Vsak posameznik ločitev doživlja svojstveno in niti en primer ni enak drugemu. Žal pa se v slovenskem prostoru skuša ločitev in postepek, ki je se odvija ob tem popredalčkati in usmeriti v neko enotno rešitev, s tem pa se nehote dela škoda tako otrokom kot partnerjema.
Dejstvo je, da par, ki se razhaja to počne z razlogom. Ni važno, ali je do tega prišlo zaradi nasilja, zlorabe, prevare, dolgega časa… dejstvo je, da se par razhaja. Dokler gre za dva odrasla, ki sta odgovorna, je ločitev zgolj ena izmed postaj in ta partnerja znata lepo postaviti ločnico med partner in starš. Otrok ali otroci, ki so del tega postaopka prav tako ne doživljajo travme. Ločitev je tudi zanj le eden izmed življenjskih dogodkov, ker ve, da ga imata oba starša rada, ve, da ni kriv za nastalo situacijo, ve kje je njegov dom. Predvsem pa je kljub razhodu staršev ljubljen, pripada, se počuti varno in lahko čuti kar čuti, ljubi kar ljubi, pove kaj misli in je sprejet v polnosti.
Težava nastane, ko eden ali pa oba starša ne zmoreta ločiti med partner in starš, ter je ali sta le ranjena. Takrat se ločitev sprevrže v vojno in otroci ob tem le trpijo. Kako dolgo pa je odvisno od premnogih dejavnikov (CSD, sodišče, policija, tožilstvo, izvedenci…). Družina se takrat znajde v kolesju institucij, kjer pravica nima prostora, le neki pravni parametri in subjektivno dojemanje oseb, ki primer obravnavajo.
Stiki, preživnina, »skrbništvo«, delitev premoženja in še kaj so običajno le vrh velikega ledenika, ki svoje bistvo skriva pod gladino. Zadnja leta se želi vsiliti t. i. skupno skrbništvo, ki žal v slovenskem prostoru v ni izvedljivo (nekaj izjem je). Dostikrat se navaja, da je to doreklo evropsko sodišče, parlament, pač nekaj, kar naj bi bilo evropskega in naj bi dognali, da se je to pokazalo za najboljše rešitev za korist otrok. Ob tem se ne poda informacije, da Evropa tovrstvo »skrbništvo« vključuje zelo pomemben detajl. Otrok ostane v skupnem domu, selita se starša. Prav tako se pozabi povedati, da so ameriški raziskovalci ugotovili, da tovrstno »skrništvo« ni v korist otrok in jim povzroča velike travme, saj otrok ne ve, kje je njegov dom in je njegovo življenje ujeto med zahtevami in željami staršev, njega pa ni nikjer.
Otrok rabi varnost, rabi dom, ne stavbo, kjer ima stalno bivališče, rabi dva ljubeča starša, ki mu ustvarjata pogoje za normalni razvoj v odraslo odgovorno osebo. Kdo je sopodpisnik stalnega bivališča nima pomena. Mati ali oče…le tisti, ki se zaveda pomena biti starš lahko ustvarja ustrezno okolje, spol, izobrazba, finančno in materialno stanje tu nima pomena. A v bistki po »jaz imam prav« ta dva ranjena partnerja ne vidita, ne slišita, svoje potem prinesejo tudi mediji, forumi, odvetniki in institucije s katerim se srečujeta.
Podobna bitka se odvije, ko se določa višina preživnine. Otrok postane »kos mesa«, predmet na dražbi, kjer vsi določajo, koliko stane. Otrok ni predmet ampak živo bitje in ga ni mogoče oceniti. Odgovoren starš se ne sprašuje »koliko« otrok stane, ampak poskrbi za otrokove potrebe. Pogojevanje preživnine s stiki ali razmišljanje o tem, da bo starš, ki dobi preživnino čudežno obogotel je sprevržno.
Seveda se dogajajo zlorabe in so takšni in drugačni primeri, a potem posploševati je samo v škodo otrok.
CSD, sodišče, tožilstvo, policija, izvedenci in še kdo, so poglavje zase pri ločitvah. Včasih se zdi, da delajo zgolj po nekakšnih »muštrih«, ki so popolnoma skregani z vso logiko. Marsikdo pripoveduje o tem, da se je delavka na CSD jasno postavila na stran nasilnega, izkoriščevalskega partnerja. Povedo, da jim policija ni verjela, jih je tožilstvo napadalo. Od sodnic so slišali, da so slabi starši, da jim bo sodišče otroke pobralo. Izvedenci so jih označili za čisto druge osebe… Zgodb je ogromno.
Postopek ločitve v primeru, ko vsaj en partner ni sposoben lastnega vpogleda je nočna mora, morilsko klanje in hoja po vseh krogih pekla. Žal se marsikdaj zgodba konča na zelo tragičen način.
V Društvu zakonski in družinski inštitut ETEOS imamo ogromno izkušenj s postopki, tudi lastnimi, zato predobro poznamo pasti in nesmisle, ki jih človek ob ločitvi doživlja. Če ste se sami znašli na tej poti in veste, da en boste zmogli sami oziroma ste že sredi najhujše bitke in se dnevno sprašujete, kaj za vraga je narobe z vami, nas pišite na eteos.zdt@gmail.com ali na info@instituteteos.si ali pokliče na 031 555 877, kjer bomo skupaj skušali najti pravo pot iz na videz nemogoče situacije.
