej, zakaj se v takšnem primeru vseeno ne zgodi nič? Resnica je žal v tem, da imamo na drugi strani osebo, ki je globoko čustveno ranjena in jo je zelo, zelo strah, da bi bila ranjena še bolj.

V sami osnovi si želi ljubezni in biti ljubljena, vendar zaradi vzorcev iz preteklosti ne upa narediti koraka naprej. Strah je tako močan, da se na nek način raje igra s čustvi drugega, ker je to varno. Po drugi strani pa takšen človek ravno ne ve, kaj bi rad. Razum je tisti, ki ga vodi, mogoče se zaveda, da s tem ovira samo sebe in da najmočneje prizadene ravno sebe, a tega ne bo nikoli in nikdar priznal.

Igra ljubezni se bo odvijala mesece in mesece, mogoče, ampak res mogoče pa bo ta oseba pripravljena nekoč priznati, da nekaj čuti ter želi poskusiti nekaj več.

Kaj narediti, ko ljubiš »napačno« osebo?

In kaj naj naredi tisti, ki se je zaljubil v takšno osebo? Najlažje je reči, naj na to osebo pozabi in gre dalje, to pa vedno ne gre. Če že resnično želi situacijo razrešiti, mora pri sebi raziskati, zakaj ga je ta oseba pritegnila.

Še vedno velja zakon privlačnosti, torej pritegnemo k sebi nekoga z razlogom. In ko to uspe ugotoviti, lahko naredi korak naprej. Ali se z drago osebo sooči in jo postavi pred dejstvo ali pa preprosto gre dalje.

Čakanje, da se bo zgodilo nekaj, da bo prišel pravi trenutek, da bo oseba na drugi strani dojela in si priznala, kaj si želi, je popolnoma brezpredmetno, ker bo minilo veliko, veliko časa, bistvenih rezultatov pa ne bo. Mogoče se boste s to osebo čez leta pogovarjali o svojih čutenjih in izvedeli, da je tudi ona čakala na vašo zeleno luč, da tudi ona ni vedela, kaj čutite, čeprav ste bili sami prepričani, da ste to jasno pokazali in povedali.

Odrasle osebe smo in pogovor razreši veliko zakajev. Navsezadnje smo sami kreatorji življenja in vse je v naših rokah, nihče drug ne bo sprejemal življenjskih odločitev namesto nas. Če ne poskusimo, nikoli ne bomo vedeli in vprašanje bo ostalo večno odprto.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/15/ljubi-me-ne-ljubi-me-le-kako-to-vedeti/

Prepričana sem, da ste že slišali za akademskih 15 minut, če imate otroka v šoli, pa vam je vsaj enkrat omenil, da je učitelj zamudil. Po nekaterih šolah je to stalna praksa, ob tem pa tisoč in en izgovor, razlog. V nekaterih šolskih pravilnikih boste celo zasledili, da če učitelja 15 minut ni, učenec to javi v tajništvo in ta ura odpade.

Na drugi strani pa boste v šolskih pravilnikih zasledili, da če učenec zamudi več kot pet minut, ali večkrat manj kot pet minut, ter ob tem nima opravičljivega razloga, dobi neupravičeno uro. Pravično? Mogoče, a če bi se učitelji zavedali, da je v sodni praksi zaslediti vse več odškodninskih tožb zaradi zamujanja, potem bi poskrbeli, da se jim kaj takšnega ne bi zgodilo.

Med učitelji in tudi starši se je razpasel nekakšen mit, da so starši na preži in da tožijo učitelje za vsako malenkost. V resnici pa so učitelji nedotakljivi, saj se starši v vsebino in način izvajanja pouka se ne smejo vtikati, ker je učitelj avtonomen pri izvedbi, starši pa niso strokovni. Če starš meni, da je bila njegovemu otroku storjena krivica, pa je to kaj hitro njegova subjektivna presoja.

Torej starš lahko učitelju le »grozi«, a v trenutku, ko se otroku pri pouku kaj zgodi, lahko starš vloži odškodninsko tožbo.

Učiteljem je pogosto očitan pomanjkljiv nadzor

Kot že omenjeno, so v zadnjem času v sodni praksi vse pogostejše odškodninske tožbe staršev, ki jih le-ti podajo, ker je njihov otrok utrpel škodo v šoli. Učiteljem se pogosto očita opustitev dolžnosti in pomanjkljiv nadzor, največkrat pri športni vzgoji, podaljšanem bivanju, na ekskurzijah, šolah v naravi …

Največ tožbenih zahtevkov učiteljem očita, da niso opravili vseh dolžnosti, ki jim jih nalaga zakonodaja, ali da svojega dela niso opravili dovolj skrbno. Sodišče je npr. v letu 2013 ugotovilo, da redna začasna odsotnost učitelja v trajanju od 10 do 15 minut pomeni opustitev dolžnosti dela. Torej če učitelj redno zamuja k pouku, to ni zgolj veseli dogodek za učence, ampak je tudi zanemarjenje njegovih učiteljskih dolžnosti.

Mogoče nedolžno dejanje, dokler ne pride v razredu do incidentov, ali medvrstniškega nasilja, ali do poškodbe katerega izmed otrok, ali celo do uničevanja šolske lastnine. Vsekakor je treba vsak dogodek, ki se zgodi v odsotnosti učitelja, ki bi moral biti tam, sorazmerno »oceniti«.

Vsak dogodek je treba obravnavati samostojno. Kadar je govora o poškodovani lastnini ali poškodbi učenca, se lahko kaj hitro zgodi, da je poškodba ali škoda takšna, da bi se lahko pripetila tudi takrat, ko bi bil učitelj prisoten. Kljub temu je sodišče v letu 2008 presodilo, da bi se bilo mogoče poškodbi otroka izogniti, če bi bilo ustrezno poskrbljeno za varnost in nadzor.

Medvrstniško nasilje, tako fizično kot psihično, bullying in še kaj pa se vsekakor ne bi zgodilo, če bi bil učitelj prisoten. Prav tako je takšno nasilje veliko težje pozdraviti kot zlomljeno roko ali uničeno pohištvo.

Učitelj je dolžan poskrbeti za varnost otrok v šoli

Učiteljeva naloga je, seveda poleg učenja, da poskrbi za varnost vseh otrok. Seveda to ne pomeni, da bo odgovarjal za vsako otrokovo prasko, ker bi bilo to pretirano in absolutno neživljenjsko. Ob tem pa bi se globoko poseglo v delo učitelja.

Kadar je govora o tem, da je učitelj dolžan poskrbeti za varnost otrok, je vedno v ospredju dejstvo, da je učitelj ravnal odgovorno in strokovno, a se ob tem pušča možnost, da pride do poškodb. Ravno odgovornost in strokovnost učitelja pa predvideva, da bo znal oceniti situacijo v razredu.

Učitelj, ki ima te komponente, bo predvidel, da npr. pri telovadbi ne more in ne sme v premajhnem prostoru otrok spodbujati k tekmovanju. Sodišče je že obravnavalo primer, ko je bilo učencem naloženo, da med tekmovalno vajo tečejo proti steni in se na razdalji malce več kot pol metra obrnejo. Da je ob tem prišlo do poškodb, ni treba razlagati.

Podobno mora učitelj ustrezno presoditi pri ostalih predmetih, npr. pri kuhanju pri gospodinjstvu, preizkusih, na ekskurzijah, šolah v naravi… Dostikrat se zgodi, da si učitelji v šolah v naravi vzamejo noči zase, učenci pa imajo svoje žure.

Učenci se v šoli poškodujejo veliko pogosteje, kot bi si mislili, a žal, če je že vložena odškodninska tožba, se prevečkrat zgodi, da odvetniki vložijo »napačno« tožbo oziroma kot vzrok nastanka škode navajajo opustitev dolžnosti, ki nima vzročne zveze s škodo.

Namreč, škoda mora biti v vzročni zvezi z ravnanjem oziroma opustitvijo povzročitelja škode. V slovenski pravni teoriji in sodni praksi se največkrat uporablja teorija o adekvatni vzročnosti in teorija ratio legis.

Ratio legis kot relevantne upošteva le tiste vzroke, ki so posledica kršitve nekega pravnega pravila. Teorija o naravni vzročnosti se v sodni praksi opušča, ker je po omenjeni teoriji vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala, že samostojen vzrok, za katerega stranka odgovarja. Ker ne ločuje med manj in bolj pomembnimi vzroki, večkrat odpove, saj ne pripelje do pravilne, razumne, pravične rešitve spora.

Da bo razumljivejše, v čem je težava: sodišče je leta 2010 odločilo, da ravnanje učitelja telesne vzgoje ni bilo dopustno, ko je v igro vključil bosega učenca, medtem ko so bili ostali učenci pri igri nogometa obuti. Vendar bi odškodninska odgovornost bila podana, če bi v posledici navedenega neskrbnega ravnanja učitelja športne vzgoje prišlo do nastanka škode, npr. če bi ga obuti soigralec pohodil ali pa če bi ga brcnil v stopalo bose noge oziroma če bi zaradi bosih nog zdrsnil na travnati površini in se pri tem poškodoval. V tem primeru do učenčeve poškodbe ni prišlo zato, ker je igral bos, ampak zaradi trčenja s sošolcem, ko sta se skupaj pognala na žogo. Sodišče je tako zaključilo, da med ravnanjem učitelja in škodljivo posledico ni vzročne zveze in da je v konkretnem primeru šlo za naključje.

Za učitelja je odgovorna šola

Obligacijski zakonik (OZ-NPB3) v 147. členu določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba (šola), pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Učenec oziroma starš pa ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

Šola ima pravico od učitelja, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, zahtevati povrnitev plačanega zneska. Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Praksa je pokazala, da šole ne zahtevajo povrnitve stroškov.

Učenje otrok in priprava le-teh na življenje je težka, a ne glede na to zahteva strokovnost, doslednost in odgovornost. Včasih le nekaj minut odloča o življenju in smrti, o življenjski travmi, prihodnosti otrok. Zamujanje v razred je neodgovorno, a prevečkrat skrito in prikrito, čeravno učitelji takrat igrajo rusko ruleto z življenjem otrok.

Res je, da manjši otroci potrebujejo večji nadzor pri varovanju, in res je, da so učitelji le ljudje, ki delajo napake, a vendar so z odločitvijo za ta poklic sprejeli tudi določeno mero odgovornosti.

Miselnost »majhni otroci majhne skrbi, večji otroci večje skrbi« je v šolskih klopeh kaj hitro pozabljena. Večji kot so otroci, več idej o početju neumnosti imajo in pet minut zamude učitelja, ki je malce poklepetal s kolegom, je lahko včasih usodnih.

Prav tako je lahko usodna izvedba pouka, ki ni ustrezno pripravljena za mlade hormone, ki divjajo kot orkan. Učiteljem je samoumevno, da si lahko dovolijo marsikaj, ker zamujanje pa res ni ne vem kaj, malo svobode otrok na ekskurzijah, izletih in malce svobode učiteljev v šolah v naravi še ni takšna katastrofa.

Žal življenjske zgodbe pišejo drugačne zgodbe in tako lahko beremo o primerih, ko so se otroci poškodovali na izletih in pristali na invalidskem vozičku, šola pa jim plačuje življenjsko rento.

Za otroke izven šole smo odgovorni starši, v šoli pa učitelji, na kar se dostikrat pozablja in napake pometa pod preprogo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/16/zamujanje-ucitelja-k-pouku-lahko-ima-tudi-pravne-posledice/

Marsikdo je ali še sanja, da bo imel popolnega partnerja, otroke, hišo, dober avto in službo. Veliko energije vloži predvsem v iskanje tistega pravega. Takšnega si tudi najde, a kaj ko se kaj kmalu pokaže, da ta »the one« to ni.

Nekateri že v vezi prebolijo partnerja, drugi pa za to potrebujejo veliko daljše obdobje, včasih se zdi, kot da agonije nikoli ne bo konec. Odhodi in vračanja, ne glede na nasilje, zlorabe, so stalnica. Nikomur ni jasno, zakaj in okolica že obupa, za partnerja, ki se vrača, pa so našli veliko »imen«, oznak.

Razum in srce sta dostikrat skregana

Večina razume, da če je nečesa konec, je konec. Zapreš vrata, dvigneš glavo, vzameš iz situacije najboljše in greš dalje. Čisto preprosto. A žal ni vedno tako.

Srce ima prevečkrat razloge, ki nimajo nič skupnega z zdravim razumom. Pregovor, da je v ljubezni logično zgolj to, da ni nič logičnega, drži. Ljudje, ki se vračajo k svojemu bivšemu partnerju, pa naj bo ta dober ali slab, so na nek način odvisni, a od substance, ki jo je težko pozdraviti brez pomoči.

Odvisni so od odnosov. Potrebujejo odnos, pa naj bo ta še tako nemogoč, nemoralen in boleč. Ta potreba je tako močna, da gre prek vseh moralnih načel. Nič jih ne ustavi, nič ne spametuje, so kot zombiji, ki tavajo brez cilja.

Zakaj se vračajo v nasilno okolje?

A kaj je tisto, kar jih sili v takšno življenje? Največji doprinos so temu dali starši. Pa, da ne bo pomote, niso ponovno starši krivi za vse. Ljudje, ki so odvisni od odnosov, so lahko živeli v čisto običajni družini, le odnosi v tej družini niso bili pravi.

Ali je manjkal oče, mati ali je bilo preveč oz. premalo ljubezni, niso bili slišani, kljub temu da so dobili vse … Ni pomembno, kaj vse so dobili kot otroci, pomembno je, kaj so oni takrat doživeli in razumeli.

Težko verjamem, da starši delajo namensko slabo svojim otrokom. Vsi več ali manj skušajo dati največ, kar lahko, in najboljše. Vendar je bistvena razlika med tem, kaj so oni hoteli, želeli dati, in tem, kako so to otroci dejansko sprejeli.

Nekomu lahko daš po lastnem mnenju vse, a to še ne pomeni, da bo on mislil tako. Npr. starš bo z vso vnemo otroku omogočil dopust na morju, to povedal vsakemu, da se nadvse trudi itd., otrok pa bo ta dopust doživel kot katastrofo, ker je v vsem slišal le, da če njega ne bi bilo, bi bilo staršu bolje in se ne bi mučil za dopust, ko bi lahko šli tudi samo na bazen.

Na takšnih primerih, in še bi se jih dalo najti, si otroci krhajo svojo samopodobo. Ravno samopodoba je tista, ki nam omogoči, da se razvijemo v odraslo in odgovorno osebo, ki ima vse atribute, da vstopa in izstopa v odnose normalno.

Če tega ni, sta izbiri samo dve, odvisnost od odnosov ali ostati sam.

Odvisnost od odnosa je toksična

Kaj vse se dogaja v glavi človeka, ki je odvisen od odnosa? Nevzdržna mu je misel, da bi bil sam, ker bi mu to pomenilo, da se mora soočiti sam s sabo. O sebi ima prepričanje, da ni vreden, da je zguba in da ne glede na titule, ki jih doseže v življenju, ni vreden, da bi bil sprejet in ljubljen.

Po ljubezni hrepeni tako močno, da je pripravljen zanjo narediti vse. Četudi to pomeni, da bo v celih 365 dneh v letu dobil samo en dan ta občutek. Zanj je vredno in živi samo za ta dan, za tisti moment, ki mu daje polet. Ko tega ni več, začne v sebi noreti, saj nič več ni varno.

Mogoče se sliši neumno, a varno mu je vse tisto, kar je večini nevarno. Težko je to razumeti in mogoče se sliši kot izgovor, a dokler si ti tega ne ubesedijo in naredijo nekaj na lastni samopodobi, iz takšnega odnosa ne morejo.

Lahko zamenjajo partnerja, a pri vseh bo enako, ker nagonsko iščejo samo ljudi, ki jim bodo delali ravno to. Pot iz takšnega kroga je možna zgolj s pomočjo – ali terapevta, ali svetovalca, ali mentorja, kogarkoli, ki ima znanje in načine, kako iz takšnega stanja.

Danes je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, a ne pozabite, da se nasilje dogaja vsak dan, v času covida pa je le-to še v porastu. A nasilje ni zgolj udarec, ker rana se zaceli. Nasilje so tudi besede, ki naredijo globje rane, ki jih včasih nič ne pozdravi. Nasilje je ekonomsko odrekanje, ki prav tako zadene rane, ki jih je težko zakrpati.

Ženske se že stoletja borijo za svoje pravice, a žal prevečkrat poteptajo tisto, kar že imajo. Enakopravnosti in enakovrednosti ni moč enačiti, ker sta dva različna pojma. Andrej Hieng je v svojem delu Grob že davno nazaj zapisal, da ženska, ki ukroti svoja čustva in uporabi razum, je pogrom za moški svet.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2020/11/25/ze-stotic-odhajam-za-vedno/